Smrt ekofašizmu – svoboda narodu!

V Spielbergovem Žrelu začne Amity, mično, lično, dično obmorsko mestece, terorizirati strahovita pošast – orjaški morski pes. Ki pa ne diskriminira. Žre vse po vrsti – barke, kapitane, ženske, otroke in pse. Za sabo pušča mrtve in kaos. Res je smrtno nevaren, poguben, v svoji katastrofalni in kompulzivni neizbežnosti apokaliptičen, toda mestne elite – na čelu z županom – se delajo, kot da ni nič. Letoviški Amity je namreč povsem odvisen od turizma in mestne oblasti nočejo, da bi jim medijske zgodbe o tem, da je v njihovem morju velikanski kanibalski morski pes, pokvarile turistično sezono. Zato sklenejo, da bodo prisotnost morskega psa prikrile – in gledale stran. Kapital je treba zaščititi. Kapitalizem ima prednost pred ljudmi.

Posledice so strašne.

Mar zdaj Žrela ne občutimo na lastni koži? Mar ga ne gledamo v živo? Mar niso podnebne spremembe kot žrelo, orjaški, katastrofalni, apokaliptični morski pes? Tudi sodobne politične in finančne elite se obnašajo tako kot mestne elite v Amityju – bolj ko ne se delajo, kot da ni nič. Bolj ko ne gledajo stran. In ja, pošast – podnebne spremembe – bolj ko ne prikrivajo. Kapitalu nočejo pokvariti sezone. Nobene sezone. Za kapital so vse sezone turistične. Pošast divja, politične elite pa – očitno skrivaj in groteskno prepričane, da bodo fosilna goriva in toplogredni plini kar izginili in umrli po »naravni« poti in da bodo podnebne spremembe zlagoma »izzvenele« (tako kot je bil Donald Trump groteskno prepričan, da bo covid preprosto »izzvenel«) – skrbno pazijo, da se kapitalizmu, ki dejansko žre in cvre naš planet, ne bi skrivil niti las.

Vsekakor, tu in tam sestankujejo, izražajo zaskrbljenost, sprejemajo zaveze, a je čedalje slabše. In slabše. In slabše. Gozdovi gorijo, celo ob severnem tečajniku, otoki tonejo, hurikani pustošijo, suše morijo, plazovi dušijo, vročinski valovi so vse bolj peklenski, poplave pa vse bolj spominjajo na biblične povodnji. Tudi pri nas – poplave so opustošile Koroško in Savinjsko dolino. In gorel je Kras – apokaliptično. Če že ravno niste bili tam, ste videli fotografije Luka Dakskoblerja.

Z morskim psom se ni mogoče pogajati – s podnebnimi spremembami tudi ne.

Te dni so Žrelo uprizorili na Broadwayu. Hočem reči, uprizorili so originalno Žrelo – Sovražnika ljudstva, dramo, ki jo je veliki norveški dramatik Henrik Ibsen napisal davnega leta 1882. Tudi tu imate lično, mično, dično letoviško mestece, ki živi od turizma, le da ne od morskega, temveč zdraviliškega. Ekonomija tega mesteca je odvisna od zdravilišča in njegovih legendarnih kopeli. Toda doktor Thomas Stockmann odkrije, da je zdraviliška voda okužena z nevarno, pogubno bakterijo – in da to vodo kužijo lokalna podjetja. Napiše članek, v katerem razkrinka kapital, ki zastruplja vodo, a ga noče nihče objaviti, zato sklene, da bo to razkril kar sam – na javnem shodu. Ko to stori, ga meščani – skupaj z županom, Petrom Stockmannom, njegovim bratom – razglasijo za sovražnika ljudstva. Vsi se obrnejo proti njemu. Ker ogrozi ekonomijo mesteca. Ker ogrozi kapital. In dobičke. Vsi se raje delajo, kot da ni nič. Vsi raje gledajo stran. Nočejo, da jim razkritje, da v njihovi vodi razsaja pošast, pokvari biznis. In blaginjo. In življenjski slog.

Kapitalizmu se ne sme skriviti niti las.

Ljudi je pač treba za vsako ceno odvrniti od misli, da je povzročitelj podnebne krize kapitalizem.

Ni gledališča na mrtvem planetu!

