»Očitati Golobu, da je avtoritaren politik, je smešno. Propaganda pa ga nenehno kaže kot zakrinkanega avtoritarca in Tinino copato.«

Peter Klepec ni le mitološki junak, ampak je tudi filozof. Je znanstveni svetnik in izredni profesor, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ter tam predava na tudi na Podiplomski šoli. Leta 1998 je doktoriral pri Slavoju Žižku, njegov srednješolski učitelj pa je bil Slavko Gaber. Peter Klepec ne skriva, da je levičar, a se hkrati sprašuje, kaj je levica in zakaj je v tem ponorelem svetu pomembna. Vprašajmo se še drugače: bi bil ta ponoreli svet boljši, če bi imela v njem levica kot politična sila več moči? In seveda, zakaj?

Je danes še smiselno verjeti v levico? 

Verjetje je sicer že po definiciji nekaj, česar nikoli ni mogoče docela upravičiti ali osmisliti. Sam sem prepričan, da je levica v političnem smislu edina alternativa svetu, ki je v zadnjem času dobesedno ponorel.

Da bi levica res pomenila alternativo, bi morala imeti neko zgodbo, utopijo. Od tretje poti dalje teh vizij ne vidimo. 

Prav tavizija se je izkazala za problem, iztekla se je v veliko gospodarsko krizo leta 2008 in nas pripeljala v sedanjo situacijo. Govorimo o Krizi, v kateri se prepleta več med seboj povezanih kriz, o polikrizi, o večplastni krizi, o tem, da krize noče in noče biti konec, da smo se dobesedno zavozlali v njo. Kaj nas bo iz nje potegnilo? Progresivni neoliberalizem – Blaira in Clintonov (Billa in Hillary), Obame in Bidna, ali neokonservativni neoliberalizem Trumpa, Putina in Erdogana? Za Nancy Fraser, ki ločuje ti dve različici, gre pri tem za izbiro med kugo in kolero. Seveda je vprašanje, kaj je danes ostalo od neoliberalizma. In kaj je danes sploh levo in desno? Pojma izvirata iz časa francoske revolucije, kjer so na desni sedeli zagovorniki tradicionalnih vrednot in starega režima, na levi revolucionarji. V zadnjem času sta se oba pojma – desno in levo – premaknila izrazito proti desni. Desno je danes prej tisto, kar je bilo še nedavno skrajno desno, levo pa tisto, kar je bilo nekoč socialdemokracija. Če je bil po Marxu cilj revolucije ukinitev zasebne lastnine produkcijskih sredstev kot temeljnega vzroka za družbene neenakosti, danes niti ne vemo več, kaj ta sredstva so in kako bi revolucija sploh lahko izgledala. Zahod se je deindustrializiral, v bogatem svetu delavce uvažajo od drugod, prevladujejo digitalne tehnologije. Eni danes govorijo o komunikacijskem kapitalizmu, drugi menijo, da danes o pravem kapitalizmu sploh ne moremo več govoriti.

Nekdanji grški minister in zvezdniški ekonomist Janis Varufakis uporablja termin tehnofevdalizem.

Ni edini, tukaj sta še Jodi Dean in Cédric Durand, o koncu kapitalizma sta pred časom govorila tudi McKenzie Wark in Wolfgang Streeck. Danes je stanje paradoksalno. Kot rečeno, radikalne levice, ki je bila desetletja mednarodno povezana, praktično ni. Desnica se pospešeno in uspešno mednarodno povezuje. Zanimivo bo videti, koliko časa bo to vzdržalo, saj ob tem desnica gradi na tradiciji, patriarhalizmu, protekcionizmu, nacionalizmu in avtoritarnosti. Vse to prej ali slej pripelje do vojne.

Desnici je jasno, družina, tradicija, nizki davki. Kaj pa ostane levici, katero zgodbo naj širi, da bi ji verjeli? 

