Thomas Waitz / »Večina kmetijskega sektorja v Evropski uniji še vedno uničuje podnebje«

Thomas Waitz (1973) je avstrijski ekološki kmet, čebelar in gozdar, politik avstrijskih Zelenih in od novembra 2017 evropski poslanec. V trenutno 705-članskem evropskem parlamentu je eden od 71 poslank in poslancev skupine Zeleni/ Evropska svobodna zveza. Že drugi mandat je tudi sopredsedujoči Evropske zelene stranke (EGP); to od junija 2022 vodi s članico francoskega senata Mélanie Vogel.

Waitz, Dunajčan, ima od leta 1994 z ženo kmetijo na jugu Štajerske, v okrožju Lipnica (Leibnitz), z nekaj zemljišči tudi v Sloveniji. V politiko je aktivneje vstopil pred četrt stoletja, po prvi koaliciji konservativne avstrijske ljudske stranke ÖVP s svobodnjaki, to je s skrajno desno FPÖ. Po Waitzu so Zeleni »edina resna politična sila, ki jo zanima ohranitev malih kmetij z vsemi njihovimi pozitivnimi učinki na okolje in kakovost hrane«. Znan je tudi po aktivizmu, leta 2016 je ob volitvah v kmetijsko zbornico pred Deželno hišo (Landhaus) v Gradcu, kjer je sedež deželnega parlamenta, s somišljeniki položil 23 debel, okuženih s podlubniki, z napisi »Zbudite se! Podnebne spremembe so tukaj!«.

Prejšnji teden je v Ljubljani sodeloval na okrogli mizi stranke Vesna – zelene stranke o prihodnosti kmetijstva in večplastnosti sedanjih protestov kmetov po Evropi.

Gospod Waitz, za letošnje junijske volitve v evropski parlament se napoveduje opaznejši obrat v desno, krepitev zlasti identitarnih in populističnih strank, tudi Zeleni naj bi izgubili nekaj sedežev. 

Razmere po državah so različne in ni enoznačnega odgovora. Opozoriti pa gre na eno skupno okoliščino: v zadnjih letih so nekdanje sredinske ali desnosredinske stranke v številnih primerih prevzele jezik skrajne desnice, celo jezik fašistične stranke. Prevzele so torej skrajno retoriko, začele v številnih državah sodelovati, ustvarile koalicije in s tem so pomaknile sredino v desno ter legitimizirale desničarski in ekstremno desničarski populizem. To je aktiviralo mase nezadovoljnih državljanov, pod vplivom lahkotnih populističnih sporočil se je, če karikiram, »zrušil jez«. Ta dogajanja je zelo podprla epidemija, kriza covid-19, nato kasneje varnostna kriza zaradi nezakonite invazije Putinove vojske v Ukrajini, ki je Evropo pripeljala tudi v draginjo, prebivalci so se soočili še s krizo življenjskih stroškov. Velik del prebivalstva EU se je torej spoprijemal s strahom in krizami, kar je del politike zlorabil in ponudil enostavne rešitve, polarizacijo, ter za razmere lažno obtožil politične alternative.

Odločilen dejavnik pri letošnjih evropskih volitvah bo, ali se konservativne stranke odločijo ostati proevropske, razumne, ali pa se bodo obrnile k skrajno desnim populistom in začele uničevati, kar so gradile.

Koliko pa so po vašem mnenju prognoze glede volitev realistične?

Vse prognoze in tudi dogajanje jemljem zelo resno, napačno jih je podcenjevati. Vseeno sem rahlo optimističen, saj skrajno desne stranke – vsaj večina njih – ne podpirajo Evropske unije. Evropska unija jih moti in jo želijo uničiti. Zato je vprašanje, koliko so njihovi politični podporniki motivirani, da gredo na volitve in glasujejo za evropski parlament, če pa dejansko zavračajo to institucijo. Da bi se ves ta »potencial« junija mobiliziral, se mi ne zdi verjetno. Tudi izkušnje kažejo, da je tem volivcem precej vseeno za mednarodno raven, osredotočeni so na nacionalni kontekst, volivci naprednih, proevropskih strank pa so bolj motivirani, da dejansko gredo volit. In ker je udeležba na evropskih volitvah razmeroma nizka, še vedno upam, da bomo imeli progresivno večino na voliščih in v evropskem parlamentu.