Toda na broadwajski predpremieri Sovražnika ljudstva se je zgodilo nekaj nepričakovanega: trije podnebni aktivisti, Nate Smith, Kyle Butler in Lydia Woolley, člani okoljevarstvenega gibanja Extinction Rebellion (alias XR), ki je na globalni oder stopilo leta 2018 in sprožilo duha državljanske nepokorščine, so jo prekinili, toda ne brutalno in agresivno, temveč povsem nežno in nevsiljivo – prekinili so jo tako, da so imeli gledalci in kritiki sprva občutek, da je vse skupaj le del predstave. Jasno, doktorja Stockmanna, ki ga igra Jeremy Strong, so prekinili ravno v prizoru, v katerem ljudi na mestnem shodu svari pred bakterijo, ki je okužila zdraviliško vodo. Ko mu je neki lik ugovarjal, se je na lepem iz dvorane oglasil Nate Smith, eden izmed aktivistov, in vzkliknil: »Nasprotujem utiševanju znanstvenikov!« In dodal: »Na mrtvem planetu ne bo Broadwaya!«

A ironično: ko se je publiki opravičil za prekinitev ter se po stopnicah sprehodil proti odru, ga je ustavil, »odrezal« (»Žal mi je, ampak morate oditi, motite nas«) in odrinil prav Michael Imperioli, ki igra župana (in ki je v Sopranovih igral gangsterja). Potemtakem ta, ki igra zanikovalca pošasti. Ta, ki v Sovražniku ljudstva ustvarja vtis, da je vse v redu. (Da je vse skupaj res meta ali pa že kar metameta, je kasneje potrdil sam Michael Imperioli, ko je na Instagramu sporočil: »Nocoj je bilo divje. Brez zamere, Extinction Rebellion. Michael je na vaši strani, župan Stockmann pa ne.« In če hočete, lahko v dr. Thomasu Stockmannu vidite Greto Thunberg.)

Toda ko so Smitha peljali iz dvorane, se je na drugem koncu dvorane oglasil še Kyle Butler – v majici z napisom: »Ni gledališča na mrtvem planetu!« In takoj zatem se je spet na drugem koncu dvorane oglasila Lydia Woolley in začela vzklikati imeni Tima Martina in Joanne Smith, podnebnih aktivistov, ki so ju lani aprila aretirali, ker sta v washingtonski galeriji National Gallery of Art s črno in rdečo barvo popackala steklo, za katerim je stal Degasov kip.

Svet je glede na čedalje katastrofalnejše posledice podnebnih sprememb presenetljivo miroljuben. Presenetljivo pasiven in apatičen je do tega, kar ga cvre, žre, pustoši in uničuje.

V tistem trenutku bi kakopak pričakovali, da se bo zgodil Kubrickov Spartak ali Weirovo Društvo mrtvih pesnikov, da bodo torej začeli gledalci v dvorani drug za drugim vstajati in vzklikati bodisi »Jaz sem Spartak« ali »Kapitan, moj kapitan«, a je aktivistični protest ostal brez logičnega nadaljevanja. Le gibanje Extinction Rebellion je sporočilo: »Podnebna in ekološka kriza ogrožata vse na našem planetu, tudi gledališče. Ta akcija in podobne akcije so odgovor gibanja, ki mu ne preostane drugega, kot da kar največ ljudi z nekonvencionalnimi sredstvi opozarja na največjo grožnjo naše dobe. Vsa normalna sredstva za dosego spremembe, ki bi odtehtala razsežnosti te katastrofe, z volitvami, peticijami in lobiranjem vred, so spodletela in še naprej spodletavajo.«

Dobro vemo, kaj je rekel Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in profesor na Univerzi v Lundu, »ekološki leninist«, avtor kontroverzne knjige Kako razstreliti naftovod (How to Blow Up a Pipeline): če podnebno gibanje zares verjame, da sta planet in človeštvo zaradi podnebnih sprememb tik pred izumrtjem, potem bo moralo priznati, da miroljubnost ne pelje nikamor, ter skočiti – in razstreliti plinovod! In rekli boste: podnebni aktivisti, ki so prekinili broadwajsko predstavo in popackali stekleni okvir kipa (ali Van Goghove Sončnice, ki so jih lani v londonski Nacionalni galeriji zalili s paradižnikovo mezgo), niso ravno razstrelili naftovoda. To je še vedno vse v slogu dobrih starih metod okoljsko-podnebnega aktivizma – v slogu pouličnega teatra, prepevanja, plesanja, žongliranja ter oblačenja v rože, drevesa, živali in delegate Združenih narodov, opremljene s transparenti, na katerih piše: »Bla bla bla!«

