Tjaša Črnigoj / Gledališka režiserka, ki osvetljuje spregledane, prezrte in tabuizirane vidike ženske izkušnje

»Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.« S temi besedami je komisija festivala Mesto žensk gledališki režiserki Tjaši Črnigoj (1988) marca podelila nagrado ženske o ženskah, s katero opozarja na nevidno delo, pogum ter odločnost kolektivov in posameznic. Režiserka je namreč s Spolno vzgojo II, serijo petih predavanj-performansov, ki se je uvrstila v tekmovalni program prav te dni potekajočega Tedna slovenske drame in junijskega 59. Festivala Borštnikovo srečanje, s svežo, inovativno in odločno gledališko govorico spregovorila o spolnem užitku žensk.

Kot majhna je govorila, da bo jamarka ali pa astronavtka. Ko se je pred nekaj leti začela izobraževati za psihodramsko psihoterapevtko in začela kopati po neznanih delih sebe, se je zavedela, da je to pravzaprav podobno njenim otroškim vizijam – že od nekdaj jo privlači raziskovanje skritega, neznanega, neočitnega. Čar gledališča je odkrila v gimnaziji v domači Ajdovščini. Kot članica amaterske gledališke skupine se je navdušila nad kolektivnim premišljevanjem o različnih temah, nad tem, da »se igraš, preizkušaš, si dovoliš norost«. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je vpisala študij filozofije in primerjalne književnosti, v njej pa je vedno bolj brbotala tudi ljubezen do gledališča, zato je v tretjem letniku vzporedno vpisala še študij gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. In ugotovila, da jo vedno bolj zanima telesna performativnost, »zgolj fizično telo brez vsega spektakla«. Obenem je doživela nekakšno demistifikacijo gledališča in se začela spraševati, kaj je pravzaprav njegova vloga.

Ideja za Spolno vzgojo II se je porodila iz posebnega spleta okoliščin, leta 2021, nedolgo po izbruhu pandemije koronavirusne bolezni, ko so se v Sloveniji in širši balkanski regiji pojavila pričevanja o spolnem nadlegovanju. In začelo se je glasneje govoriti o pomenu prepoznavanja in preprečevanja spolnega nasilja. »V tistem času sem bila nekoliko razočarana nad našo gledališko sceno, saj se mi je zdelo, da se v njej sploh ne ali pa premalo razpirajo vprašanja, ki bi mene zaposlovala, teme, ki bi mene gnale in motivirale,« pravi. »Ugotovila sem, da si bo treba v gledališču prostor za reprezentiranje nekaterih izkušenj žensk šele izboriti.«

Pred tem je na Reki režirala Babice, dokumentarno predstavo o revščini reških upokojenk, ki za dodaten zaslužek zbirajo odpadno embalažo. In moč dokumentarnega gledališča jo je navdušila. »To, da se da predstava postaviti brez sklicevanja na tekst – nekaj, kar se mi je prej zdelo popolnoma nezamisljivo – zgolj na podlagi dokumentov in pričevanj različnih žensk, me je resnično navdihnilo,« pravi. In v luči vsega tega je dognala, da je zanjo edina tema, s katero se ima smisel ukvarjati v tistem času, seksualnost žensk – skozi neko afirmativno lečo, nekaj, kar bi kontriralo nasilju in diskriminaciji. In to na dokumentarističen način.

Še posebej si je želela spregovoriti o vaginizmu, spolni motnji pri ženskah, kjer je zaradi krčenja mišic medeničnega dna onemogočena vaginalna penetracija, četudi si je ženska želi. Spoznala je namreč ginekologinjo in medicinsko seksologinjo dr. Gabrijelo Simetinger, ki jo je navdušila s svojim odločnim in artikuliranim promoviranjem spolnih pravic žensk. »Javnost osvešča o vaginizmu, ki je stigmatiziran in se o njem ne govori. Pripovedovala je, da nekatere ženske to motnjo sprejmejo in prakticirajo veliko bolj užitkarske spolne prakse brez penetracije kot nekatere ženske z motnjo bolečih spolnih odnosov, ki ostajajo fokusirane na penetracijo. Zato se mi je zdelo to odlično izhodišče, da se vaginizem destigmatizira in hkrati odpre vprašanje: kaj sploh je seks?«

Tako so v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Zavoda Maska in Mesta žensk nastala predavanja-performansi Diagnoza, Consetire, Zmožnost, Igre in Borba, ki obravnavajo vaginizem in boleče spolne odnose, soglasen seks, spolnost žensk s hendikepom, nekonvencionalne spolne prakse ter prizadevanja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji. S performerkami Lino Akif, Niko Rozman, Vando Velagić in Sendi Bakotić ter širšo ekipo avtoric so več mesecev skozi intervjuje in pričevanja raziskovale različne vidike spolnega užitka žensk.

»Ustvarjalni proces je bil zelo kolektiven,« pravi. »Izredno cenim takšno kulturo dela, kjer si lahko v procesu kot režiserka pustim biti ranljiva. Toda to ni samoumevno, takšne okoliščine, v katerih je kaj takega sploh mogoče, je potrebno ustvariti. Zlasti ker je prevladujoča kultura še vedno obremenjena s hierarhičnimi razmerji in podobo režiserja kot avtoritarnega patriarhalnega vodje. A v načinu dela, ki temelji na kolektivnih praksah, solidarnosti in ranljivosti, želim vztrajati. Ker ranljivost ni šibkost ali neodločnost. Ranljivost je moč.«