Bi pa opozoril, da bo glaven in odločilen dejavnik pri letošnjih volitvah to, ali se konservativci oziroma konservativne stranke odločijo ostati proevropske, razumne, ali se bodo odločile za demokratične kompromise in nadaljnji razvoj Evropske unije ali pa se bodo obrnile k skrajno desnim populistom in začele uničevati, kar so prvotno gradile.

Govorite o najmočnejši, to je desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP), ki ima zdaj 178 mest in se ji junija spet obeta zmaga. Vprašanje pa je, ali bo tokrat sklenila pakt z desnimi strankami. Zlasti pomembno je vprašanje, kaj bo z »zelenim dogovorom«, ključnim zakonodajnim svežnjem za boj proti podnebnim spremembam. Kmetje po evropskih ulicah pozivajo k temu … 

V kmetijskem sektorju po Evropi je veliko jeze in razočaranj, upravičeno. V Evropski uniji vsak dan izgubimo 1000 – tisoč! – kmetij, kar ogromno pove že samo po sebi. Kmetje so zdaj enotni v zahtevi, da želijo biti pravično plačani za delo, ki ga opravljajo. Ne počutijo se dobro, ker morajo vsako leto prositi za plačilo, da lahko preživijo. Izpostavljeni so vrsti zahtev in standardov, ki jih morajo spoštovati, hkrati pa imamo prosti trg, prostotrgovinske sporazume in nelojalno konkurenco, zdaj zlasti iz Ukrajine, ki ni izpostavljena istim zahtevam in stroškom. Kmetje EU, ki proizvajajo hrano na nekajhektarskih kmetijah in poskušajo s tem preživeti, konkurirajo kmetijskoindustrijskim obratom v EU, ki uvažajo najcenejšo krmo iz vsega sveta, z njo hranijo živali in potem iščejo najboljše kupce za meso, torej se gredo zgolj navaden uvozno-izvozni »mega biznis«. Zelo različne so razmere tudi med kmeti po državah EU. Pred časom mi je v evropskem parlamentu kolega iz Nizozemske po govoru o problemih malih kmetij rekel, da razume, saj da je tudi sam mali kmet. Ko sem ga vprašal, kaj to pomeni, pa mi je rekel: »Imam samo dvesto krav.« To jezo kmetov zdaj izkoriščajo tisti, ki branijo status quo in interese velikih industrij, zlasti fosilne industrije. Kot politik moram reči, da je naiven vsak, ki je mislil, da bomo končali poslovni model fosilne industrije, ne da bi se soočili z izjemno ostrim odporom. Fosilna industrija vrača udarec Evropskemu zelenemu dogovoru, to zdaj gledamo na ulicah v teh predvolilnih mesecih.

Slovenski evropski poslanec Franc Bogovič (SLS) je, kot so oktobra lani razkrili pri raziskovalnem portalu DeSmog, eden od šestih poslancev konservativne EPP, ki so se intenzivno srečevali z lobisti velike agroindustrije in »demolirali« zakona o obnovi narave in za prepolovitev rabe pesticidov do leta 2030. Sestajali so se z lobisti štirih največjih svetovnih proizvajalcev pesticidov, to so Bayer, BASF, Corteva in Syngenta, z mega proizvajalci gnojil in trgovskimi skupinami, ki zastopajo mesno in mlečno industrijo. 

Ko s kolegom poslancem Bogovičem sediva sama in se pogovarjava o kmetovanju, najdeva veliko skupnih točk. Ko pa pride do političnega delovanja in glasovanja, vedno voli s svojo konservativno stranko, ki, žal, ne zastopa malih kmetov. Malim kmetom namreč sporoča: zaprite kmetije in pojdite na trg dela ter pustite kmetovanje industrijskim kmetijam s 100, 500 ali 2000 hektarji, ki nam bodo priskrbele hrano.