Toda: kaj, če ni? Kaj, če to, kar so podnebni aktivisti storili na Broadwayu (in kar so storili v galerijah, washingtonski in londonski), ni v slogu starih metod podnebnega protestništva? Kaj, če je to v resnici več od razstrelitve naftovoda? Kaj, če je to vendarle korak naprej? Ne pozabite namreč: aktivisti so skušali s svojo akcijo – s prekinitvijo broadwajske predstave – neposredno nagovoriti, zainteresirati in angažirati progresivno, liberalno, razsvetljeno publiko, ki ima usta vedno polna velikih besed o naravi, okolju, podnebju in planetu. Publiko, ki je dovzetna. Publiko, ki razume. Publiko, ki ji ni vseeno. Publiko, ki ima – socialni, kulturni ipd. – vpliv. Na Ibsena ne hodijo ljudje, ki verjamejo, da so podnebne spremembe le mit. Na Ibsena ne hodijo ljudje, ki mislijo, da bo podnebna kriza »izzvenela«. Ne, aktivisti se niso odpravili na ulico, niso se priklenili na naftovod ali vrata palače, v kateri poteka podnebni vrh Združenih narodov, niso nagovarjali splošne publike, ampak so šli neposredno k tistim, za katere se predpostavlja, da bodo dovzetni za boj in svarilo – podnebje je šlo k vragu! Stvar je alarmantna! Treba je ukrepati! Skrajni čas je! Obrnili so se torej na »enako misleče«, na tiste, ki bi lahko spregledali in sprožili verižno reakcijo. Na tiste, ki se zelo radi ponašajo, da so vedno na pravi strani zgodovine.

Podnebnim aktivistom ni preostalo drugega, kot da se ponižajo in gredo moledovat in rotit in pregovarjat in prepričevat tiste, ki bi že morali biti prepričani, tiste, ki bi že morali razstreljevati naftovode, tiste, ki se – če naj parafraziram britanskega pisatelja Johna Lanchestra – podnebnih sprememb najmočneje zavedajo, a se v nekem smislu ne morejo pripraviti, da bi zares verjeli vanje. Res, ni jim preostalo drugega – podnebje je uničeno, vsi pa se delajo, kot da ni nič.

Konec sveta (kot ga poznamo)

Samo poglejte: zime letos ni bilo. O, ne, boste rekli, saj je tudi lani ni bilo! Že morda, toda letos je izgledala kot pomlad, ki se je sicer uradno začela šele pred nekaj dnevi. Ali poglejte, kaj sporoča Evropska agencija za okolje. Tole: da je bilo leto 2023 – z 1,48 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnijo – najtoplejše leto v zgodovini (vsaj odkar spremljajo temperature), da je Evropa celina, ki se najhitreje segreva (dvakrat hitreje od svetovnega povprečja), da vročinski valovi postajajo vse hujši in pogostejši, da nas podnebne grožnje prehitevajo, da podnebne spremembe ogrožajo vse, kar nam je drago (od vodnih virov in prehranske varnosti do finančne stabilnosti in zdravja), da se tveganja stopnjujejo in da smo nanje čedalje bolj nepripravljeni. V Avstriji je bila februarja temperatura skoraj za sedem stopinj Celzija višja kot v letih 1961–1990.

Podnebni bilten evropskega satelitskega programa Copernicus (Climate Change Service) ugotavlja, da je bil letošnji februar najtoplejši februar, odkar spremljajo temperaturo. A čakajte: tudi lanski november je bil najtoplejši november doslej. Grozno? Ne da se tu grozljivka konča: od lanskega junija je vsak mesec najtoplejši v primerjavi s preteklimi! In voda v severnem Atlantskem oceanu je v zadnjih 365 dneh vsak dan – čisto vsak dan – imela novo rekordno temperaturo.

