Ne kličimo nesreče

Na Fakulteti za družbene vede, na njenem Centru za raziskovanje javnega mnenja, so na začetku tega meseca objavili rezultate zadnje raziskave Slovensko javno mnenje (SJM). Ta je med drugim pokazala, da so prebivalci Slovenije na splošno zadovoljni in srečni. Vprašanje, s katerim na centru že desetletja začenjajo intervjuje, je tisto o zadovoljstvu z življenjem. Ima šifro Z1 in je takole: »V celoti gledano, kako zadovoljni ste sedaj s svojim življenjem? Izberite ustrezno vrednost na lestvici od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni, da ste izredno nezadovoljni, 10 pa, da ste izredno zadovoljni.« V raziskavi, ki je trajala od novembra do februarja letos in ki velja za »bmw« med slovenskimi javnomnenjskimi raziskavami, so v povprečju respondenti na to vprašanje odgovorili s 7,15, kar je ena najvišjih ocen v zadnjem obdobju. Leta 2020 je bila povprečna ocena odgovorov na to vprašanje 6,9, takoj po osamosvojitvi, leta 1992 in leta 1995, pa 6,29 in 6,46.

Dejansko so torej prebivalci Slovenije danes zadovoljni. Mednarodno primerljivo smo celo nadpovprečno zadovoljni in po mednarodnih analizah eni najsrečnejših Evropejcev. To je ponovno razkrila tudi zadnja Eurostatova anketa iz jeseni 2023, v kateri je velika večina, kar 93 odstotkov, vprašanih iz Slovenije odgovorila, da so na splošno zadovoljni s svojim življenjem, kar nas je uvrstilo med najbolj zadovoljne v EU. Povprečje je bilo pri 84 odstotkih. Jeseni, ko je bila opravljena ta raziskava, je več kot polovica vprašanih razmere v Sloveniji ocenila kot dobre, kar je bolje, kot so razmere v svoji državi tedaj videli ostali Evropejci. Kljub katastrofalnim poplavam torej. Drugače pa je bilo glede pričakovanj glede prihodnosti, torej pesimizma in optimizma. V pričakovanjih za prihodnjih 12 mesecev so bili Slovenci med najbolj črnogledimi v uniji, v pesimizmu so nas za odtenek prekašali le še Čehi. Za primerjavo: v Italiji ali na Hrvaškem je trikrat več respondentov kot v Sloveniji v prihodnjem letu pričakovalo spremembe na bolje. V Sloveniji je bilo takšnih optimistov le 11 odstotkov, na Hrvaškem ali Italiji pa več kot 30.

Ta slovenska črnogledost je še najbolj izstopala pri vprašanjih glede gospodarskega položaja, kjer je poslabšanje pričakovala skoraj polovica (49 odstotkov) vprašanih. »Pri gospodarskih napovedih je zaznati občutnejši premik Slovencev k pesimizmu v primerjavi s predhodnim merjenjem,« so pri tem zapisali analitiki Eurobarometra. V državah, kjer so gospodarske razmere veliko slabše, kjer je brezposelnost višja, so bili torej respondenti radoživejši in bolj polni pozitivnih pričakovanj kot Slovenci. Zakaj? Od kod ta pesimizem? Možna je naslednja razlaga: EU je anketo v Sloveniji izvajala lani jeseni. To pa je tudi bil čas, ko so delodajalske organizacije tukaj zaganjale dramo, ker so se upirale višjim davkom zaradi poplav. Tedaj smo bili priča dramatičnim svarilom o prihajajoči recesiji in o gospodarskem zlomu ter ponovnim selitvam podjetnikov iz države. Vplivni gospodarstveniki niso izbirali prilastkov ali pridevnikov, celo izstopili so iz socialnega dialoga.