Teorija postane materialna sila, ko zajame množice, pravi Marx, sam pa bi dejal, da naj levice ne zanima širjenje ali verjetje zgodbam, pač pa zvestoba resnici in zaupanje v svojo teorijo, ki je desnica ne bo nikoli zares vzela za svojo. Desnica bo za družbeno stanje vedno iskala personalne krivce, levica pa vztraja pri tem, da imajo problemi globlje, sistemske vzroke. Ti v resnici povzročajo probleme in antagonizme, s katerimi se danes srečujemo. Seveda nekatere od teh obravnava tudi desnica. Le da za njihovo rešitev predlaga navidezna in napačna zdravila. Kar vodi do tega, da so razmere vse bolj zaostrene. Desnica pri tem postaja vse bolj skrajna, pri čemer njene rešitve vse bolj posvaja tudi demokratična politična sredina, kar ima za posledico to, kar Tariq Ali imenuje »ekstremna sredina«.

Večina volivcev od politike ne pričakuje reform in prebojev, ne pričakuje strategij in načrtov, pričakuje, da bodo v tem ponorelem svetu lahko živeli normalno.

Zakaj se je to zgodilo? Zakaj je levica ostala brez svoje zgodbe? 

Ker po padcu Berlinskega zidu ni znala postaviti alternative zgodbi, da je zgodovine konec, da je prišla svoboda in da je trg rešitev za vse probleme. Da je država zlo in da naj se politika umakne upravljanju. Da naj ne vladajo ne država, ne partija, ne sistem, pač pa denar. Saj naj bi ta nagrajeval tiste, ki so aktivnejši, prožnejši, prilagodljivejši in iznajdljivejši. Leve stranke, kar jih je ostalo, so v nekem pomenu posvojile zgodbo neoliberalizma, ki pa ni le ekonomska doktrina. Eden njegovih najboljših poznavalcev, Philip Mirowski, ga ima za svetovni nazor, ki prežema celotno družbo. Paradoks je v tem, da so danes vsi neoliberalci, a nihče noče obveljati za neoliberalca. Tudi Friedrich Hayek in Milton Friedman, njegova najbolj znana predstavnika, sta se vedno otepala te oznake, ki je z leti upravičeno postajala vse bolj zloglasna, že kar psovka, etiketa. Tako kot fašizem. A v tem, da neki izraz postane samoumeven, je težava. Navsezadnje smo neoliberalizem že večkrat prehitro pokopali – zlasti po pandemiji upravičeno težko trdimo, da ga kot ekonomsko doktrino sploh še kdo izvaja. Pa vendar ostaja tu in kot živi mrtvec še naprej kroji našo usodo. Tudi v pogledu sedanje akutne okoljske krize.

Spraševal sem vas o viziji levice. Bi ta bila lahko zeleni prehod ali ekosocializem, o katerem govori Dušan Plut? 

Sam sem prepričan, tako kot Lovelock, Crutzen in številni drugi, da je prav kapitalistični način gospodarstva temeljni vzrok za podnebno krizo. V tem kontekstu je govor o novi geološki dobi, o ključnem vplivu človeka na zemeljske ekosisteme, o antropocenu, celo o kapitalocenu. Veliko je danes govora o zelenem prehodu. Ki pa je tudi dober posel, navsezadnje si je mogoče zamisliti tudi avtoritarni zeleni kapitalizem. Rešitve potrebujemo, a prehod bi moral biti vpeljan premišljeno. Tudi zelene tehnologije imajo marsikatero temno plat, od grozljivih odprtokopnih afriških rudnikov litija do težav z odpadki. Kot vedno, ko gre za človeško civilizacijo, imamo težavo s smetmi in z izmečki – tu pač z odpadki zelene tehnologije. Nepremišljene ukrepe lahko hitro ugrabijo populisti, ki naredijo iz mišjega repa slonji rilec, kot je bilo to nedavno pri nas ob razpravi o ukrepih glede kurjenja z lesom.

Morda res, a saj se strinjava, da so spremembe podnebja velik problem. 

Seveda so. Čas okoljskih katastrof ne prihaja, čas katastrof je že tu. Dokaz, kako velike posledice imata ignoranca in slepomišenje, so lanske poplave pri nas. Težava pa je v tem, da se mednarodni okoljski sporazumi podpisujejo s figo v žepu.

Ne morem sprejeti teze, da se ne da narediti nič, da je bolje, da čakamo na apokaliptično opustošenje, ker nas bo prisililo v spremembe, če bodo seveda še mogoče. 

