Jure Zrimšek / Slikar, ki s tradicionalno oljno tehniko slika podobo današnjega sveta

Vojaško letalo, pripadnik specialne enote v objemu orjaškega jastoga, mož z zabrisanim obrazom, ki spominja na sloviti Krik Edvarda Muncha, »spikslan« posnetek nadzorne videokamere, pa politične figure in brezimni možje na nenavadnih, skoraj sanjskih prizoriščih ter fragmenti slikarskih in kiparskih del z vizualnimi in tekstovnimi intervencijami. Vsi ti motivi naseljujejo platna akademskega slikarja Jureta Zrimška (1984), ki podobe, s katerimi je vsakodnevno bombardiran na svetovnem spletu, pogosto pa vanje vizualno poseže še na računalniku, s potrpežljivo natančnostjo v klasični oljni tehniki slika na platno. Kombinacija vsakdanjih in pogosto nelagodje vzbujajočih prizorov sodobnega sveta ter tradicionalne oljne slike in (hiper)realistične manire je na prvi pogled morda malce nenavadna – zdi se, kot bi se s temi hipnimi, mimobežnimi in razvrednotenimi podobami postavljal po robu zgodovinskim in simbolnim kontekstom slikarstva, jih poskušal ovekovečiti in jim nameniti mesto, trajanje in premislek.

V slikarskem ateljeju v nekdanji ljubljanski tovarni Tobačna, ki si ga deli še z umetnikoma Gašperjem Capudrom in Klemnom Zupancem, pred menoj odpre škatlo za orodje, do vrha napolnjeno z miniaturnimi ter natančno in s potrpežljivostjo pobarvanimi figuricami strateške igre Warhammer. »To je ključno za razumevanje moje umetniške prakse,« se nasmehne in razloži, da se je slikarstvu sprva približal skozi hobi. »Rad sem sestavljal in barval figurice. Še vedno jih, všeč mi je to natančno, meditativno delo.« Tudi risanje je bilo že od nekdaj del njega, »nenehno sem nekaj čečkal in skiciral«, pravi Ljubljančan. Sprva je sicer želel postati vojaški pilot, a so se te sanje razblinile, ko je dobil prve ocene iz matematike in fizike. Po nasvetu matere, ki je prepoznala njegov risarski talent, se je tako vpisal na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo.

A v najstniških letih ni čutil pretirane afinitete do umetnosti, nikoli si ni predstavljal, da bo slikar. Ljubezen do slikarstva je začel odkrivati kasneje, ko se je začel učiti o umetnosti. Logično nadaljevanje šolanja se mu je namreč zdel vpis na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Morda je k temu pripomogel tudi trenutek »razodetja«, ki ga je doživel pri naključnem obisku prijatelja v Luciji. Še zdaj se spominja dne, ko si je ob spokoju jutranjega sonca ter priredbah slovenskih pesmi Juana Vasleta in Leona Engelmana, ki so odzvanjale po radiu, v roke vzel knjigo o impresionistih. »Ko sem obračal stran za stranjo, se mi je zdelo, kot bi se nekaj naselilo vame. Začutil sem neko pristno očaranost nad slikarstvom,« pravi. In ko je na akademiji začel slikati, si je prizadeval ujeti podobne trenutke in sprva slikal pod vplivom impresionizma.

Dokler ni lepega dne s projektorjem motiva projiciral na prazno platno. »Ko je bila podoba tako fiksirana s svetlobo na podlago, sem jo uzrl kot nek ideal. Tako sem želel imeti. A tako hitro kot se je pojavila, je tudi izginila, ko sem projektor ugasnil. Tista belina platna me je spravljala ob živce in začel sem razmišljati, kako bi barvo v nekem zaporedju nanašanja lahko spravil na platno na način, ki bi lahko privedel do vsaj približno enakega rezultata.« In začel je raziskovati in eksperimentirati. Predvsem pa se je moral spoprijateljiti z barvo, razumeti vse njene odtenke. In prišel je do povsem matematičnega postopka, kjer je za osnovo – kot barvni tiskalniki – vzel rdečo, modro in rumeno, le da jih je začel mešati z belo. Tudi količino in razmerja barv mu določi računalniški algoritem, podobo pa nato projicira, odtisne ali preriše na platno, kjer posamezne odtenke v plasteh in nivojih, ki jih prav tako določi računalnik, nanaša na platno.

Pri likovni izvedbi ne ubira bližnjic. Njegov način slikanja pa sta tudi nekakšen upor in vztrajnost. »Če se umetnikom že očita, da smo neresni, da zabušavamo in da naj se lotimo česa koristnega, potem bom slikal na način, ki ga ljudje dojemajo kot delo. Slikal bom osem ur brez predaha, barve nanašal kot po tekočem traku.« Tovrstna likovna izvedba zahteva veliko časa, potrpežljivosti in natančnosti, pred duhamornostjo umetniške prakse pa zbeži tako, da se loteva kar najrazličnejših motivov. Če je likovni postopek vsakič isti, je pri motivih dosti več prostora.

Čeprav bi na prvi pogled lahko rekli, da na njegovih platnih prevladujejo militaristične podobe represivnih aparatov, organov nadzora in političnega vrha, pravi, da slika zgolj, kar vidi. Kar ga obkroža, intrigira. Podobe, s katerimi smo vsakodnevno bombardirani v časopisih in na novičarskih portalih, na televiziji in družbenih omrežjih. Praviloma gre za intenzivne, neposredne, surove podobe, ki zbujajo nelagodje. Včasih vanje še ročno poseže v aplikacijah za preurejanje fotografij, da so fragmenti izvirnika komaj še prepoznavni. Podoba se mu zdi kot nabita pištola, z njo lahko narediš karkoli. Prazno platno pa ponuja neskončne možnosti izraza.