Kordišev pasijon

Dr. Igor Štiks je politični filozof in politolog, velja za enega prodornejših levih mislecev na območju nekdanje skupne države. V njegovem zadnjem intervjuju za Mladino je med drugim poudaril, kako pomemben je v resnici uspeh slovenske Levice, ki je postala del vlade, in hrvaške politične zeleno-leve platforme Zmoremo!, ki je slavila na zadnjih lokalnih volitvah v Zagrebu. Pa vendar, je opozoril, sta obe s tem, ko sta prišli na oblast, »postali del sistema. Izgubili sta protisistemski naboj, ki je za nekatere privlačen. Nič ni tako dolgočasnega, kot so tehnične razprave o proračunu.« To je prekletstvo takšnih strank in gibanj. Ko je na primer Tomislav Tomašević iz vrst Zmoremo! postal zagrebški župan, je začel razčiščevati korupcijske afere, ki so prej dolgo hromile mesto. Danes eni njegovih največjih kritikov kljub temu prihajajo prav z levice, je opozoril Štiks. Nekateri so namreč verjeli, da bo z njegovo zmago v mestu prišlo najmanj do revolucije. A realnost je, ko si enkrat na oblasti, drugačna, »kdor je na oblasti, mora sprejemati odločitve, kompromise, ki niso vedno popolnoma skladni z izhodiščnimi ideali«.

Nič drugače ni bilo pri Levici. Tega so se v stranki zavedali že, ko so se odločali o vstopu v vlado Roberta Goloba. »Vedno je težko, ko veš, da boš moral sprejemati kompromise,« razlaga Asta Vrečko, koordinatorica Levice in ministrica za kulturo. »Seveda smo se zavedali vseh pasti pri vstopu v vlado, kot programski levi stranki nam je bilo jasno, da se v vladi ne bomo znašli s povsem enako mislečimi ljudmi. Ampak vedeli smo, da je ta korak smiseln, če bomo tako lahko uresničevali naše programske zaveze in obljube volivcem, če bomo lahko predstavili naše predloge, ki bodo izboljšali življenje ljudi – in jih tudi sprejeli in udejanjili,« pravi. »V opoziciji imaš žal omejene možnosti, tam težko kaj spreminjaš, če nimaš zagotovljene podpore vsaj 46 poslancev.« Zavedali pa so se tudi odgovornosti, ki jim je bila zaupana na volitvah, in ne nazadnje resnosti politične situacije v državi po zadnji Janševi vladi.

Če bi morali v stranki dve leti po vstopu v vlado polagati račune, bi ugotovili, da je Levici v tem mandatu uspelo storiti res veliko. Njen vpliv se je čutil že pri snovanju koalicijske pogodbe, če ne bi bilo njene trme, morda pod to vlado ne bi bilo tako preprosto ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ta stranka je nase prevzela dva izmed verjetno največjih in izvedbeno najtežjih projektov te vlade – gradnjo neprofitnih najemniških stanovanj in vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe –, oblikovala je novo delavsko zakonodajo, vodi pokojninsko reformo. Ugriznila je v nekaj res kislih jabolk, nase je prevzela veliko večjo odgovornost, veliko več tveganj, kot je to na primer storila precej bolj etablirana in kadrovsko preskrbljena stranka Socialnih demokratov.

A to za nekatere v stranki ni bilo dovolj. Prejšnji teden je iz stranke protestno izstopilo 23 članov. Zakaj? »Ker v tej malomeščanski liberalni stranki ne vidimo več prihodnosti,« so zapisali. »Odhajamo, ker verjamemo v socialistično alternativo izven okvirov liberalne strankokracije: verjamemo v politiko onkraj diktature kapitala, političnih javnih pridig levo ali desno obarvane centristične elite in neoliberalnih zapovedi bruseljske tehnokracije.« Predvsem ministrski ekipi očitajo, da naj bi bile nekatere njene politične odločitve »kolaboriranje z interesi kapitala«, z vstopom v liberalno vlado pa da je »Levica dokončno opustila kritiko obstoječega družbenega reda in se odločno premaknila v tabor poslušnih hlapcev kapitala. Dosežke njenega vladanja smo videli: v najboljšem primeru so drobtinice, v najslabšem primeru pomenijo veliko škodo za delavski razred, ki še leta ne bo odpravljena. Stranka ni le pozabila svojih načel, ampak se aktivno bori proti njim,« je med drugim zapisano v 17 strani dolgi izstopni izjavi.