Jean-Pierre Dupuy, ki se ima za razsvetljenega katastrofista, bi na to odgovoril takole: ravnajmo, kot da se je katastrofa že zgodila, to je edini način, da jo zares preprečimo. Absolutno se strinjam, a v isti sapi dodajam, da zelene politike niso nujno leve politike. Zdi se, da se je levica po svetu raje zapletla v neko preganjanje senc.

Morda se je zapletla sama, morda pa so jo tja tudi potisnili. Zakaj zelena politika ni nujno leva politika? 

Kot rečeno, vprašanje je, kako je zastavljena. Tudi globalno. Realno stanje spravlja v obup in tu vidim grožnjo terorizma.

Kaj je razstrelitev naftovoda v primerjavi z njegovo postavitvijo? Šalo na stran, zakaj tako mislite? 

Za zdaj gre za osamljena dejanja, z juho ali jajci se polije slika ali dve, porežejo se kabli električne napeljave za Teslino tovarno v Nemčiji ali kaj podobnega. A obup zlasti mlade generacije, ki je zelo osveščena, a brez moči in upravičeno frustrirana, tudi zaradi ostalih vzrokov, je otipljiv. Obup je lahko katalizator nasilnih dejanj, to zgodbo smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja že videli. Terorizem je vedno namenjen temu, da se prebudi tiha večina. A pravo prebujenje je iluzija. Se pa nanj dostikrat sklicujejo ideologije, kot je to pri Trumpovih privržencih ali wokizmu. Ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji prišel na oblast Hitler, je tudi nacistična stranka pozivala: »Deutschland, erwache«, »Nemčija, zbudi se«. Že Adorno je pripomnil, da je to prej ko ne pomenilo nasprotno, da naj še naprej spi (in ohranja svoje ideološke sanje o lastni veličini).

Ljudje bomo morali spremeniti način življenja, drugače ne bo šlo. Razmisliva o uporu evropskih kmetov, na eni strani imajo zaradi globalizacije težave, po drugi strani pa sami nasprotujejo ukrepom, ki bi jim na dolgi rok omogočili preživetje. Tudi kmetje, ki po bruseljskih ulicah polivajo gnojnico, se zdijo kot nekakšni teroristi. 

Vsekakor niso simpatični, a problemi, na katere opozarjajo, so realni. Janis Varufakis je v eni izmed kolumn zapisal, da je EU združila jeklarsko in premogovniško industrijo, kar je prineslo historični kompromis, po katerem so se presežki, ki jih je ustvarjala industrija, pretapljali v kmetijske subvencije. S procesom deindustrializacije je tega vira zmanjkalo. Evropa potrebuje kakovostno hrano, a dejstvo je, da je ekološka predelava draga in da si je vsi ne morejo privoščiti. Tu bo treba najti rešitve.

Kako ljudi prepričati, da bi spremenili življenjski slog? Da se ne bi vozili sami v službo, da bi kupovali sezonsko zelenjavo in podobno, kako naj se v imenu prihodnosti odpovejo standardu, ki ga imajo? 

Izrednih podnebnih dogodkov je iz leta v leto več in tega se večina ljudi po svetu zaveda. Obstaja več modelov reševanj in konkretnih pristopov. Brand in Wissen govorita o potrebi po pasivni revoluciji in o nujni spremembi tega, kar imenujeta »imperialni način življenja«. Prisiljeni bomo sprejeti ukrepe in se prilagoditi. Različni podnebni modeli napovedujejo, da bo med bolj prizadetimi evropskimi državami ravno Slovenija. Glede na vse to res zbuja začudenje, da tudi pri nas še vedno obstajajo politiki, ki okoljske spremembe zanikajo.

Ne le zanikajo, nekateri govorijo o ekofašizmu. Zakaj torej volivci volijo posameznike, ki škodijo njihovim interesom? 