Mediji so bili tedaj polni dramatičnih svaril, na primer: Delodajalci pravijo: Dovolj nam je; Slovenski gospodarstveniki protestirajo; Gospodarstveniki Golobu: Smo že v recesiji; RTV Slovenija: Bo Slovenija v drugi polovici leta v recesiji?. No, danes vemo, da je bila ta drama prazna, če ne tudi zaigrana. Ta teden je namreč statistični urad objavil informacijo, da smo imeli januarja v Sloveniji eno največjih rasti industrijske proizvodnje v EU, ta je bila letos januarja celo za 12,2 odstotka višja kot januarja lani, vlada Roberta Goloba pa se je pohvalila, da je po zadnjih podatkih Slovenija po gospodarski rasti ena od boljših držav v EU. V zadnjem četrtletju lanskega leta smo bili na tretjem mestu te lestvice. Kazalec, kako dobro dejansko gre gospodarstvu, so navadno dobički bank, ki so krvotok slovenskega gospodarstva. In ti so bili lansko leto najvišji v zadnjih 30 letih. Ne le, da so bili v Sloveniji rekordno visoki, po zadnjih podatkih so bili dvakrat višji od minulih rekordnih let.

Prebivalci Slovenije so danes zadovoljni. Mednarodno primerljivo smo celo nadpovprečno zadovoljni in po mednarodnih analizah eni najsrečnejših Evropejcev.

Spodbudni so sicer tudi drugi trendi. Zadnja pozitivna novica je na primer, da je uspelo Sloveniji med prvimi v EU počrpati vsa razpoložljiva evropska sredstva za obdobje 2014–2020 v višini 3,45 milijarde evrov. Na tem področju smo med prvimi petimi najuspešnejšimi državami v EU, Hrvaška, s katero se pri črpanju EU denarja radi primerjamo, je trenutno na 18. mestu. Črpanje sredstev EU je pogosto kazalec dobre organiziranosti neke državne administracije, saj je prvi pogoj za evropski denar kakovostna investicijska dokumentacija. Tudi drugi podatki vlivajo upanje. Stopnja brezposelnosti je pri nas še vedno ena najnižjih v EU. Poleg tega da so kapitalske obdavčitve v Sloveniji med najnižjimi v regiji, kar bi moralo vsakodnevno osrečevati podjetnike, pa še aktualna vlada je gospodarstvu namenila rekordne državne pomoči – v zadnjem dobrem letu v skupni višini 670 milijonov evrov. A vlada novih pomoči ni namenila le gospodarstvu, temveč tudi ljudem. Poleg letošnjih povišanj štipendij, otroških dodatkov, seveda višje minimalne plače in denarnih socialnih pomoči smo bili ta mesec priča največji uskladitvi pokojnin v zgodovini samostojne Slovenije v višini 8,8 odstotka.

Kljub spodbudnim kazalnikom pa je v zraku mogoče čutiti napetost, krizo, črnogledost in celo katastrofičnost. Politične razmere naj bi bile »negotove«, vedno znova po medijih zaokrožijo kakšne zarotniške zgodbe o scenarijih iskanja novega mandatarja in predčasnih volitvah. Politična opozicija ima sicer nalogo, da je kritična. A pri risanju izrednih razmer znajo politiki preseči standarde normalne opozicijske dramatičnosti. Poslanka SDS Alenka Godec je ta teden izjavila, da je vlada Roberta Goloba s svojimi ukrepi poslabšala položaj gospodarstva, saj naj bi »po anketah gospodarstvenikov kar 62 odstotkov podjetij preselilo svoja podjetja v tujino ali o tem razmišlja«, je dejala. A ne le opozicija, to katastrofičnost spodbujajo tudi drugi mnenjski voditelji in vplivneži. Mnogi med njimi kar tekmujejo v pesimizmu. Janja Božič Marolt, ki vodi javnomnenjsko agencijo Mediana, je pretekli teden pri pogovoru z Marcelom Štefančičem na RTV Slovenija prestopila svojo siceršnjo hladno strokovnost kar s pozivom k predčasnim volitvam. Dejala je, da je v tem trenutku volja ljudstva degradirana oziroma neupoštevana. »Mi smo danes nižje, kot smo bili za časa Janševe vlade pri podpori vlade in ocenah politikov. In koliko je prej bilo govora o slabem vodenju! Pa smo rekli, slabše ne more biti, sedaj pa smo še nižje,« je bila ogorčena.

