Najbolj znan tragični umetnik, ki ga ne poznamo

Življenjepis postimpresionističnega holandskega slikarja Vincenta van Gogha (1853–1890) je eden najbolj razvpitih in znanih v zgodovini slikarstva. Tragična pot od zgodnjih neuspelih poskusov, da bi se uveljavil kot posrednik pri prodaji umetnin, učitelj ali pastor, do odločitve, da življenje posveti slikarstvu, ter na koncu tragično, s strelom v prsi, umre, osamljen in nerazumljen, je botrovala številnim spekulacijam v zvezi s slikarjevo morebitno norostjo, iz njegovega življenja in dela pa skrojila vrsto že kar mitskih predstav, ki zamegljujejo bistvo njegovega ustvarjanja. Postal je sinonim za pojem nerazumljenega umetnika, zaradi česar se prepoznavnost njegovega imena skupaj s podobo »norega malarja z odrezanim uhljem« lahko meri edino še z razvpito priljubljenostjo Leonardove Mone Lize. Biografije, filmi, nepreverjene ter napihnjene zgodbe, anekdote in trženjska gesla so van Goghova dela spremenili v nekaj vsem »dobro znanega«, jih popačili v »ravno prav utrgano, da je za vse sprejemljivo,« potrošno blago in v tisto še sprejemljivo form(ul)o moderne umetnosti, da se ob njej vsak obiskovalec in nedeljski ustvarjalec počuti »poznavalca« in »ljubitelja« modernega slikarstva.

Leta 1971 je ameriški folk glasbenik Don McLean napisal pesem Vincent, ki jo je posvetil van Goghu, za izhodišče pa vzel eno njegovih najbolj znanih slik Zvezdna noč: »Zvezdna, zvezdna noč. / Pisano cvetje, ki žareče sveti, / vrtinčasti oblaki v vijoličasti meglici / odsevajo v tvojih nebesno modrih očeh. / Barve spreminjajo odtenke, polja budijo se v jantarnem škrlatu, / razbrazdani so obrazi, očrtani v bolečini, / ki jo ublažila je tvoja ljubeča roka. // Zdaj razumem, kaj si mi želel reči, / kako si boril se za svojo prisebnost, / kako želel si jih odrešiti. / Niso te slišali, niso te razumeli. /Morda te bodo slišali zdaj. // Ker niso te mogli ljubiti, / čeprav resnična je bila ljubezen tvoja. / In ko usahnilo je upanje / na to zvezdno, zvezdno noč, / si vzel si življenje, kot to zaljubljenci včasih počno. / A lahko bi ti povedal, Vincent, / ta svet nikoli ni bil mišljen za nekoga / tako čudovitega, kot si bil ti.«*

Zvezdno noč je van Gogh ustvaril poleti 1889 med skoraj enoletnim bivanjem v sanatoriju St. Remy nekaj kilometrov severno od Arlesa, mesteca v francoski Provansi, v katero se je umetnik umaknil pred zanj vse preveč frenetičnim Parizom. V bolnišnico se je prostovoljno zatekel zaradi vse pogostejših duševnih stisk, ki so bile verjetno posledica slikarjeve podedovane nagnjenosti k epilepsiji in življenjskega sloga, saj je nemirni temperament prepogosto miril s čezmernimi količinami nekakovostnega absinta na bolj ali manj prazen želodec.

Don McLean v zadnjem verzu nekoliko sentimentalne pesmi sklene: »Niso te slišali, ne slišijo te zdaj, / verjetno te nikoli ne bodo,« in ima v tem presneto prav. V času van Goghovega življenja so redki razumeli veličino njegove ustvarjalnosti, še manj so bili pripravljeni trpeti njegov vročični temperament. A tudi zdaj, ko se zdi, da je njegova umetnost sprejemljiva za vse in njegova goreča drugačnost tisto pristno doživetje, ki ga z nostalgijo in napačnimi predstavami pričakujemo od umetnikov, le malokomu uspe prodreti pod povrhnjico in okusiti mnogoplastno sredico Holandčevega slikarstva. Kajti van Gogh, ki ni dolgo strpel v nobenem akademskem uku, a je znal izjemno analitično opazovati dela starih mojstrov in sodobnikov – in se iz njihovih del vedno znova učiti – je v le nekaj let trajajočem ustvarjalnem obdobju odprl toliko vrat v nove likovne svetove kot le redki slikarji v zgodovini.

Razstava v Trstu je odlična priložnost, da si ogledamo dela genija, ki je s svojim slikarstvom vplival na razvoj ekspresionizma in bil navdih številnim umetnikom v 20. stoletju.