Od kdaj pa se vsi volivci odločajo razumno? Thomas Frank je leta 2004 napisal knjigo What’s the Matter with Kansas?. Frank se je rodil v Kansasu, in ko se je po študiju vrnil v domači kraj – Kansas je zvezna država, kjer so bili pred drugo svetovno vojno na oblasti celo komunisti, vsekakor pa so bili zelo daleč od republikancev –, je zgroženo ugotovil, da so tam postali zvesti podporniki skrajnega dela republikancev. Zanimalo ga je vprašanje, zakaj so kmetje začeli podpirati interese velikih korporacij, ki jih spravljajo ob kruh. Frank in mi z njim smo naivni. Predpostavljamo, da ljudje volijo tisto, kar je v njihovem interesu, da so ljudje torej racionalna bitja. Psihoanaliza je celotno dvajseto stoletje opozarjala, da človek včasih počne stvari, ki niso v njegovem interesu. Da pade na določene finte, česar se niti ne zaveda. Lahko torej nekaj veš, a vprašanje je, v kaj zares verjameš. Na koncu lahko svoje nezavedno verjetje preneseš na druge, kar Robert Pfaller imenuje interpasivnost.

Obup zlasti mlade generacije, ki je zelo osveščena, a brez moči in upravičeno frustrirana, tudi zaradi ostalih vzrokov, je otipljiv. Obup je lahko katalizator nasilnih dejanj, to zgodbo smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja že videli.

Analize javnega mnenja v Sloveniji kažejo, da smo ljudje praviloma zadovoljni z načinom življenja, bolj smo srečni kot nesrečni. Hkrati smo kritični do institucij moči, predvsem do politike. Ne želim hvaliti vlade Roberta Goloba, ampak ta vlada je nekaj drugega, kot je bila prejšnja, četudi je njena priljubljenost nizka. Je prišel konec iluzij o Robertu Golobu? 

Večina volivcev od politike ne pričakuje reform in prebojev, ne pričakuje strategij in načrtov, pričakuje, da bodo v tem ponorelem svetu lahko živeli normalno. Želja po normalnosti je še izrazitejša po izkušnji z Janševo vlado v času pandemije. Čeprav smo se šele v pandemiji po desetletju krize in varčevalne politike zares prvič ovedli, da je normalnost nepovratno izgubljena, si jo še vedno želimo nazaj. Mogoče celo vemo, da je ni več, a vseeno verjamemo, da je dosegljiva. V resnici pa neke normalnosti nikoli ni bilo. Ne le, da nova normalnost ni normalna, tudi stara ni bila. Sam bi tu ločeval med iluzijami in pričakovanji. Ciniki so brez obojega, oni verjamejo le v to, da se imajo pravico imeti dobro. Kar pa z vidika psihoanalize sploh ni tako udobna pozicija, saj je uživanje dolžnost, ki jo zapoveduje Nadjaz – tega pa po definiciji ni mogoče zadovoljiti. Razočaranje je vedno posledica določenih pričakovanj. Na desnici se pri nas pogosto posmehujejo potrebi volivcev po novih obrazih v politiki, ne da bi priznali, da prav oni s svojim delovanjem povzročajo to potrebo. Ne nazadnje bi lahko volili njih, a jih ne, in to jih jezi. Vsi veliki volilni uspehi novih obrazov so posledica želje ljudi po koncu politike nenehnega izrednega stanja. Volivci niso naivni, vedo, da ima država veliko problemov, ne pristajajo pa na to, da so za vse krivi ostanki prejšnjega režima. V komuniste verjamejo danes samo še na desnici. Ob Golobovem ponovnem vstopu v politiko sem bil sicer sam malce skeptičen, korporativen svet je navsezadnje drugačen od sveta politike. Ne pozabimo, da obstaja velikanska razlika med tem, kar je delala prejšnja vlada, in kar dela sedanja. Očitati Golobu, da je avtoritaren politik, je smešno, v odnosu do družbe se vsaj doslej njegova avtoritarnost ni pokazala v ničemer. Propaganda pa ga nenehno kaže kot zakrinkanega avtoritarca in Tinino copato. Žena naj bo doma, naj bo v javnosti tiho in se prijazno smehlja. Tega se Golob noče iti, kar seveda ni brez posledic in zbuja govorice.

Očitno vlada pojmovna zmedenost. Golob naj bi bil največji kriminalec, ta vlada naj bi bila najslabša vlada od vseh. Včasih se mi zdi, da živimo v vzporednih svetovih. 

