(Nova) klofuta izbrisanim

Konec februarja se vsako leto spomnimo izbrisa – največje sistematične kršitve pravic v zgodovini samostojne Slovenije. Šestindvajsetega februarja 1992 je poosamosvojitvena oblast iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, večinoma državljanov bivših jugoslovanskih republik, in jim s tem odvzela pravico bivanja v državi, pa tudi vse ekonomske, socialne in zdravstvene pravice.

Tokrat so izbrisani ob obletnici prejeli še klofuto ustavnega sodišča. To je odločalo o pritožbi družine izbrisanih, ki se je bila zaradi izbrisa prisiljena izseliti iz Slovenije in kasneje (prav zato) ni bila upravičena do poprave krivic, možnosti povrnitve statusa stalnega prebivališča, kaj šele odškodnine. Enaka usoda je doletela dobro polovico od več kot 25 tisoč izbrisanih. Vztrajati v Sloveniji ilegalno, brez pravne podlage za bivanje, in to včasih več let, je bilo težko.

Skoraj 20 let kasneje so sledile prve odločbe ustavnega sodišča in tudi odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so potrdile, da je šlo za kršitve človekovih pravic, in zahtevale popravo. To je država storila z dvema zakonoma, enim o statusih in drugim o odškodninah, a tako, da je vnaprej izločila polovico izbrisanih, tiste, ki so tedaj živeli v tujini. Možnost zahtevati povrnitev statusa je podelila le tistim v tujini živečim izbrisanim, ki bi zmogli dokazati, da so bili v izselitev prisiljeni zaradi izbrisa in da so se potem (neuspešno) vztrajno poskušali vračati v državo z namenom, da bi tu (nezakonito) živeli. Takih izbrisanih je bilo že tako malo, saj za tako početje niso imeli pravne podlage, pred upravnimi organi pa jim je to uspelo dokazati le peščici.

Čeprav je torej država z izbrisom vsem izbrisanim enako kršila človekove pravice, je polovici odrekla popravo krivic. Ustavno sodišče pa je zdaj odločilo, da takšna odločitev oblasti ni protiustavna. V odločbi je pogosto navedeno »moralno zadoščenje«, ki naj bi bilo primeren obliž na rane v tujini živečih izbrisanih, češ da je država priznala, da je šlo za kršitev pravic, in so se njeni visoki predstavniki izbrisanim tudi opravičili.

A sodba je v resnici nemoralna. Še dodatno zato – kot gre sklepati iz pritrdilnega ločenega mnenja predsednika Mateja Accetta – ker je sicer sprva večina zagovarjala ugotovitev neustavnosti, a ker se niso mogli zediniti o podrobnostih, je on (in očitno še nekaj sodnic ali sodnikov) potegnil z desno usmerjenimi in odločili so nasprotno. Proti so glasovali Neža Kogovšek Šalamon, Katja Šugman Stubbs in Rajko Knez.

To seveda ne pomeni, da vlada Roberta Goloba ne more storiti, kar je prav, in z novim zakonom, ki ga predlagajo predsednica republike Nataša Pirc Musar in nevladne organizacije, izpeljati spodobne poprave krivic. Kot je v odklonilnem ločenem mnenju napisala sodnica Kogovšek Šalamon: »Poudariti je treba, da ta določba zakonodajalcu ne preprečuje, da sprejme nadaljnje ukrepe, ki bi zagotovili popravo krivic v duhu četrtega odstavka 15. člena ustave, če meni, da je to potrebno.« Tam je zapisano, da je pri nas zagotovljeno »sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve«.