Hinavski ljubitelji maternega jezika

Pravice, ki jih imajo Slovenci po svetu, bi odrekali tujcem (z juga), ki se priselijo v Slovenijo

Ko v Novi Sloveniji, sicer naslednici Slovenskih krščanskih demokratov, govorijo o svoji identiteti, lahko slišimo, da gre za »sodobno« stranko »za vse ljudi«, ki je »odprta za novosti« in sprejemajoča do »raznolikosti«. Tako piše tudi v njihovem programu. Javno so se pred leti promovirali kot podjetniška stranka, v zadnjem obdobju pa stavijo predvsem na sredinskost, zmernost. Javnost želijo prepričati, da si zaslužijo glasove volivcev, ki ne pogledujejo ne levo ne desno ali pa vsaj ne tako skrajno desno, kot vedno bolj pogledujejo v SDS, v katere senci se že desetletja NSi bori za svoj prostor pod soncem. Njene nedavne aktivnosti, sploh hinavsko razpihovanje sovraštva do narodov bivše SFRJ, stranko uvršča daleč stran od sredine.

Ko gre za populizem, zadnje čase v stranki NSi resno tekmujejo s SDS. Na primer v podpihovanju zgražanja nad predlogom koalicije, da bi omejili ogrevanje z lesom, kjer je to mogoče, saj prispeva k temu, da predvsem pozimi dihamo res slab, zdravju škodljiv zrak. Zahtevajo celo referendum in vabijo k podpisu peticije »Drv in plina ne damo!«. Enako, z referendumsko zahtevo, ki so jo tudi že vložili, so se odzvali na koalicijski predlog zakona, ki bi omogočil dopolnilni pouk maternega jezika tistim otrokom z območja bivše SFRJ, ki ga zdaj niso deležni. Oziroma, kot piše v zakonu, bi ministrstvo za izobraževanje omogočalo »osnovno in srednješolsko brezplačno učenje maternega jezika in kulture v okviru fakultativnega ali dopolnilnega pouka ali interesne dejavnosti razširjenega programa šol za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ«.

Odziv NSi in njenih predstavnikov je bil odločen. Pri referendumu vztrajajo kljub temu, da je koalicija napovedala, da bo navedeni »sporni« zakonski člen črtala iz predloga zakona. Govorijo o integraciji in o tem, da se morajo tujci v Sloveniji učiti slovenščine, ne pa negovati materni jezik, v katerem že tako preveč radi govorijo. »V Sloveniji govorimo slovensko! Naj tako tudi ostane,« so zapisali na enega izmed svojih grafičnih propagandnih letakov. Razprava o predlogu omenjenega zakona v državnem zboru je bila eno samo razpihovanje sovraštva do ljudi z območja bivše Jugoslavije, ki so v Slovenijo prišli in še vedno hodijo, ker tu opravljajo dela, ki jih nihče drug noče.

Ko v NSi govorijo o integraciji, imajo v resnici v mislih asimilacijo. Malo je verjetno, da res ne bi poznali razlik med enim in drugim družbenim procesom.

Za kaj sploh gre? V Sloveniji je dopolnilni pouk materinščine že dolgo uzakonjen z zakonom o osnovni šoli in bolj ali manj brez težav poteka za hrvaške in makedonske otroke, saj njihova država napotuje učitelje in učiteljice v Slovenijo. Ko je torej na voljo stabilno financiranje, to teče bolj gladko, pojasnjuje dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC SAZU in dodaja, da je težava pri drugih otrocih, »recimo bosansko ali albansko govorečih, v tem, da njihove države v Slovenijo ne pošiljajo učiteljic in učiteljev sistematično, kar pomeni, da učenje materinščine poteka na prostovoljni bazi in ni kontinuirano«. Prav zato je prepričana, da bi bilo zelo pomembno sprejeti omenjeni zakonski člen, ker bi s tem za vse te otroke pouk maternega jezika sistematično in redno organizirala in financirala država. »To bi bila pravzaprav edina pravica, ki bi bila uresničena od vseh velikih obljub, ki so jih bili deležni ob osamosvojitvi. Največja hinavščina je v tem, da smo tako zelo ponosni, da imamo več kot dvajset slovenskih društev v Nemčiji, v Bosni deset in v Srbiji šestnajst. Tako zelo smo ponosni na te naše vnukinje in vnuke, ko pridejo na obisk v Slovenijo in še vedno govorijo slovensko. Seveda je tako, če doma govorijo slovensko in hodijo k dopolnilnemu pouku slovenščine. Na drugi strani pa smo strašansko jezni na tiste starše, ki doma ne naučijo otrok govoriti slovensko. Medtem pa za otroke priseljencev v Sloveniji veljajo povsem drugi vatli. Oni naj bi se čim prej asimilirali, ne pa integrirali. Ker integracija pomeni, da se naučiš jezika novega okolja ter da ohranjaš kulturo in jezik, ki si ju prinesel s seboj, in si na oboje ponosen. V tem je velika hinavščina. Za naše ljudi, ki gredo ven, vse pravice, za ljudi, ki pridejo k nam, pa nobenih,« še pravi Marijanca Ajša Vižintin.