Njegovo slikarstvo ponuja obilo možnosti za razpravljanje o teoriji barv, barvnih kontrastov, fakturi, ritmu in drugih prvinah medija, pa tudi o tem, kako z rabo vsega tega izraziti najkompleksnejša človeška stanja in občutke. Z odprtostjo za različne poetike in hkratnim kritičnim pretresanjem možnosti, prednosti in nevarnosti nekaterih postopkov je bil sposoben raznovrstne vplive pregnesti v jasno prepoznaven lastni izraz. Pri tem je številne osupljive odločitve, ki so v svojem času učinkovale še smeleje kot danes, z vsakim naslednjim delom brezkompromisno gnal v nove skrajnosti. Pod to površino, pogosto sprijeto v grobo fakturo, teksturo, ki z vsako potezo čopiča dobesedno sili v gledalca, je vtkal globoko empatijo do narave in soljudi, prepleteno z lastnimi notranjimi turbulencami. Vsaka slika je tako z barvami, črtami, ritmom, teksturo, formatom obenem zrcalo umetnikove duše in njegov komentar, vedno čuječ in čuteč v odnosu do motiva. Van Goghove slike bi morali znova in znova gledati z očmi nedolžnega otroka in izkušenega opazovalca hkrati, predvsem pa neobremenjeni z vsem, kar vemo ali se nam zdi, da vemo, o njegovem življenju.

Slikanja se je van Gogh lotil leta 1880, ko je bil star že 27 let, potem ko je klavrno propadlo njegovo prizadevanje, da bi kot pastor pomagal ljudem v rudniškem mestu na vzhodu Belgije. V Bruslju je nekaj mesecev obiskoval risarske ure na tamkajšnji likovni akademiji, a se kmalu vrnil domov v Holandijo. Mlajši brat Theo, ki je vodil manjšo prodajno galerijo, ga je spodbujal k slikanju in naslednja leta je van Gogh risal in slikal okoliško pokrajino in ljudi, predvsem kmete in delavce. Uporabljal je omejeno paleto zastrtih barv, pretežno rjavih in zelenih, upodobljence pa slikal z empatičnim grobim realizmom.

Leta 1885 se je odpravil v Antwerpen in kratek čas obiskoval ure na tamkajšnji akademiji ter razširil uporabo barv na svojih slikah. Leto kasneje se je odpravil v Pariz, prestolnico novih slikarskih gibanj, se tam seznanil s slikarji impresionisti in prevzel nekaj njihove tehnike slikanja z jasnimi, kratkimi potezami. A ključni preobrat se je zgodil v Provansi, kamor se je utrujen in bolan leta 1888 umaknil iz zanj veliko prehrupnega Pariza. Tam je dokončno odprl pot barvam in intenzivnim barvnim kontrastom ter razvil prepoznaven in samosvoj slog, s katerim je lahko izrazil vse napetosti, nelagodje, strah in občutke osamljenosti, ki so viharili v njegovi glavi. Sončna mediteranska pokrajina je na njegovih slikah vse bolj postajala odsev notranjih bojev razbolele duše. Bolj ko se je trudil najti notranji mir, bolj ekspresivno intenzivne so postajale njegove podobe in vse bolj obsesivno in vročično se je dan za dnem popolnoma predajal slikanju – samo v zadnjih dveh mesecih pred usodnim strelom, s katerim si je vzel življenje, je naslikal okoli 70 platen. Na enem zadnjih, se – pomenljivo! – jata črnih vran dvigne nad zlato ožarjenim žitnim poljem.

Kljub trudu njegovega brata, ki ga je, kolikor je lahko, denarno podpiral in skušal prodajati njegove slike, van Gogh za življenja ni prodal tako rekoč ničesar. Njegova iskanja je razumelo nekaj slikarskih sodobnikov in prijateljev, ki so ga tudi vabili k skupinskim razstavam, drugim so se slike zdele nemogoče in grde.

Brat Theo je umrl le nekaj mesecev po Vincentovi smrti in skrbništvo nad van Goghovo zapuščino je prevzela Theova žena Johanna van Gogh-Bonger. Prav s kratkim opisom njenih zaslug za ohranitev večine van Goghovih del in za to, da so ta sčasoma postala cenjena, se začne razstava v muzeju Revoltella. V (pre)majhnih prostorih muzeja se dela potem nizajo v kronološkem zaporedju, zgodnja obdobja predvsem z risbami in akvareli, zrelo in pozno obdobje pa z oljnimi slikami. Osrednja pozornost je namenjena portretoma zakoncev Ginoux, saj je organizatorjem prvič uspelo na razstavi združiti že desetletja ločeni sliki, eno iz rimske Narodne galerije in drugo iz muzeja Kröller-Müller v Otterloju. Iz tega muzeja prihaja glavnina del na tržaški razstavi.

Razstava, ki bo v Trstu na ogled vse do 30. junija, je odlična priložnost, da si v neposredni bližini ogledamo dela holandskega postimpresionističnega genija, ki je s svojim slikarstvom vplival na razvoj ekspresionizma in bil navdih številnim umetnikom v 20. stoletju. Še nikoli nam dela Vincenta van Gogha niso bila tako blizu in verjetno nam še dolgo (ali sploh nikoli več) ne bodo. 

* Don McLean, Vincent, album American Pie, 1971, United Artists Records (prevod J. Z.)

Slikarska razstava:
Vincent van Gogh
Kje: Muzej Revoltella, Trst, Italija
Kdaj: do 30. junija 2024