Očitno je prišlo do pospešitve in radikalizacije podnebnega kaosa. Podnebje se čedalje bolj drastično spreminja – in trga. Marsikdo bi rekel, da pred našimi očmi razpada. Znanstveniki s Koloradske univerze v Boulderju napovedujejo katastrofo za Arktični ocean – povsem mogoče je, da bo jeseni, septembra, ostal brez ledu. Tam je takrat – septembra – običajno najmanj ledu, toda letos in v bodoče, so poudarili v reviji Nature Reviews Earth & Environment, naj ga sploh ne bi bilo več. Šokantno? Oja. Presenetljivo? Niti ne: velikost ledene plošče se je pod vplivom podnebnih sprememb vztrajno, odločno in neusmiljeno zmanjševala – za 78 tisoč kvadratnih kilometrov na leto. Zdaj bo led izginil. Nazadnje se je to menda zgodilo pred 80 tisoč, morda 115 tisoč leti.

Še večjo katastrofo – novo strašno posledico eskalacije podnebnih sprememb – so pred kratkim v reviji Science Advances napovedali znanstveniki z Univerze v Utrechtu: kroženje morske vode (alias »atlantsko meridionalno kroženje«, alias AMOC), ki poteka od južnega Atlantskega oceana do severnega, ki uravnava regionalno in globalno podnebje in ki Evropo zalaga s toploto, naj bi se precej upočasnilo, morda celo ustavilo, posledice pa bi bile prav za Evropo katastrofalne, celo apokaliptične. Topla ekvatorialna voda, ki prihaja prek Karibskega morja, Mehiškega zaliva in vzhodne ameriške obale, segreva severozahodno Evropo, zato so zime tu toplejše in prijetnejše, kot bi bile sicer, toda to ugodno morsko kroženje je tik pred tem, da se upočasni in celo ustavi.

In zakaj bi se – ali pa: se bo – to zgodilo? Globalno segrevanje – posledica drastičnih in masivnih podnebnih sprememb – je tako močno, da se arktične ledene plošče in grenlandski led drastično in masivno talijo. Ker pa pri tem v morje dotekajo velikanske količine sveže sladke vode, to kroženje morske vode, ki ga sicer poganjata toplota in slanost, čedalje bolj slabi in upočasnjuje. Zlagoma ga bo morda celo ustavilo. Kaj bi to pomenilo, ni nobena skrivnost: konec ugodnih zim. In ne le zim – konec bi bilo tudi ugodnega, prijetnega evropskega podnebja. Evropa bi se radikalno in neizbežno ohladila (tako da bi Evropejci začeli množično migrirati v Afriko in Azijo, potemtakem tja, od koder zdaj prihajajo migranti in begunci, ki jih Evropejci – bodoči migranti in begunci – nočejo in jih zavračajo).

A to ni več le distopični scenarij iz Emmerichovega Dneva po jutrišnjem, v katerem ekstremno ohladitev povzročijo prav taljenje ledu, izlivanje velikanskih količin sladke vode v morje in ustavitev »atlantskega meridionalnega kroženja«: znanstveniki – René van Westen, Henk A. Dijkstra in Michael Kliphuis – namreč ugotavljajo, da bi se lahko to kroženje morske vode, ki je itak najšibkejše v zadnjem tisočletju, odločilno upočasnilo že tja do sredine tega stoletja, temperatura pa bi se lahko znižala za deset stopinj Celzija, ponekod – recimo na Norveškem – celo za 20.

Kar seveda pomeni, da nas čakajo še hujše, še ekstremnejše podnebne spremembe. Ali če hočete – podnebne spremembe bodo povzročale čedalje hujše, čedalje ekstremnejše podnebne spremembe.

Kako razstreliti podnebne spremembe

Podnebne spremembe so radikalne – to vidimo. Problem je v tem, da odziv na radikalne podnebne spremembe ni radikalen. Ja, v parlamente prihajajo zeleni, pritisk od spodaj se stopnjuje, ponekod že razglašajo moratorije na novo infrastrukturo za fosilna goriva, obnovljivi viri energije in javni transport se krepijo, tu in tam kdo toži kako vlado, ker mu s podpiranjem rabe fosilnih goriv krati pravico do čistega zraka, toda vse to ne more niti približno tekmovati z enormnostjo in radikalnostjo samih podnebnih sprememb. Svet je glede na čedalje katastrofalnejše posledice podnebnih sprememb presenetljivo miroljuben. Presenetljivo pasiven in apatičen je do tega, kar ga cvre, žre, pustoši in uničuje.

Tudi protestniki so še vedno tam, kjer so bili pred desetletji, pravi Malm – še vedno marširajo, še vedno blokirajo promet, še vedno se priklepajo na kljuke, še vedno postavljajo tabore, še vedno prirejajo ulični teater, še vedno prepevajo, plešejo in žonglirajo, še vedno uživajo vegansko hrano in še vedno ministrom izročajo sezname nujnih ukrepov, policistom pa cvetje.