Levici je uspelo skoraj nemogoče, to je uvedba novega prispevka in s tem sistemskega vira financiranja novega stebra socialne varnosti za dolgotrajno oskrbo.

Pa kaj od tega res drži?

Luki Mescu na primer očitajo, da je letos minimalno plačo dvignil samo za zakonsko nujni minimum, za 4,2 odstotka. »A ob tem pozabljajo, da smo lansko leto speljali rekordni 100-evrski dvig minimalne plače. Kar je pripeljalo do tega, da je bila Slovenija edina država v EU, ki je v zadnjih treh letih dvignila minimalno plačo na način, da je ohranila kupno moč najslabše plačanih,« na očitek odgovarja minister.

Obenem mu očitajo, da želi s pokojninsko reformo – od katere so sicer odvisna evropska sredstva, saj se je Janševa vlada v načrtu za okrevanje in odpornost zavezala, da bomo pokojninski sistem reformirali do konca tega leta – dvigniti upokojitveno starost. »Finančno ministrstvo in evropska komisija vidita nujo v reformi, ker se delež upokojenih v državi povečuje in se bo do leta 2050, če nič ne naredimo, povečal za 50 odstotkov,« odgovarja Mesec. »Imamo tri možnosti. Upokojencem lahko znižamo pokojnine, da ohranimo razmerje, kakršno je. Kar bi bilo povsem nesprejemljivo. Lahko bi višali davke, ampak že danes vsak od nas za pokojninsko zavarovanje daje skoraj četrtino plače. Če se bo delež upokojenih še za 50 odstotkov povečal, je vprašanje, ali bomo temu primerno tudi zvišali prispevke in kdo se bo s tem strinjal. Lahko pa podaljšamo starost ob upokojitvi. To se meni zdi še najbolj sprejemljiva varianta, vse ostalo bi bilo veliko bolj nesocialistično. Dejstvo je, da poskušamo znotraj danih okoliščin, znotraj družbene realnosti narediti stvar najbližje možno našemu programu.«

Dan Juvan je državni sekretar na ministrstvu za delo, pristojen je za socialne zadeve in trg dela. Strinja se, da je pri delu stranke v vladi mogoče najti prostor za kritiko, pa vendar je treba razumeti, poudarja, »da bo vsak resnično progresiven ukrep naletel na izjemen odpor, tako znotraj vlade kot tudi med drugimi nosilci moči, predvsem kapitala, pa tudi v določenem delu javnosti«. Tak primer je bilo denimo evidentiranje delovnega časa.

Obenem, opozarja, je »ogromen napor pomenil sprejem sprememb zakona o delovnih razmerjih, kjer smo bistveno izboljšali zaščito delavskih predstavnikov pred povračilnimi ukrepi delodajalcev ter vse zaposlene bolje zaščitili pred zlorabami pisnih opominov pred odpovedjo«. Uvedli so na primer institut pravice do odklopa, izboljšali so položaj agencijskih delavcev. »Res je, da je kopica progresivnih ukrepov izpadla, vključno s prostovoljnim 30-urnim delovnikom. Za kar pa ne moremo kriviti Levice.« Jasno, treba je razumeti, da imajo na ministrstvu v Ekonomsko-socialnem svetu opravka z delodajalci – ki pa so praktično neomajni pogajalci, ko gre za širjenje delavskih pravic.

»Na področju dela smo v zadnji fazi usklajevanja sprememb zakona o urejanju trga dela, s katerim med drugim dvigujemo plačo za delavce, ki opravljajo javna dela ter nadomestila za brezposelnost, ki so od varčevalnih ukrepov dalje na mizerni ravni,« še razlaga Juvan. »V pripravi so tudi izhodišča za strategijo proti prekarnemu delu, h kateri smo se zavezali v koalicijski pogodbi in ki je ni sprejela še nobena vlada.«

To je samo nekaj pomembnih predlogov, ki so jih v zadnjih dveh letih sprejeli na ministrstvu. Samo na hitro omenimo, da v tem trenutku pripravljajo tudi spremembe družinskega zakonika in prenavljajo sistem rejništva, letos so v vladi uskladili in sprejeli tudi resolucijo za preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami, na katero se je čakalo 14 let.