Samo medklic: po podatkih Statističnega urada je bilo leta 2023 v Sloveniji še vedno največ kmetijskih gospodarstev, skoraj 23.400 ali skoraj polovica vseh, manjših od petih hektarjev. Kmetij, večjih od 20 hektarjev, je bilo okrog 4300.

Ti podatki kažejo, da prevladujejo male kmetije. Vendar kolega Bogovič na žalost zanje ne povzdigne glasu znotraj svoje konservativne stranke. Na žalost se nikoli ne pridruži našemu zelenemu bloku, ki se v resnici bori za male kmete in je pogosto na levem političnem spektru. Tega očito ne zmore preseči. Prav bi bilo, da se ne prikazuje kot nekdo, ki brani vaše lokalne majhne kmetijske strukture v Sloveniji. Slovenskim volivkam in volivcem, zlasti kmetom, bi predlagal, da si ogledajo njegovo volilno obnašanje. Podatki o glasovanjih so transparentni, javno dostopni. Ne verjemite torej temu, kar vam govorijo politiki v govorih, še posebej ne pred volitvami. Poglejte, kaj počnejo z vašimi glasovi skozi mandat, in se nato premišljeno odločite, za koga boste glasovali.

Ali v Evropski zeleni stranki vidite proteste kmetov tudi kot lasten neuspeh pri zagovoru nujnosti zelenih politik? 

Kot sem rekel, obstajajo velike razlike med državami in med tem, za kaj kmetje protestirajo. V Franciji, kjer je nekaj največjih protestov kmetov, kmetijska skupnost spoštuje Zelene zaradi dolgotrajnega boja proti prostotrgovinskim sporazumom, ki omogočajo nelojalno konkurenco, in zaradi dolgotrajnega zagovarjanja družinskih kmetijskih struktur.

V Franciji so Zeleni v opoziciji. 

V Avstriji pa smo Zeleni v vladi s konservativci, avstrijsko ljudsko stranko ÖVP, in ni protestov, kmetje nimajo razloga zanje, ker se zdi, da jih dobro zastopamo, tako tudi konservativci.

Kar se tiče Evropske zelene stranke, je pomembno poudariti, da v nasprotju z močnejšimi političnimi konkurenti ni podprta z industrijsko mašinerijo. Zeleni svojo reklamo in komunikacijo delamo z omejenimi finančnimi sredstvi, ki jih dobimo za svoje politično delo. Za seboj nimamo multinacionalk, kot sta BASF ali Bayer, ki bi nas podpirale pri tem, da bi bili slišani.

Naiven je vsak, ki je mislil, da bomo končali poslovni model fosilne industrije, ne da bi se srečali z izjemno ostrim odporom. Fosilna industrija vrača udarec Evropskemu zelenemu dogovoru, to zdaj gledamo na ulicah v teh predvolilnih mesecih.

Ena od pomembnih težav, s katerimi se srečujejo predvsem mali kmetje v EU, je koncentracija trgovcev in njihovo kartelno delovanje. 

V Avstriji zgolj tri trgovske verige prodajo kar 85 odstotkov vse hrane, v Sloveniji pa si jih približno isti delež deli pet, smo slišali. Evropska unija ima kar dobro protikartelno zakonodajo, ki se nanaša na kartelno delovanje v vseh sektorjih. Toda na žalost evropska komisija v kmetijskem sektorju doslej ni uporabila instrumentov, ki bi jih lahko, hkrati pa ni dovolj pritiska niti na nacionalni ravni, da bi države začenjale postopke, čeprav obstaja veliko dokazov o kartelnem delovanju.

