Four Tet: Three

+ + +

V svetu elektronike bi težko našli bolj splošno priljubljeno osebnost, kot je britanski veteran, producentski geek, diskretni (anti) zvezdnik in ultimativni good guy Kieran Hebden. Od časov njegove postrock zasedbe Fridge in pionirskih let v vlogi predstavnika folktronice do tranzicije proti plesni glasbi in preboja v »mainstream« z albumom New Energy (2017) se je profiliral kot ljubljenec undergrounda. Ta poznavalski didžej je fene elektronike vpeljal v svet spiritualnega jazza in čudaškega folka. Ker je fleksibilen producent, lahko producira sentimentalno plesno elektroniko (There Is Love in You, 2010), rekontekstualizira micro house in minimal techno zvoke (Pink, 2012), se loti reevalvacije britanske rejv kulture (Beautiful Rewind, 2013) ali aranžira 40-minutni diptih za plesišča (Morning/Evening, 2015).

Zadnja leta smo opazovali njegov zasluženi preboj v ospredje, predvsem po lanski turneji z največjima fejmičema na sceni, Skrillexom in Fredom again.., ki so jo kronali z nastopom na ameriškem festivalu Coachella pred sto tisoč ljudmi in večmilijonskim občinstvom pred zasloni. Kot Taylor Swift tudi sam že več let bije sodno bitko z nekdanjo založbo Domino za tantieme od predvajanja na platformah za pretakanje. Glasbo večinoma izdaja pri svoji založbi Text, kjer je lani izšel tudi osupljivo medli album kolega Freda again.. in njegovega dejanskega botra Briana Ena. Hebden je eden redkih šolskih primerov dolge poti od podzemlja do vrha – diametralno nasprotje Freda again.., ki ga marsikdo ne mara ravno zaradi hitrega, potencialno z nepotizmom podprtega uspeha.

Ob 12. studijski plošči se zdi, da je Hebden po albumu Sixteen Oceans (2020) sklenil pakt s samim sabo in se zadovoljil s preprosto sintezo svojih raziskovanj zadnjih 20 let. Njegova muzika je bila vselej slečena do osnovnih gradnikov, ovita v tople tone, prežeta s pozitivnim sentimentalizmom in neposredno razumljiva vsem, zadnja leta pa je ta »preprostost«, ta neinvazivnost postala že kontraproduktivna in dolgočasna. To velja tudi za Three, na katerem slišimo različna posvetila njegovi diskografiji, od sanjavega downtempa v slogu zgodnjih izdaj (Loved, Storm Crystals, So Blue) in mežikov postrocku (Skater) do repetitivnih minimal house/techno štikelcev (Daydream Repeat in 31 Bloom) in ambientalnega synthovskega žuborenja (Gliding Through Everything). Vrhunec ponudi epilog Three Drums, v katerem se pokloni orkestralnemu triphopu in afterparty muzikam z začetka devetdesetih let, a je vse prej precej mlačno. Če se želite z albumom zabubiti v občutek breztežne miline ali potrebujete glasbo za prijeten vajb, bo plata idealna za vas, če pa ste seznanjeni z globino in širino Hebdnove diskografije, bo Three težko zares naredil vtis.