Slovenski izseljenci namreč z razlogom zelo uspešno ohranjajo lasten jezik in kulturo. Ker ima Slovenija enega izmed najboljših sistemov izvajanja dopolnilnega pouka slovenščine v številnih državah po svetu. V šolskem letu 2023/24 je pouk organiziran v 21 evropskih državah, obiskuje pa ga prek dva tisoč udeležencev, od tega več kot tisoč otrok. Slovenščino poučuje skupaj 43 učiteljev, od tega 14 napotenih in 29 takih, ki živijo v posamezni državi. Poleg tega dopolnilni pouk slovenščine poteka še na dvajsetih lokacijah v Argentini, devetih v ZDA, sedmih v Kanadi, ter po dveh v Avstraliji, Braziliji in Egiptu. Pouk poteka v popoldanskem času ali ob koncu tedna, navadno enkrat na teden od dve do štiri ure. Cilji dopolnilnega pouka, kot piše na spletni strani zavoda za šolstvo, so »ohranjanje in razvijanje slovenščine pri Slovencih po svetu, krepitev njihove slovenske identitete, pripadnosti slovenskemu narodu in stikov z matično domovino«. »Prvi dopolnilni pouk slovenščine v tujini je potekal že leta 1926 v Galdbecku v Nemčiji, organiziral ga je župnik Božidar Tensudern,« še opozarja Marijanca Ajša Vižintin, sicer tudi sourednica znanstvene revije Dve domovini/Two Homelands.

V lanskem šolskem letu je bilo po podatkih ministrstva za izobraževanje dobrih 16 tisoč učencev priseljencev. Ti so do dodatnega pouka slovenščine upravičeni le prvi dve leti po priselitvi. In lani so dodatni pouk slovenščine obiskovali 3003 otroci. Otroci drugih narodnosti pa lahko v Sloveniji obiskujejo tudi dopolnilni pouk materinščine, torej jezika, ki ga govorijo od rojstva. V zadnjem desetletju ga je na leto obiskovalo od 400 do 700 otrok. V lanskem šolskem letu nekoliko več, in sicer nekaj manj kot tisoč otrok, pri čemer gre poleg naštetih jezikov bivše skupne države tudi za več drugih – madžarščino, ukrajinščino, ruščino, francoščino, kitajščino, nemščino ter romski jezik. Skupaj je država, ki po pojasnilih ministrstva »zagotovi prostor, materialne stroške in učna gradiva«, ne pa tudi plačila za učitelja, za ta namen lani porabila zgolj 43 tisoč evrov.

Slovenci po svetu so deležni enega najboljših sistemov učenja materinščine s pomočjo dopolnilnega pouka.

Pozivi, ki jih podpihuje predvsem NSi, naj se otroci namesto materinščine učijo raje slovenščine, pa izvirajo tudi iz neznanja. »Če imaš dobre temelje v svojem materinem jeziku, se boš lažje in hitreje učil tudi vseh drugih jezikov, pa naj bodo to jezik novega okolja, v katero si se preselil, ali pa tuji jeziki. V Sloveniji se zelo spodbuja učenje tujih jezikov, po novem angleščine že v prvem razredu, in nihče ne razpravlja o tem, da bo to ogrožalo slovenščino,« še pojasnjuje Marijanca Ajša Vižintin.