Imamo konkretne primere v Nemčiji, Avstriji, v Franciji, povsod. Opisal bom primer v Avstriji, ki ga poznam. Več kot 80 odstotkov ekološke pridelave jabolk je pri nas organizirano v zadrugah, ki se s supermarketi pogajajo o odkupnih cenah. In prva, največja veriga supermarketov Rewe, ki ima trgovine Billa, ponuja do centa enako ceno, kot jo ponujata drugi največji verigi, Spar in Hofer/Aldi. Torej vsi trije največji trgovci v Avstriji ponujajo povsem enako ceno, kar kaže, da so uskladili cene in pogajalsko strategijo. Ko so ekološki pridelovalci rekli: »Ne moremo vam prodati jabolk za to ceno, ker je ta pod našo proizvodno ceno,« so trgovci rekli: »V redu, bomo pa jabolka nabavili na Poljskem.« To je vrsta nepoštene trgovinske prakse in kartelnega delovanja, za katero sumim, da je prisotno v večini evropskih držav. Obstaja še ena težava. Odkupna cena je odvisna od sorte, letine in precej niha, vendar je bila v zadnji sezoni za konvencionalno pridelana jabolka okoli 40 centov za kilogram, za ekološka jabolka pa je bila višja zgolj za 15 centov, torej 55 centov za kilogram. Zdaj pa pojdite v supermarkete in primerjajte ceno kilograma konvencionalnih in ekološko pridelanih jabolk!

V spletni ponudbi Spara pri nas je trenutno cena kilograma navadnih jabolk od 1,60 do 1,80 evra oziroma 1,30 evra v akciji, kilogram jabolk z oznako bio ali natur pa stane vsaj 2,50 evra oziroma več kot tri evre. 

Ja. Trgovci ekološkim pridelkom postavijo veliko višje cene in marže, saj jih vidijo kot pridelke za premožnejše, ki si jih ti v vsakem primeru lahko privoščijo. Zanje so še zmeraj predvsem reklama, ne pa potrošniški standard in izdelek množične prodaje. Trgovci s tako politiko diskriminirajo zdravo, do okolja in podnebja prijazno proizvodnjo – pri mesu in mleku prijazno proizvodnjo tudi do dobrega počutja živali, in sicer v korist industrijske proizvodnje, ki uničuje prst in podnebje. To vidim tudi kot skrajno nepoštene prakse, zaradi katerih bi morali pritisniti na trgovce in jih prisiliti, da opustijo to diskriminatorno cenovno politiko.

Razlog za protest kmetov so tudi kmetijske subvencije, ki jih veliko pristane pri lastnikih kmetijskih industrijskih kompleksov po Evropi, tudi finančnih skladih. Evropsko računsko sodišče je leta 2020 objavilo podatek, da gre več kot 30 odstotkov vseh neposrednih plačil iz skupne kmetijske politike k dvema odstotkoma največjih upravičencev, vsak od teh prejme od 50.000 do več kot 500.000 evrov na leto. 

Subvencije so velika težava. Še en podatek: 80 odstotkov vseh neposrednih plačil gre k 20 odstotkom največjih prejemnikov, koncentracija plačil pri res največjih je ogromna. Te subvencije temeljijo predvsem na površini kmetijskih zemljišč in tukaj se dogaja absolutna nepravičnost. Stroški na hektar so lahko povsem različni; veliko dražje je obdelovati manjše kmetije, imeti opremo, saj tukaj nastopi ekonomija obsega. Težave so tudi drugje. V Avstriji je finančno ugodnejše širjenje kmetijskih posestev nad 80 hektarji, na primer z 80 na 500 hektarjev, kot pa pridobivanje dodatnih hektarjev z obdelavo, če gre za majhno kmetijo oziroma kmetijo pod 80 hektarji. Veliki kmetijski obrati tako lažje pridobijo dodatno zemljo na trgu kot manjši, kar je seveda narobe. Problem so tudi podpore za investicije iz skupne kmetijske politike, ki so v večini držav diskriminatorne do malih kmetov. Že v Avstriji, ki med državami EU velja za prijaznejšo do malih kmetov, mora biti zahtevana investicija vsaj 15.000 evrov. Če želi neki mali kmet investirati v shemo neposrednega trženja svojih izdelkov s kmetije, mesa, sadja, in bi si rad kupil hladilni sistem za v avto, ne potrebuje 15.000 evrov, ampak zgolj 5000 evrov, vendar jih ne dobi. Ta pravila so nepravična do dobrih kmetov v EU, ki delujejo v dobro okolja, proizvajajo kakovostno, ekološko hrano in ohranjajo krajino.

Mali kmetje ostajajo odvisni od trgovskih verig. 