Juvan tako meni, da so očitki izstopnikov, češ da si ne prizadevajo za izboljšanje položaja ljudi, nepravični. »Nasprotno, vsak dan se borimo za uveljavitev ukrepov, ki bi izboljšali položaj tistih, ki so v družbi najbolj zapostavljeni. Prav tako ne drži, da smo sprejeli protidelavske ali protisocialne ukrepe. Morda bi na kateri fronti lahko zahtevali ali izpogajali več, ne drži pa, da bi katerikoli ranljivi skupini poslabšali položaj,« razlaga. »Na ministrstvu, v vladi in Levici ostajamo ljudje, ki se iskreno borimo za delavski razred oziroma vse ranljive skupine na robu družbe. Tega poslanstva nismo pozabili, pravzaprav, vsaj zame, je to edini razlog, da sploh vztrajam. Vsak pa mora seveda sam presoditi, kje je tista točka preloma, kjer udejstvovanje v politiki družbe več ne izboljšuje, ampak slabša življenjske razmere najbolj zapostavljenih. Moja ocena je, da nismo na tej točki, ampak smo, nasprotno, dolžni izpeljati še nekatere pozitivne projekte in spremembe, ki smo jih obljubili ljudem.«

Levica je obenem spet zagnala sistem gradnje državnih neprofitnih najemnih stanovanj, to dolgo opuščeno, vendar krvavo nujno področje, s čimer se je vlada zavezala, da bo do konca mandata zgradila pet tisoč stanovanj, po tem pa tri tisoč na leto. Ministrstvo za solidarno prihodnost je šlo v največjo dokapitalizacijo stanovanjskega sklada v zadnjih 20 letih – Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije je izplačala sredstva v višini več kot 25 milijonov evrov. To morda ni dovolj za rešitev stanovanjske krize v državi čez noč, kot to v pismu očitajo izstopniki, drži. Vendar je korak v pravo smer. Močan, trden korak. Če v vladi ne bi bilo Levice, do njega najverjetneje ne bi prišlo.

Dejstvo je tudi, da je Levici uspelo skoraj nemogoče, to je uvedba novega prispevka in s tem sistemskega vira financiranja novega stebra socialne varnosti za tiste, ki bodo potrebovali takšno ali drugačno obliko dolgotrajne oskrbe. »Če smo imeli do sedaj, od osamosvojitve, zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za brezposelnost, smo z zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo prvič dobili novo socialno zavarovanje. In to zavarovanje, ki je podprto s svojo javno blagajno, ki je težka 850 milijonov na leto,« razlaga Luka Omladič, državni sekretar, pristojen za področje dolgotrajne oskrbe, na ministrstvu za solidarno prihodnost. »Če to ni uspeh Levice, da doseže okrepitev socialne države – in to ne malenkostno, gre za res močno, institucionalno okrepitev –, potem niti ne vem, kaj več bi lahko dosegli. To ni bilo nekaj samoumevnega.«

Seveda na področju dolgotrajne oskrbe še vedno obstajajo izzivi. Ozko grlo uvajanja dolgotrajne oskrbe ostaja kadrovski problem, tukaj enostavnih in hitrih rešitev ni. Spodbuja se sicer zaposlovanje na centrih za socialno delo, ki bodo postali skupna vstopna točka za dolgotrajno oskrbo. Letos je bilo omogočenih 90 novih zaposlitev strokovnih delavcev, v pogajanjih za prenovo plačnega sistema se usklajuje povišanje plač delavcev, predvidoma naslednji teden naj bi bil objavljen tudi razpis za dodelitev kadrovskih štipendij za študente socialnega dela.