Res živimo v vzporednih svetovih, odprite medije, kot so Domovina, Demokracija ali Nova24tv Magazin, pa se boste prepričali.

Morda pa imajo oni prav, midva pa ne. 

Vsak ima pravico do svojega mnenjskega mehurčka. Razen premiera demokratično izvoljene vlade. Golob ni politični novinec, vseeno pa je kot premier naredil kar nekaj napak. Denimo, ko je osebno obljubil sodnikom povečanje plač, kar je slabo vplivalo na pogajanja s sindikati javnega sektorja. Velikokrat se je ne glede na prioritete in svoje pristojnosti v javnosti prehitro odzval in hitel zagotavljati, da se bodo stvari uredile. Sporočiti je želel, da mu osebno ni vseeno. A če zadeve niso enostavno rešljive, se to hitro vrne kot bumerang nemoči ali nesposobnosti. Podobno je bilo z napovedovanjem, kdaj se bodo nekateri problemi rešili, kar je spominjalo na fiasko Pahorjevega semaforja časovnice ukrepov. Golob bi se moral kaj naučiti od napak predhodnikov. Recimo, kako ne biti cerarjevski ponarejeni mačo, ki ne jamra. Rešitev za politiko alfa samca ni nujno ista politika, prej obratno. Po omenjenih izkušnjah je šel Golob za nekaj časa v drugo skrajnost in ga potem že kar predolgo ni bilo v javnosti. Zdaj to popravlja.

Res je, a morate priznati, da volivci levice svojim kandidatom dopuščajo manj kot volivci desnice. 

S tem ni nič narobe. Levica zagovarja nekatere stvari, ki se jih mora potem tudi sama držati. Desnica pa že v samem izhodišču obljublja red, ki ga bo po prihodu na oblast naredila. Ta red je nekaj drugega od pravne države, četudi se lahko uporablja zavajajoča govorica. Potrebo po novem redu narekuje nered sedanje situacije, ki je za desnico vselej posledica delovanja poosebljenih zlih sil. Te osebe, združene v zaroto proti narodu, delujejo le zase in v škodo naroda. Zato so potrebni red, prevrat in čistke. Cilj je drugačna država, »naša« država, Druga republika, država vseh tistih, ki naj bi bili doslej le »drugorazredni« in obstranci. Tudi Vodja je navsezadnje eden izmed nas, »obstranec«. Poglejte Trumpa.

Kot nadvse slaven superbogataš je že desetletja del sistema. Prava blagovna znamka je postal v vseh teh letih, ikona medijev in zabavništva. Zdaj pa trdi, da je obstranec? Res je, da ni del ameriške politične in strankarske elite, čeprav ga del te podpira. Navsezadnje, komu Trump podeljuje funkcije? Članom družine. Nepotizem cveti na polno. Korupcija tudi. In bolj ko se nasprotniki zaganjajo vanj, bolj s tem utrjujejo videz, da je res moteč za centre moči in zato pomemben za zatirane.

Levica se bori za stvari, ki so za vse nas pomembne na daljši rok. Kar tako ali tako velja tudi za sedanjo vlado. Prav je, da ji gledamo pod prste in jo kritiziramo. Ni pa ta vlada tako zelo nesposobna, kot jo želijo prikazati.

Nezadovoljstvo je razlog za frustracije in jezo, za negativna čustva. Ta čustva izkoriščajo populisti. Kako se jim postaviti po robu? 