Drame je veliko, prihaja pa iz različnih smeri. Medijski strokovnjak s Fakultete za družbene vede Marko Milosavljević omenja tudi novinarje. Ugotavlja, da je danes »katastrofizem« vsakodneven. V sedanjih razmerah, pravi, je v javnosti prisotnih mnogo akterjev, ki k temu vzdušju prispevajo. To so sedaj kmetje, zdravniki, različne druge interesne skupine, ki zdaj stavkajo. »In vsi ti akterji niso zgolj kritični, ampak prižigajo raznorazne alarme. Tudi mediji k temu prispevajo,« pravi in dodaja, da lahko k njim »po novem dodamo še družbene medije, kjer se z namenom vzbujanja pozornosti in ustvarjanja reakcij ustvarja agresivna apokaliptična govorica«. Dramatične zgodbe hitro pridejo, in ko na pol prebavljene iz javnosti tudi hitro izginejo, vsaka za seboj pusti nekaj slabega priokusa. Kjer je dim, tam je verjetno tudi ogenj. In če je dima veliko, ogenj gotovo gori. Tako se slaba volja sešteva. Zadnji tak primer iz tega tedna je domnevna velikanska podražitev prenove železniške postaje na Jesenicah, ki se je podražila z 81 na 137 milijonov evrov.

Slovenska črnogledost ni zgolj antropološka zanimivost, ampak ima lahko pogubne posledice. Najdražje nas je ta nagnjenost k pesimizmu, h klicanju trojke, stala leta 2012.

Ko je poslanec SDS Zvonko Černač v začetku meseca o tem postavil poslansko vprašanje predsedniku vlade, mu je ta odgovoril, da bo zahteval poročilo. Nastala je afera. V poslanski skupini SDS so zahtevali razpravo na parlamentarnem odboru za infrastrukturo, jeseniška železniška postaja je med tem v delu javnosti postala primer razsipništva sedanje vlade. Ni bilo medija, ki ne bi pisal o dragi železniški postaji na Jesenicah. Bivši kulturni minister v vladi Janeza Janše Žiga Turk se je na račun prenove postaje v Jesenicah tudi šalil, češ da bi za ta denar vsem potnikom vsakih deset let kupil nov avto. Primer je nato hitro potihnil, ko je Alenka Bratušek ta teden v parlamentu pojasnila, da je bil to dejansko projekt SDS. »Projekt nadgradnje železniške postaje Jesenice je nastal v času vlade Janeza Janše. Do teh podražite v je prišlo pod vašo vlado,« je dejala.

Projekt je namreč nastal oktobra leta 2021, vrednost gradbenih del je bila tedaj ocenjena na 83 milijonov evrov, maja leta 2022 pa so projekt v drugi fazi razširili oziroma podražili na 118 milijonov evrov, saj so mu dodajali različne lokalne projekte. Pri čemer pa ne mediji ne politiki niso povedali, da projekt železniške postaje vključuje 20 kilometrov nove železniške proge. Povprečna cena kilometra železniške proge v Evropi se danes giblje med pet in deset milijonov evrov.

