Cenzura je vojna

Pisatelj, prevajalec in aktivist Gašper Kralj (1974) je svoj drugi roman Škrbine, ki mu je leta 2021 prinesel Cankarjevo nagrado, pa nominacijo za kresnika ter nominacijo za nagrado Evropske unije za književnost, v sveže izdanem nemškem prevodu predstavil že oktobra lani na frankfurtskem knjižnem sejmu. Z istim namenom je bil nedavno povabljen tudi na knjižni sejem v Leipzigu, poleg frankfurtske eno vidnejših prireditev na področju literature v Evropi, ki bo potekala med 21. in 24. marcem. Vendar ga na sejmu ne bo.

V pismu, ki ga je naslovil na Javno agencijo za knjigo RS (JAK), med drugim pravi, da »ta knjižna kulturna prireditev v središču Evrope poteka hkrati z vojnim zločinom izraelske države, enim najokrutnejših hudodelstev današnjega časa«, ob tem pa so se v Nemčiji pojavili »številni primeri cenzure glasov solidarnosti s Palestino ali tistih, ki niso izkazali brezpogojne podpore Izraelu. Prekinili so jim financiranje, vrgli so jih na cesto, jih obvestili, da je udeležba na literarnem festivalu odpovedana. Ob likvidaciji mednarodne diplomacije, neuslišanih protestih po vsem svetu (ki so bili v Nemčiji de facto prepovedani) in kulturnem apartheidu gre za cenzuro kritičnih glasov. Ne samo na področju knjige in ne samo v Nemčiji.«

S pismom se pridružuje pobudi »Strike Germany«, namenjeni zlasti kulturnim delavcem v mednarodnem prostoru, ki ustvarjalce spodbuja k bojkotu prireditev in institucij, ki ne izpolnjujejo stavkovnih zahtev. Te so predvsem zaščita umetniške svobode in svobode izražanja ter zavrnitev problematične definicije, po kateri je kritika izraelske države enačena z antisemitizmom. »Cenzura je vojna, le da poteka z drugimi sredstvi, in spopad se je iz največjega množičnega grobišča na planetu, kjer izraelski vojaški stroj ob sanjskih dobičkih proizvajalcev orožja (tudi slovenskih) nadaljuje etnično čiščenje palestinskega prebivalstva, razširil na sfero kulture. Ponekod je brutalna. Ponekod manj očitna. Mislim pa, da moramo prekarci na področju kulture sodelovanja z domačimi in mednarodnimi kulturnimi institucijami presojati v tem kontekstu,« piše Gašper Kralj.

A pri tem vidi več težav kot rešitev, več vprašanj kot odgovorov. »Prekarca pogosto zaustavijo že na pol poti do bojkota, češ da hočejo dobro, da je neproduktivno, da se boš s tem samomarginaliziral, da pač ne boš šel na konferenco, festival ali sejem, da pa so institucije v Nemčiji, ki po uradni »kulturi spominjanja« med Izrael in njegovo kritiko postavlja antisemitizem, take, in da je bolje, da se vanje infiltriraš, narediš nekaj od znotraj - tako kot Žižek. (Ja, v Frankfurtu je bil Žižek res tak infiltrant. Ampak knjižni sejem v Leipzigu ni frankfurtski. In Žižek je institucija. K sreči naša!),« zapiše v pismu. »Slišal boš, skratka, da bo ob tvojem osamljenem bojkotu več škode kot koristi. Da tam tako pač ne boš povedal svojega, da ne boš predstavil svojega dela, ki tako ne bo prišlo do širše javnosti, mogoče boš mirneje spal, to je pa tudi vse. Vse? Danes bi za miren spanec naredil marsikaj.«