Tista broadwajska publika, ki podnebnim aktivistom ni sledila z vzklikom »Na mrtvem planetu ne bo Broadwaya«, je bila dober, zelo natančen odsev te pasivnosti sveta – in pasivnosti samega protesta.

Kot bi vse skupaj nedoločna ogromnost čedalje ekstremnejših podnebnih sprememb paralizirala. Kot bi si vsi rekli: morskega psa na koncu Žrela razstrelijo, podnebnih sprememb pa ne moreš razstreliti! Toda podnebne spremembe lahko razstreliš – le izpuste toplogrednih plinov moraš ustaviti. In to scela in povsem. Popolnoma.

Ustaviš izpuste, razstreliš podnebne spremembe.

Od lanskega junija je vsak mesec najtoplejši v primerjavi s preteklimi. Voda v severnem Atlantskem oceanu je v zadnjih 365 dneh vsak dan – čisto vsak dan – dosegla novo rekordno temperaturo.

Dogaja pa se ravno nasprotno: povsod gradijo nove in nove naftovode in plinovode, povsod odpirajo nove in nove rudnike premoga, najbolj umazanega fosilnega goriva, večina kapitala, ki ga namenjajo za energijo, se še vedno porabi za nafto, plin in premog, velike naftne družbe – Shell, ExxonMobil, BP, Total ipd. – v prihodnjih desetletjih napovedujejo povečano črpanje nafte. Švedska gradi obsežno avtocestno omrežje, ki bo prava tovarna toplogrednih plinov. »Zemeljski plin je eno najčistejših fosilnih goriv in v Sloveniji je njegov prispevek k onesnaženju samo 1,79 odstotka,« zagotavlja Toninova Nova Slovenija. Lanskega podnebnega vrha Združenih narodov v Združenih arabskih emiratih pa se je udeležilo 2400 naftnih lobistov – na podnebnem vrhu jih ni bilo še nikoli toliko. In ja, BBC je famozno razkril, da so si gostitelji – z nafto in plinom bogati Združeni arabski emirati – podnebni vrh zamislili kot priložnost za sklepanje naftnih in plinskih poslov.

Govorijo o izumrtju človeštva. A vse ostaja po starem. Vsi se bolj ko ne delajo, kot da ni nič. Ah, bomo že! Politike podnebne spremembe itak ne zanimajo, bolje rečeno – zanimajo jo le kratkoročni projekti, s katerimi je mogoče politično profitirati, podnebje pa je preveč dolgoročen projekt, da bi bilo mogoče z njim nabirati politične točke, kaj šele zmagovati na volitvah. Politika si točke raje nabira s saniranjem posledic podnebnih sprememb. Ni kaj, podnebne spremembe ji pridejo zelo prav.

Sveta bo konec, toda predstav na Broadwayu ne bodo prekinili. Človeštvo bo izumrlo brez ene same kletvice. Neodzivnost na podnebno krizo je presegla vsa pričakovanja, pa četudi vse več ljudi kapitalizem občuti kot nasilje. Sveta bo konec, toda kapitalizem bo preživel. Zmaga kapitala bo uničenje planeta. Uničenje planeta bo zmaga kapitala.

A ni dileme: podnebne spremembe lahko ustavimo le tako, da ustavimo izpuste toplogrednih plinov, izpuste toplogrednih plinov pa lahko ustavimo le tako, da ustavimo kapitalizem. Da je to mogoče, smo videli med pandemijo: izpusti toplogrednih plinov so se dramatično zmanjšali, ker so vlade s karantenami, lockdowni in policijskimi urami ustavile kapitalizem.