Najpomembnejši razlog za trenutno občutje dramatičnosti so verjetno razmere v zdravstvu. Iz zadnje raziskave Slovensko javno mnenje izhaja, da so ljudje na splošno zadovoljni s svojim življenjem, čutijo se tudi večinoma zdrave. So pa nezadovoljni s stanjem v gospodarstvu (ocena pet od 10), še slabše naj bi bilo v šolstvu (4,82), najslabše pa v zdravstvu (3,78). A čeprav je januarja sledila še stavka zdravnikov, dejansko ni videti, da bi se sistem rušil. Kljub številnim dramatičnim izjavam stavkajočih zdravnikov iz sindikata Fides podatki ne kažejo, da se zdravstveni sistem ruši – prej bi morali zapisati, da se zdravstveni sistem postavlja na noge. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je bil januarja, kljub stavki, zdravstveni sistem veliko produktivnejši kot pred letom dni. V ambulantah družinske medicine so zdravniki januarja letos opravili 12,6 odstotka več obravnav kot pred letom dni, v zobozdravstvu 2,4 odstotka več, zdravniki specialisti so opravili 9,1 odstotka več obravnav, v akutni bolnišnični dejavnosti pa je bilo za 7,4 odstotka več operacij. Obravnavani primeri so bili tudi zahtevnejši kot pred letom dni. Tudi po podatkih NIJZ je bilo v času stavke, od 15. 1. do 13. 3., opravljenih za 11,8 odstotka več naročil, preklicanih pa je bilo za 2,7 odstotka manj naročil kot pred letom dni.

Morda je apokaliptičnost nekakšna kulturna značilnost Slovenije: Milosavljević omenja vseprisotno bolečino in pesimizem v tukajšnjih zgodovinsko najpomembnejših literarnih delih in špekulira, ali to ni posledica dejstva, da so bili prebivalci Slovenije stoletja pod tujo nadvlado, kjer so dekreti prihajali enkrat z Dunaja, drugič iz Beograda. Raziskovalec na Centru za raziskovanje javnega mnenja, kjer opravljajo raziskave SJM, Slavko Kurdija pa poudarja, da so tudi sicer respondenti v Sloveniji v različnih raziskavah skozi daljše obdobje »pogosto bolj kritični in bolj zadržani pri izrazih navdušenja, predvsem je v Sloveniji mednarodno gledano tudi zaupanje v ključne državne institucije nizko«. Toda kulturne značilnosti neke družbe niso nesprejemljive. Ljudje se jih lahko zavedajo in se prilagodijo. In tudi v Sloveniji bi se mnogi lahko že zavedali, da ta črnogledost ni zgolj antropološka zanimivost, ampak da ima in je že imela za državo pogubne posledice. Najdražje nas je ta nagnjenost k pesimizmu stala leta 2012.

Lahko dobimo celo vtis, da je bila prejšnja vlada, ki si je morala podrediti medije, z RTV Slovenija vred, ki je podporo pri interesnih skupinah in koalicijskih partnerjih izsiljevala, deležna veliko bolj spodbudnih besed.

Leta 2012 je želel Janez Janša svojo šibko koalicijo utrditi prek strašenja javnosti. Tisto leto je večkrat ponovil, da utegne zaradi finančne krize v proračunu zmanjkati denarja za plače, pokojnine in plačilo obresti, da Sloveniji grozi nelikvidnost in podobno. A težava je nastala šele, ko so na RTV Slovenija to dramatiziranje vzeli zares. Septembra 2012 je Egon Zakrajšek, finančni analitik, ki so ga v tistem času na RTV predstavljali kot uglednega člana vodstva ameriške centralne banke Federal Reserve, na RTV v enem samem tednu nastopil trikrat, ponavljal je, da je Slovenija »klinično mrtva«. Posledično ga je za intervju prosila še avstrijska tiskovna agencija APA. Naslov novice, ki je nastala na podlagi pogovora z njim in ki so jo potem povzemali in komentirali v Die Presse, Tageblatt, Tiroler Tageszeitung in celo na nekem blogu v Indoneziji, je bil »Slovenija več ne zmore«. Kmalu za tem se je evropska komisija odločila za izredne ukrepe v Sloveniji, ki so nas stali več kot pet milijard evrov. In kot smo izvedeli že leto za tem, je vsa zgodba temeljila na neverjetno pretiranem pesimizmu glede tukajšnjih gospodarskih razmer.