Čustva so bila vedno del politike in retorike, kar je lepo pokazal že Aristotel. Zdi se, da so bili afekti in strasti donedavno bolj ob strani, pa to sploh ni tako. Nemška zgodovinarka Ute Frevert je, denimo, nedavno napisala zgodovino Nemčije v 20. stoletju skozi optiko čustev, kot so čast, gnus, tesnoba, sovraštvo, sram, ponos in tako naprej. Izraelska raziskovalka Eva Illouz je izdala knjigo Hladne intimnosti, ki govori o tem, kako so v 20. letih prejšnjega stoletja v korporativnem upravljanju in v marketingu začeli uporabljati psihologijo in psihoanalizo z namenom manipulacije s čustvi. Čustva so tako že pred drugo svetovno vojno postala del biznisa, še bolj je to prišlo do izraza po kulturnem obratu v 60. letih, o vlogi strasti in afektov sem sam pisal v knjigi Dobičkonosne strasti. Nove tehnologije in novi družbeni mediji so prodajo čustev in afektov dvignili na novo raven. S preprostimi kliki in emotikoni danes vsi ustvarjamo vrednost. Čustva prinašajo denar, še posebej, če so intenzivna. V ta namen se spodbujajo in razpihujejo negativna čustva, kot so sovraštvo, jeza, sram, strah, ne glede na posledice, ki jih ima to za družbo. Govorila sva o levici in o vprašanju lastnine produkcijskih sredstev. Danes smo vsi afektivni proletarci, saj ves dan zastonj delamo za tehnološke gigante.

Še več, mi smo njihovi naravni viri. Črpajo nas. 

Čustva so biznis in logično je, da je metode čustvene manipulacije začela uporabljati tudi politika. Desnica je uspešna pri širjenju politike strahu, v ta namen uporablja sofisticirana in manj sofisticirana sredstva, tudi različne »koprive«. V tem so vešči in samovšečni, prepričani so, da bodo širjenje požarov, kot dežurni gasilci, vedno obvladali.

Ga bodo res? Trumpu se je, hote ali nehote, zgodil poskus državnega udara. SDS sicer ni edina, podobno delujejo tudi druge skrajne evropske desničarske stranke, ki spodbujajo sovraštvo zoper tujce, zoper bruseljske elite, ki razgrajujejo Evropo solidarnosti zgolj za to, da bi se dokopale do oblasti. 

Veliko vprašanje je, kako to novo desno politiko poimenovati. Je to fašizem? Je to populizem? Je to bonapartizem? John Keane, na primer, govori o novem despotizmu. Pri njegovih opredelitvah je ključno, da novi lik političnega vodje (Trump, Putin, Erdogan, Ši, Bolsonaro, Vučić) nastopa kot lik vodje, ki poskrbi za svoje ljudi. Tistim, ki so jim zvesti, jamčijo neki slog in način življenja. Vse to je sicer drug izraz za korupcijo. Na takšen način deluje mafija, tam imaš pač šefa, ki bo tako ali drugače zate in za tvoje uredil stvari.

Mafija deluje nasilno. Tudi populizem je, četudi naj bi nastopal v imenu ljudstva, nasilen. Danes v politiki zmaguje nasilje. 

Žal se strinjam z vami.

Kaj pa je revščina drugega kot nasilje? Kaj pa so rakete nad Odeso drugega kot nasilje? Kaj pa je rušenje Gaze drugega kot nasilje? Nekako živimo v fantazmi, da se to ne dogaja.

Pravzaprav gre bolj za to, kar Freud imenuje utajitev. Pri tej travmatično vednost hkrati priznamo in nevtraliziramo, utajimo. Ko smo se s kolegi na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU pred desetletjem ukvarjali z vprašanji krize, nas je po svoje šokiralo, kako je kriza leta 2008 vse skupaj presenetila, čeprav je bilo od leta 1945 po vsem svetu zabeleženih 160 različnih ekonomskih kriz. A kot da nas Kriza ne more doleteti. Nekaj podobnega se nam sedaj dogaja z vojno. Govorijo, da je obdobje po drugi svetovni vojni obdobje najdaljšega miru v Evropi. Zdaj, ko sta se zgodili Ukrajina in Gaza, pa so vsi presenečeni. A vojne po svetu po drugi svetovni vojni nikoli niso zares izginile. Takoj po njej smo padli v hladno vojno, ki, mimogrede, sploh ni bila tako hladna. Tudi vojn prek posrednikov ni zmanjkalo. Te so bile vselej na robu Zahoda, Evropa je bila razdeljena na pol. V Grčiji in na Kitajskem sta še do leta 1949 divjali državljanski vojni, sledile so vojne v Koreji, Vietnamu, Alžiriji, Nikaragvi, Kolumbiji, Kongu, Kambodži, Afganistanu, vojna med Irakom in Iranom, vojne v bivši Jugoslaviji in Sovjetski zvezi, prva zalivska vojna po Sadamovem napadu na Kuvajt, dve vojni v Čečeniji, vojna v Ruandi, vojne proti terorju, Sirija, Ukrajina. In tako naprej. Francoski filozof Alain Badiou govori o »coniranju«, ko državo preprosto uničijo in ljudi prepustijo oblasti mafijskih oboroženih tolp. Gaza je bila že poprej največji odprti zapor na svetu, danes postaja največje uničevalno taborišče, kjer je zaprtih za eno Slovenijo ljudi. Po eni strani se vse vojne zdijo daleč, po drugi strani pa imamo njihovo krutost in grozovitost prek zaslonov ves čas v svoji dnevni sobi. Pa tega ne zares zabeležimo, čeprav ob tem skoraj nihče ne ostane neprizadet. Cinikov – cinizem naj bi bila prosto po Sloterdijku in Žižku vodilna ideologija našega časa – je ob vsem tem presenetljivo malo. Ob podobah, ki vsakodnevno izkazujejo našo lastno nemoč, je polovica ljudi pobesnelo jezna, druga pa resignirano depresivna. Nobeni psihološki mehanizmi, nobeni zidovi nas prav zares ne morejo zaščititi pred temi sodobnimi grozodejstvi, ki so posledica nekega sistemskega nasilja. Biznisa. In vojna je najprej velik biznis.