Da kapitalizma ne bi bilo treba ustavljati, da mu torej ne bi bilo treba skriviti niti lasu, si desnica – najfanatičnejša varuhinja kapitalizma – že ves čas izmišlja vsemogoče teorije zarote, s katerimi skuša podnebne spremembe čim bolj relativizirati: tako slišimo, da se planet v resnici ne segreva, da podnebnih sprememb ne povzročajo ljudje, da nimajo resnih posledic, da gre le za »naravni proces«, da bo narava že sama ponovno našla ravnotežje, da ni potrebno ukrepanje, da lahko z ukrepanjem počakamo, da so podnebne spremembe le prevara, mit, fabrikacija, kitajska zarota (spomnite se Trumpa), da je zanje krivo sonce, da so le duhovni problem (pravi indijski premier Modi), da so zanje krivi dekadentni, hedonistični posamezniki, ki preveč konzumirajo (kupite električni avto, posadite drevo, jejte lokalno hrano, reciklirajte pa bo bolje!), da gre za »maščevanje narave«, da izpusti toplogrednih plinov niso nič strašnega, saj je ogljikov dioksid »nujen za življenje« (in nekaj globoko moralnega), da je kriva prenaseljenost, da je itak že prepozno, da razogljičenje ne bo ničesar spremenilo, da apokaliptičnega globalnega segrevanja ni več mogoče ustaviti, da izpustov nikoli ne bomo zmanjšali, da podnebno gibanje ljudi navdaja z lažnim upanjem, da nam preostane le budistična meditacija (in položaj lotosa), da bomo vse rešili z geoinženiringom (s stratosferskimi injekcijami aerosola ipd.), da se je treba le prilagoditi, pa bo vse okej.

Ljudi je pač treba za vsako ceno odvrniti od misli, da je povzročitelj podnebne krize kapitalizem.

Vzpon ekofašizma

In tako kot ni naključje, da zanikanje podnebnih sprememb propagirajo institucije, ki jih financira fosilna industrija (naftne družbe, posebej ExxonMobil), tudi ni naključje, da fosilna goriva fanatično zagovarja skrajna desnica (Alternativa za Nemčijo, Trump, Zakon in pravičnost, norveška Progresivna stranka ipd.), še manjše naključje pa je, da skrajna desnica zahteva zapiranje državnih meja, blokado migracij, drakonsko protiimigrantsko zakonodajo ter postavitev zidov, ograj in podobnih »tehničnih ovir«. A tu se zgodi nekaj skrajno izprijenega, ekofašističnega, pravita Sam Moore in Alex Roberts v knjigi Vzpon ekofašizma (The Rise of Ecofascism): skrajna desnica blokado migrantov in beguncev zagovarja v imenu ekologije! Češ: migrantom je treba zapreti meje, ker le onesnažujejo in obremenjujejo okolje, ker le mažejo in smetijo naše čudovite, nesmrtne gozdove! Mar tudi pri nas ne kažejo smeti, ki jih v gozdovih za sabo puščajo migranti?

Migranti se ne menijo za okolje, pravi Marine Le Pen, voditeljica Nacionalnega zbora, katerega slogan se glasi: »Najboljša zaveznica ekologije je meja.« Slogan Ameriškega identitarnega gibanja se glasi: »Posadite veliko dreves, rešite morje, deportirajte begunce!«

Ko ekofašistična desnica – Liga, Zlata zora, Alternativa za Nemčijo, Patriotska alternativa, Generacija identitete, CasaPound, Stranka nacionalne pravičnosti, Švicarski demokrati in drugi primitivni, dementni, darvinistični, arijski »klubi golih pesti« – zapira meje, slavi etnično čisto državo ter šikanira, odganja in demonizira migrante, rešuje okolje! Ekofašistična skrajna desnica – dedinja Hitlerjeve in Mussolinijeve ekofašistične ljubezni do narave in čistega okolja – se proti podnebnim spremembam bori tako, da beguncem in migrantom v Sredozemskem morju vrta čolne. Manj ko je migrantov, manj je izpustov toplogrednih plinov! Več ko je migrantov, bolj jezna je narava!

Migranti torej niso več le teroristi in prinašalci covida – zdaj so tudi glavni krivci za ekscesne izpuste toplogrednih plinov, povzročitelji podnebnih sprememb.

Jasno, vsi ti skrajno desni ekofašisti zagovarjajo tudi teorijo o »veliki zamenjavi«: nebelci, ki se množično priseljujejo v Evropo, bodo zamenjali belce, ti bodo le še suženjska manjšina brez volilne pravice, še huje – belci bodo izumrli! Belec, ki je leta 2019 v El Pasu pobil 23 Mehičanov, se je razglašal za ekofašista, kakor se je za ekofašista razglašal tudi belec, ki je istega leta v novozelandskem Christchurchu pobil 42 muslimanov. V svojem manifestu je zapisal: »Zeleni nacionalizem je edini pravi nacionalizem!« In: »Priseljevanje v Evropo je okoljska vojna in destruktivno za samo naravo.«

Sklep ekofašistične desnice: vzrok podnebnih sprememb so migracije! Migranti in begunci so krivi za podnebne spremembe! Ko skrajni desničarji – z neonacisti in klanovci vred – zagledajo migrante, vidijo podnebni zlom in konec sveta. Podnebne spremembe lahko ustavimo le tako, da ustavimo migracije!