Drug, podobno dramatičen trenutek v slovenski polpretekli zgodovini je bil padec vlade Boruta Pahorja. Koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja je bila ena najbolj ambicioznih in reformno naravnanih, leta 2008 je delo začela v podobnih okoliščinah kot Golobova – po šoku z vlado Janeza Janše so bila pričakovanja velika. Njena zgodovinsko največja uspeha sta bila ureditev odnosov s Hrvaško in začetek depolitizacije na več področjih, od medijev do kadrovanja. Pahorjeva vlada je bila prva, ki se je vsaj na začetku odpovedala političnemu kadrovanju po državnih podjetjih, zato so ustanovili posebno agencijo. Uredili so tudi problem izbrisanih in začrtali mnogo reform ali zakonov, ki so bili uveljavljeni kasneje. A Pahorjeva vlada mandata ni končala. Še danes velja za polom. Nož v hrbet so ji dejansko zasadili politični prijatelji, sindikati, ki so podpirali referendume proti vladi, tudi pokojninskega. Ti so bili nato razumljeni kot nezaupnica vladi. A sindikatom, kot je ZSSS, je danes žal za takratno prekomerno kritično in dejansko destruktivno vlogo, ki so jo odigrali. Sindikati znajo danes tudi javno povedati, da so nekateri ukrepi dobri ali da gredo na primer pogajanja z vlado v pravi smeri.

Še en, sicer politično nepomemben, a nazoren primer slovenske melodramatičnosti je anketa, ki jo je izvedla revizijska hiša Ernst & Young leta 2013 o korupciji in podkupovanju v Evropi. To je bil čas vlade Alenke Bratušek. Alenka Bratušek je tedaj vodila stranko Pozitivna Slovenija – stranki je besedo »pozitivno« dal ljubljanski župan Zoran Janković, ki je bil tudi prepričan, da je v Sloveniji eden največjih problemov destruktivni negativizem. A kljub pozitivnemu imenu stranke Alenka Bratušek optimističnega preboja ni dosegla. Revizijska hiša Ernst & Young je v tistem letu naredila mednarodno anketo o korupciji, kjer so anketirali predvsem člane uprav. V tisti anketi, kjer so merili prej razpoloženje med gospodarstveniki kot dejansko korupcijo, se je Slovenija uvrstila najslabše med 33 državami. Kar 96 odstotkov vprašanih slovenskih menedžerjev je tedaj menilo, da je podkupovanje v Sloveniji normalna poslovna praksa. Še Kenija, ki nam je sledila, se je na tisti lestvici uvrstila bolje.

Vlada Roberta Goloba je zdaj nekje na tej točki preloma. Sicer je opravila veliko reform: spremenila je zakon o RTV, ukinila dopolnilno zavarovanje, po 20 letih je sprejela finančne podlage, s katerimi se bo financirala dolgotrajna oskrba, zagnala je javni sistem stanovanjske gradnje in tako naprej. Kljub temu lahko brez javnomnenjske podpore tudi pade. Vlada Roberta Goloba ima pravilno usmeritev, ne »vleče je na desno«, napredek je opazen, nam je nedavno dejala Lidija Jerkič, prva slovenska sindikalistka, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Z vidika sindikatov, delavcev in konec koncev tudi državljanov je premik na boljše očiten,« je povedala. Voditeljica Inštituta 8. marec Nika Kovač prav tako pravi, da se je vzdušje v Sloveniji spremenilo: »Ta vlada ne napada, ne žali in ne grozi po družbenih omrežjih. Vedno lahko izrazimo kritiko in očitno je tudi, da se zaveda pomena civilne družbe, ki je del demokratičnih procesov.« Številni vladi te uspehe tudi priznavajo, čeprav nekako s stisnjenimi zobmi. Tako lahko nastane vtis, da je bila prejšnja vlada, ki si je morala za to podrediti medije, z RTV Slovenija vred, ki je podporo pri interesnih skupinah in koalicijskih partnerjih izsiljevala, deležna veliko bolj spodbudnih besed.