Ja, in to je treba spremeniti. Nastati morajo sheme neposredne prodaje, prek katerih bi mali kmetje svoje proizvode lahko ponudili neposredno potrošnikom. Trenutno vzpostavitev teh shem ni zares spodbujena ne davčno ne prek skupne kmetijske politike EU, ampak je celo zavirana. Standardi, ki veljajo za velike pridelovalce, se vsiljujejo malim. Države bi morale malim kmetom pomagati tudi tako, da bi z njihovo hrano, ki je pridelana lokalno in do okolja prijazno, dosledno oskrbovale javne zavode in institucije. Ne poznam podatkov za Slovenijo, a v Avstriji pomenijo javni zavodi in institucije, od šol, vrtcev do bolnic in domov za starejše, 20 odstotkov celotnega trga.

Evropska banka za obnovo in razvoj EBRD je pred leti tudi po vaših prizadevanjih ustavila financiranje družbe MHP, ki je zdaj tudi lastnica Perutnine Ptuj. Razkrito je bilo namreč, da se MHP uvoznim omejitvam v EU za piščančje prsi izogiba s trikom: s svojih ukrajinskih farm je v svoja podjetja v EU uvažal prsi s kostmi, torej kot manj kakovostno meso, nato pa v enotah znotraj EU kosti odstranil in prsi naprej prodajal in izvažal kot produkt EU. Avstrijski mediji so takrat poročali, da je podjetje MHP četrti največji lastnik zemljišč v Ukrajini, ki proizvede štirikrat toliko piščančjega mesa kot vsa Avstrija. 

To se je dogajalo v letih 2018 in 2019. Ne vem, koliko širša slovenska javnost ve o MHP, ki je kupil Perutnino Ptuj. Ta multinacionalka s sedežem v Ukrajini in delno v ameriški lasti je ogromna proizvajalka perutninskega mesa, a tudi žita in mesnih proizvodov. MHP je odgovoren za približno 50 odstotkov celotnega izvoza piščancev in jajc iz Ukrajine po vsem svetu, je torej monopolist, in takratno razkritje nelojalnih praks MHP je bilo pomembno za rejce perutnine v EU, odprlo se je tudi vprašanje varovanja potrošniških standardov v EU.

V Avstriji zgolj tri trgovske verige prodajo kar 85 odstotkov vse hrane: Rewe/Billa, Spar in Hofer/ Aldi. Hkrati vse tri kmetom ponujajo povsem enake odkupne cene, kar kaže na kartelno delovanje.

Francoski Le Monde je nedavno poročal, da je sprostitev uvoznih carin za ukrajinsko blago, s čimer želi EU pomagati ukrajinskemu gospodarstvu v vojni, izkoristil tudi MHP oziroma lastnik, oligarh Jurij Kosjuk, za nadaljnje osvajanje mednarodnih trgov s poceni perutninskim mesom … Izginjanje malih kmetij in krepitev mega kmetijskih obratov sta med večjimi težavami evropskega kmetijstva. 

Večina kmetijskega sektorja v Evropski uniji še vedno uničuje podnebje in ogroža biotsko raznovrstnost. Zgodil se je največji upad vrst praktično od izumrtja dinozavrov, nastale so ogromne izgube prsti zaradi erozije, intenzivne obdelave, zasoljevanja, širjenja puščav, težave z vodo se pojavljajo tudi na obsežnih območjih Evropske unije, svetovno prebivalstvo narašča ... Če kmetijski sektor ne bo postal zaveznik pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, namesto da jo uničuje, pri ohranjanju rodovitnih tal z naravnimi gnojili, namesto da uporablja umetna gnojila, pri sekvestraciji, to je ohranitvi CO2 v tleh, namesto da ga oddaja v ozračje, bomo res v velikih težavah. Če kmetijstvo ne postane ključni zaveznik v boju proti podnebni krizi in krizi biotske raznovrstnosti, bo na neki točki ogrožena naša prehranska varnost. To je realna grožnja. Za prehransko varnost potrebujemo večplastno in diverzificirano kmetijsko proizvodnjo in pomembno spremembo politike evropskih kmetijskih subvencij, ki bo namesto industrializacije EU-kmetijstva začela podpirati proizvodnjo kakovostne hrane in družbeno odgovorno kmetovanje. Pogledati moramo, koliko denarja gre za zdravljenje bolezni, povezanih s hrano, in doumeti, da pridelava hrane vpliva na številna področja in proračune. Pridelavo hrane moramo začeti gledati ne le produktivistično, to je, koliko ton lahko iztisnemo vsako leto iz neke obdelovalne površine, ampak holistično. Daleč je še do takega razmišljanja.