Ko se postavi zid na mejah EU, se je vedno treba vprašati, na kateri strani so barbari. In da, barbari so tudi med nami. NSi, stranka, ki se diči s krščanskim predznakom, je v javnost vnesla idejo, da vlada želi, da se pripadniki manjšin, ki prihajajo iz držav, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, ne učijo slovenskega jezika. Kar je laž in skrajni nacionalizem. 

Kolegom iz tujine večkrat razlagam, da je naša desnica prej tisto, kar je zanje skrajna desnica. NSi se v senci SDS, ki jim vse bolj prevzema ideološki teren in volilno bazo, vse bolj odloča za populistične prijeme.

Kar trdijo, ni res. 

Laž je treba ponavljati, le tako dosežeš učinek.

Čim bolj lažeš, tem bolj ti verjamejo. 

Tako je delovala nacistična propaganda. Kot je pokazal Victor Klemperer v svoji knjigi o nacističnem jeziku in propagandi, je pri tem ključna raba presežnikov. Poglejte Trumpa. Vse, kar je povezano z njim, sam razglaša za super, za »amazing« in za »great«. Za nekaj, česar v zgodovini še ni bilo. Svoje nasprotnike ob tem daje v nič, si zanje izmišlja kreativne zmerljivke, češ da gre za neljudi, za pošasti.

Stranki Levica se je te dni zgodil odhod tovarišev in socialistov, ki vodstvu očitajo, da stranka postaja malomeščanska liberalna stranka. Je lahko leva stranka znotraj sedanjih razmerij sploh kaj drugega kot »kolaborantka liberalcev«? 

Tudi tu so zmerljivke povedne. Levica deloma izvira iz protestov v letih 2012-2013, leta 2017 je z združitvijo več skupin nastala stranka. Že v štartu gre torej za različne politične cilje. Kar sčasoma privede do razhajanj. Moja ocena je, da je za slovenski politični in družbeni prostor dobro, da je Levica vstopila v Golobovo vlado. S tem je prenehala udobno sedeti na dveh stolih in se izpostavila. Če imaš vizijo in program, se moraš biti zanju pripravljen boriti tudi v vladi. Prevladujoča antipolitična drža danes je: »Ah, saj se vsi samo kregajo in borijo za svoje stolčke.« A niso vsi isti. Niso vsi preračunljivi in umazani, čeprav so del umazanega političnega spopada. Levica je pri tem naredila tudi marsikatero nepotrebno napako. Velikokrat so dajali počezne populistične izjave. Tudi nekatere dobronamerne pobude – na primer vprašanje evidentiranja na delovnem mestu – niso vedno najbolj domišljene. Vseeno pa se Levica bori za stvari, ki so za vse nas pomembne na daljši rok. Kar tako ali tako velja tudi za sedanjo vlado. Prav je, da ji gledamo pod prste in jo kritiziramo. Ni pa ta vlada tako zelo nesposobna, kot jo želijo prikazati. Sam še ne bi čisto obupal nad njo. Sedanji padec javne podpore razumem kot pritisk dela javnosti na vlado, češ, ne pozabite, zakaj ste sploh tukaj! Ne pozabite, da ste tukaj (tudi) zaradi nas, zaradi vseh tistih, ki si ponovitve prejšnje vlade in splošnega razsula, ki ga je povzročila, res ne želimo.