»Problem vidim v tem, da del članov – tudi po tem, ko je bilo to potrjeno v vseh strankarskih organih – ni sprejel, da se je Levica na neki točki svojega obstoja odločila, da bo vladna stranka z vsem, kar pride zraven,« ob očitkih izstopnikov, ki letijo tudi na urejanje področja dolgotrajne oskrbe, razmišlja Omladič. »Bojim se tudi, da so nekateri člani stranke ta sentiment spodbujali in celo pričakovali, da jim bo večino članov uspelo prepričati, naj izstopimo iz vlade in svojo identiteto naprej gradimo kot levo zunajvladno parlamentarno stranko. Kar je seveda pozicija, v kateri lahko verbalno izražaš precej več, kot če si del vladne koalicije. Realno pa je tvoj vpliv na življenja ljudi in vodenje politike v državi bistveno manjši.«

Eden takšnih znotraj stranke je bil poslanec Miha Kordiš, ki je že takoj po zadnjih parlamentarnih volitvah zatrjeval, da se je stranka med volilno kampanjo, ko se je konsolidirala znotraj takratne opozicije, da bi skupaj nastopila proti mračnjaštvu Janševe vlade, premaknila preveč na sredino. To pa da je vplivalo na volilni rezultat stranke, ki je resda komajda prebila parlamentarni prag. Pri čemer je bilo sicer ključnega pomena za tak rezultat dejstvo, da je te volitve močno zaznamovalo taktično glasovanje – ljudje so množično volili za Gibanje Svoboda, ki je pomenilo najjasnejšo alternativo Janševi vladi.

Ti očitki so se nato med mandatom še stopnjevali. Kordiš je imel priložnost svojo tezo stestirati s kandidaturo na predsedniških volitvah – a se je ta končala precej klavrno, na volitvah je prejel nekaj manj kot tri odstotke glasov, prehiteli so ga prav vsi predsedniški kandidati.

V tem času mu je sicer uspelo oblikovati skupino somišljenikov, ki se je oklicala za »levo krilo« Levice. Prav del tega članstva je mogoče najti tudi med podpisniki prej omenjenega pisma.

Ustanovitev Kordiševega »levega krila« stranke je bila del nečesa, kar bi težko opisali drugače kot poskus puča: skupina je oblikovala svojo listo za volitve v svet stranke, hodila je po lokalnih odborih z lastnim programom in agitirala za podporo na lanskem volilnem kongresu. Poleti se je na volitvah pokazala premoč »levega krila«, novonastali struji je v 25-članskem svetu uspelo zasesti 15 sedežev. Tedanji koordinator stranke in minister za delo Luka Mesec je zato ponudil svoj odstop. V boj za primat v stranki sta se odpravila Kordiš in Asta Vrečko, pri čemer je Kordiš doživel precej boleč poraz – podporo pri kandidaturi so mu namreč odrekli predvsem lokalni odbori stranke. Ne dolgo zatem je odšel na bolniški dopust.

Bolniški odsotnosti navkljub je konec januarja v stranki poskušal izsiliti zaposlitev osebe v državnem zboru, in sicer kot strokovno podporo poslancu Milanu Jakopoviču, ki je potreboval okrepitve pri delu na komisiji za nadzor javnih financ. Vendar pa je kadrovska komisija ocenila, da ta oseba zaradi izobrazbe ni bila primerna izbira. Kordiš je kljub temu domnevno vztrajal, češ da zaposlitev spada v kvoto »levega krila«, pritiskal na organe stranke in maltretiral poslanske kolege, nad njimi naj bi izvajal pravo psihično torturo, nasilje.

To je bil tudi povod, zakaj se je poslanska skupina februarja odločila, da ga razreši s čela odbora za delo in vseh parlamentarnih delovnih teles ter ga pozove k odhodu iz poslanske skupine. Kordiš poslanske skupine sicer ne misli zapustiti, tudi stranke ne. Očitke je javno zanikal, češ da gre za politično gonjo zoper njega.

Kordiša smo poskušali dobiti za komentar, vendar neuspešno. Zadnje tedne je sicer brez zadržkov nastopal v oddajah, kot sta Tarča na TV Slovenija in 24ur Zvečer na POP TV – oddajah, ki so vedno brez problema udrihale po Levici, še najraje po Kordišu. Sedaj mu te z velikim navdušenjem dajejo platformo, na kateri po svoji stranki udriha sam in se prikazuje kot žrtev.

Vendar po drugi strani znotraj stranke vztraja – znotraj stranke, s politiko katere se očitno ne strinja in jo ves čas kritizira. V resnici tudi zato, ker ve, da nima zadostnega političnega kapitala, da bi preživel brez nje.