Neukrotljiva domišljija

Predavalnica na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je običajno potekal seminar profesorja dr. Naceta Šumija, je bila razmeroma polna, zbrala se je skupina študentov in študentk iz vseh štirih letnikov študija umetnostne zgodovine. Napovedan je bil poseben seminar, profesor je v goste povabil inovativnega mladega umetnika, takrat 33-letnega Tomaža Kržišnika, ki je kakšno leto pred tem (1975) prejel nagrado Prešernovega sklada za likovno podobo pravljice Zlata ptica. S tem ko ga je Šumi povabil v seminar, ga je po svoje že »kanoniziral« in postavil v uradni umetnostnozgodovinski niz priznanih ustvarjalcev in ustvarjalk. Predstavil ga je kot izrednega oblikovalca in ilustratorja.

V tistem obdobju se je Kržišnik z vso pozornostjo posvetil oblikovanju in ilustriranju knjig. Zelo premišljeno se je leta 1971 lotil oblikovanja in ilustracije Zlate ptice, fantastične ljudske pravljice z močno simbolno govorico. Hkrati s knjigo z ilustracijami je ustvaril mapo sedmih izvirnih grafik, ki je bila prva bibliofilsko zasnovana grafična mapa v sitotisku pri nas. Posebej sta izstopali še dve knjigi (knjigi objekta), poezija Ivana Minattija Obrazi, ki je leta 1972 izšla pri Partizanski knjigi, in pesmi Svetlane Makarovč Srčevec, ki so leta 1973 izšle pri Cankarjevi založbi. Izstopala je tudi pregibanka Svetlane Makarovič za otroke Zajček gre na luno (1973). Vsa ta dela so presegala običajni okvir in volumen knjig.

Še bolj domišljeno in pozorno je Tomaž Kržišnik leta 1980 oblikoval Prešernove Sonete nesreče. Ustvaril je štiri likovno-literarne kompozicije. Izšla je bibliofilska knjižna izdaja sonetov v večjem formatu, hkrati pa tudi manjši zgibanki, ena prav miniaturna, obe v črno-beli tehniki, ter ob tem še štiri barvne grafike (sitotiski), med katerimi je bil Prešernov portret, in to ponovno v obliki bibliofilske grafične mape. Ti projekti so bili zmagoviti tudi za takratne založbe.

Leta 1974 se je še enkrat lotil Zlate ptice, tokrat kot lutkovne predstave za Lutkovno gledališče Ljubljana. Lutke in scenografija so spet pomenile enega izmed prelomnih trenutkov v naši kulturi, ki mu je botroval prav Kržišnik, in s tem je spodbudil tudi druge ustvarjalce, da so se ustvarjanja lotili bolj eksperimentalno. Lutke, kostume in sceno je oblikoval v svojem slogu in uporabil različne materiale – tkanine, pisane trakove, kovinsko ogrodje, dodatke iz pečene gline itd. Že takrat je pokazal širok razpon zanimanja in ustvarjanja – od oblikovanja lutk in lutkovnih predstav prek ukvarjanja s keramiko, steklom, kovino, še posebej s slikarstvom in grafiko, grafičnim oblikovanjem pa vse do risbe, ki zavzema res posebno mesto v njegovem opusu.

Njegove risbe so na prvi pogled videti kot naključni, spontani zapisi dogodkov. Kržišnik je razložil: »Elementi vizur so vezani na časovno dogajanje prostora in izbiro elementov, ki opredeljujejo identiteto zgodbe kot strukture likovnega dela.« Njegova risba je specifična, še posebej zaradi zelo svojevrstne perspektive, deformiranega prostora, v katerega je postavljal telesa in like ter ustvaril zanimive likovne pripovedi, duhovite vinjete, večplastne in zagonetne. Poljski zgodovinar Leszek Hensel je zapisal: »Tomaž Kržišnik s svojo veliko roko z baročno natančnostjo riše lastni svet dogodkov, ki nadvse zanimivo korespondira z vizijami mojstrov iz časa njegovih varšavskih let. Z neukrotljivo domišljijo ustvarja slike na platnu in v keramiki, pa tudi v ambientu lutkovnega gledališča, slednje polne presenetljivih povezav navdihujejo režiserja in gledalce.«

Ja, tisto, po čemer se je Kržišnik razlikoval od drugih takratnih ilustratorjev in oblikovalcev pri nas, je bila poljska šola. Od leta 1964 do 1968 je študiral na Likovni akademiji v Varšavi in tam pridobil naziv magister knjižne ilustracije. Študij v Varšavi mu je odprl nova obzorja in posvojil je neke vrste »poljsko estetiko«, ki sta jo v evropski prostor prinašala poljska ilustracija in tamkajšnji izjemni plakat. Osvojil je posebno metodo dela, poljski humor, hkrati pridobil samosvojost in samozavest, da dobro pozna svoj metje. Njegov drugačni pristop, slikarska barvitost in tudi anekdotičnost vizualnega nagovora – vse to je prineslo korenite spremembe v slovensko grafično oblikovanje.

Kržišnik je bil prvi od slovenskih študentov, ki so se odpravili študirat na Poljsko, sledili so mu Zdravko Papič, Radovan Jenko, Libero Pertič, Alojz Zorman Fojž in Ivan Marko. K nam so prinesli poseben slog, »pikturalno poudarjen, torej barvno slikovit, izrazno močan, poduhovljen in hkrati duhovit, znakovno zmeraj premišljen, inovativen, tudi z močno narativno noto«, kot je zapisal dober poznavalec, umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik.

Razstava del Tomaža Kržišnika Na poti, ki je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, prinaša predvsem pregled njegovih zanimivih risb, pastelov in objektov iz gline. V posebni sobici so razstavljene tudi že omenjene knjižne opreme – tam so Zlata ptica, Minattijevi Obrazi, Srčevec Svetlane Makarovič in Prešernovi Soneti nesreče. Na razstavi nas seznanijo tudi s Kržišnikovimi plakati za Mestno gledališče ljubljansko, Borštnikovo srečanje in s triptihom Nazaj k naravi iz leta 1973, eno prvih plakatnih akcij, ki so klicale k varovanju narave in njenih virov.

Kržišnik je poleg nagrade Prešernovega sklada leta 1989 prejel tudi Plečnikovo nagrado (skupaj z Miljenkom Liculom in Andrejem Kemrom), leta 2013 Groharjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2023 so mu v domačih Žireh podelili naslov častni občan. V spomin pa se ni zapisal le kot nepozaben oblikovalec in umetnik, temveč tudi kot pedagog. Od leta 1988 pa vse do upokojitve je predaval na Oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in s pedagoškim delom močno vplival na nove generacije umetnikov in oblikovalcev. Ob smrti maja lani so se mu številni nekdanji študentke in študenti poklonili z lepimi besedami na družbenih omrežjih.

Razstava:
Tomaž Kržišnik: Na poti
Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj
Kdaj: do 12. aprila 2024