Ravno zato, ker je svet ponorel, ker se sam od sebe ne bo spremenil na bolje, ker gre očitno prej vse bolj na slabše, ga moramo radikalno spremeniti. Drugačen svet si moramo šele izboriti.

Bom obrnil vprašanje: če res velja teza, da Levica kot stranka ne more sodelovati v vladi, kaj pa naj potem sploh počne? Je mesto njihovega političnega delovanja le ulica? Naj bodo vedno le v opoziciji?

Dilema je realna. Ostati čist in lepodušniški ali pa si umazati roke ter poskusiti storiti kaj koristnega za obče dobro. O tem je že pred 100 leti pisal madžarski marksist György Lukács, ko je bilo v zraku vprašanje madžarske revolucije. Badiou je pred okoli 15 leti to vprašanje radikaliziral. Predlagal je, da leva taktika enostavno ne sodeluje s strankarsko politiko. Ne narediti nič naj bi bilo bolj radikalno kot nenehno delovati in s tem sodelovati s sistemom. Badiouja sam zelo spoštujem, in čeprav njegov predlog deluje naivno, saj se zanaša, da bodo stvari same od sebe zahtevale radikalno akcijo, je treba to njegovo stališče razumeti tudi v kontekstu tega, da je sam že vse življenje zagrizen politični aktivist in da je obenem osrednji problem njegove filozofije dogodek, revolucija.

Oktobrske revolucije si pač ne želimo.

Danes revolucije spontano dojemamo zgolj skozi optiko nasilja. Imaginarno, spektakularno nasilje vsi obsojamo, nočemo pa videti druge plati, anonimnega, sistemskega nasilja. Nedavno sem s svojo desetletno hčerko na televiziji gledal britanski dokumentarec Lucy Worsley o skrivnostih kraljevih palač. Ob francoski revoluciji je bil v ospredju predvsem govor o nasilju giljotine in o obglavljenju kralja Ludvika XVI. Hčerki, ki je bila ob vseh grozotah šokirana, sem hitel razlagati, da bistvo francoske revolucije ni v revolucionarnem nasilju, protirevolucija je bila navsezadnje še nasilnejša, temveč v simbolnem premiku, ko namesto kralja na oblast pride ljudstvo. Danes je vprašanje suverenosti, kdo vlada in kdo ima oblast, še kako aktualno. Sam si sicer ne znam konkretno predstavljati revolucije, vsekakor pa sem prepričan, da bodo v družbi potrebne radikalne spremembe.

Zaključiva z Leninom, ki se je nekoč vprašal: »Kaj storiti?« 

Gre za kompleksno vprašanje, ki ima dolgo brado tako pred Leninom kot tudi po njem. Oktobrski revoluciji je navsezadnje uspelo, a ji je pri tem šla na roko cela vrsta neverjetnih naključji. Nauk zgodbe je, da je zgodovina, naj je neka konkretna situacija videti še tako brezupna, vselej odprta za drugačne možnosti. Pandemija nas je naučila, da nemožnega ne smemo razumeti preveč dobesedno. Nezamisljivo se lahko zgodi dobesedno čez noč. To pa hkrati pomeni, da stvari nikoli niso povsem zavožene. Tudi če je situacija katastrofična, kot nas uči stara avstro-ogrska šala, še ni vse izgubljeno. Mogoče pa je to glavno sporočilo najinega pogovora. Ravno zato, ker je svet ponorel, ker se sam od sebe ne bo spremenil na bolje, ker gre očitno prej vse bolj na slabše, ga moramo radikalno spremeniti. Drugačen svet si moramo šele izboriti. Zase, za naše zanamce in za vse naše predhodnike.