Naj načnem še nekaj aktualnih tem. V Sloveniji se začenja gradnja drugega bloka Jedrske elektrarne Krško. Kakšno je vaše stališče do tega projekta? 

Gradnja jedrskih elektrarn je izjemno visok strošek, tudi če ne upoštevate stroškov skladiščenja jedrskih odpadkov in razgradnje elektrarne, ki se bo nekoč zgodila in bo, če ne nas, obremenila prihodnje generacije. Jedrska energija se v Evropski uniji zdaj brani z argumentom, da gre za nizkoogljični vir energije. Razumem, da države ta argument uporabljajo, a se mi zdi tehten le za že obstoječe jedrske elektrarne, ki jih lahko varno uporabljamo za prehod na obnovljive vire. Vzpostavitev novih delujočih jedrskih zmogljivosti traja praviloma 15 let in več, in ne vidim zares dobrih argumentov, zakaj vlagati enormen denar in vire v zmogljivosti, ki bodo delovale čez 15 let in več, če imamo na voljo druge, cenejše in učinkovite tehnologije. Tukaj so še druga dejstva. Zeleni nismo panični, a Krško leži na potresnem območju, pred štirimi leti se je zelo močan potres zgodil v Zagrebu, torej le 60, 70 kilometrov stran, in ta vidik vsekakor je pomemben. Zadnja leta smo v Evropski uniji spoznali, da naša odvisnost od fosilnih goriv ni le enormen problem za podnebje, ampak ogroža tudi varnost, zlasti varnost evropske industrijske proizvodnje. Evropska industrija je bila odvisna od tega, ali gospod Putin odpre ali zapre plin. Zdaj bi bila nova norost, da stavimo na odvisnost od jedrske energije; kajti od kod pa prihaja v Evropo gorivo za jedrske elektrarne? Prihaja iz Rusije, Nigra in drugih regij s kriznimi razmerami. Izjemno pomembno pa se mi zdi vlagati denar v raziskave in nove tehnologije, kjer so pri pridobivanju energije možni preboji.

Če kmetijski sektor ne bo postal zaveznik pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in pri ohranjanju rodovitnih tal, smo res v velikih težavah.

Marca lani ste po obisku Ljubljane na evropsko komisijo naslovili pobudo za izvedbo dodatnih preverjanj projekta gradnje kanala C0, ki teče čez vodovarstveno območje in za katerega ni bila izvedena celostna presoja vplivov na okolje. Projekt je namreč sofinanciran z evropskim denarjem. Kaj se dogaja s to pobudo? 

Ja, pobudo sem dal zaradi razlogov, ki odpirajo dvom o tem projektu. Prepričan sem, če strnem, da se je treba vsakršnemu, že minimalnemu tveganju za onesnaženje pitne vode izogniti, zlasti pri tako strateško pomembnih zajetjih. Hkrati nisem videl veliko primerljivih projektov drugod, kjer bi imela država ali občina kot investitorka tak odnos do lastnikov zemljišč, da bi morali varovati gradbišče. Kolikor sem seznanjen, so bile preverbe narejene, a ni bil sprožen postopek ugotavljanja kršitev. O razlogih ne bi špekuliral, vendar menim, da gre za neko namerno držo komisije, ki se ne želi zaplesti v konflikte s članicami EU – zaradi videza enotnosti pri podpori Ukrajini in da bi se izognila očitkom, da intervenira pri notranjih procesih pred volitvami. Poznam primere v več državah, pri katerih se zdi, da je zdaj evropska komisija manj učinkovita v postopkih, ki zadevajo varovanje okolja.