Zato skrajni desničarji tako slavijo trdo roko, avtokrate – in iliberalno politiko: migracije lahko ustavi le trda, odločna roka, ki se ne meni za človekove pravice, demokracijo in pravno državo. Meje lahko zapre le ekofašist!

Hujše ko bodo posledice podnebnih sprememb, tem bolje za skrajno desnico. Bolj bo lahko histerizirala in militarizirala družbo.

V Trumpovih ekofašističnih očeh gradnja zidu na južni meji velja za »okoljsko prilagoditev«, pravita Moore in Roberts, ki obenem poudarjata: »Moč fosilnih korporacij in nadaljevanje podnebne krize svet destabilizirata, s čimer ustvarjata temelje za bodoče skrajno desne projekte.« Ali bolje rečeno: skrajna desnica s podnebnimi spremembami in podnebno krizo blazno profitira. Nihče ne profitira bolj. Bolj ko je svet nestabilen (strašen, negotov, grozljiv), tem bolje za skrajno desnico. Z eskalacijo podnebne krize bodo prihajale nove in nove socialne, ekonomske, finančne in zdravstvene krize (občutne motnje v dobavnih verigah, tektonske spremembe vsakdanjega življenja, kronično pomanjkanje vode in hrane, akutna tesnoba, množično umiranje itd.), s temi krizami pa bodo vstajali nacionalizem, ksenofobija, ideologija »krvi in zemlje«, nativizem, glorifikacija »organske« družbe, protekcionizem, represija, vodni topovi, solzivec, nadzorovanje, bodeča žica, zaprte meje, konspirologija, avtokracija, evgenika, populacijski nadzor, rasizem, fašizem. Hujše ko bodo posledice podnebnih sprememb, tem bolje za skrajno desnico. Bolj bo lahko histerizirala in militarizirala družbo. Večji ko bo podnebni kaos, tem bolje za skrajno desnico. In jasno – tem bolje za kapital in kapitalizem.

Skrajna desnica bo delala vse, da podnebnih sprememb ne bi kdo ustavil – in ker lahko podnebne spremembe ustaviš le tako, da ustaviš kapitalizem, bo največja zaveznica in varuhinja kapitalizma prav ekofašistična skrajna desnica, oboroženo krilo kapitala in fosilne industrije. Ko je kapitalizem v krizi, ko je torej ogrožen, mu na pomoč vedno priskoči fašizem. Tako je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kapitalizem udarila huda gospodarska kriza – in tako je zdaj, ko kapitalizem neprestano in serijsko trgajo krize.

Podnebne spremembe morajo ostati – za skrajno desnico so prevelik politični kapital. In bolj ko bo podnebna kriza eskalirala, bolj se bo svet fašiziral. In ekofašiziral. Ali kot pravita Moore in Roberts: »Naša politična prihodnost bi utegnil biti ekofašizem.«

»Če bi nam vladal razum,« pa pravi britanski okoljski aktivist George Monbiot, »potem bi bili že danes na barikadah, šoferje bi vlekli iz range roverjev in nissan patrolov, zasedali in zapirali bi termoelektrarne ter terjali tako dramatično spremembo ekonomskega življenja kot tedaj, ko smo šli na vojno proti Hitlerju.«

A dramatične spremembe ekonomskega življenja ne terjamo. Kapitalizem, povzročitelj podnebnih sprememb, bo tako blazno profitiral prav z gradnjo in hegemonskim vzdrževanjem zaščite pred posledicami podnebnih sprememb, potemtakem s kreiranjem in listinjenjem »podnebnega leviatana«, sistemov prilagajanja podnebni krizi ( ja, »zeleni boj« menedžira kapitalizem). Bolj ko bodo podnebne spremembe eskalirale, večji bodo dobički. Človeštvo bo sicer izumrlo, toda kapitalizem bo preživel. Svet bo strmoglavil v črno luknjo, kapitalizem pa bo sezono v peklu končal v rdečih številkah.