Adrianne Lenker: Bright Future

+ + + +

Z novim založniškim dosežkom Adrianne Lenker smo še za ped bliže resni nevarnosti, da bo zasenčila matični bend. Skupina Big Thief je »rasla« organsko – s prvimi albumi si je zagotovila zvesto bazo fenov, s petim je že konkretno zarezala v srednjetok – njena pevka pa je z dvema potezama, s prejšnjim in tem novim dolgometražcem, segla zelo daleč: do resnega občudovanja kritike in do novega občinstva (verjetno sicer ne v Izraelu, saj je odkrita podpornica palestinskega boja).

Njen zadnji samostojni album je bil dvojni songs / instrumentals (2020). Bil je kočarski kantavtorski presežek, s katerim smo bolje kot iz delovanja zasedbe spoznali, kako izjemno prepričljiva avtorica in izvajalka je Adrianne Lenker. Album je staromodni izdelek, narejen po načelu »naredi skoraj sam«, na njem pa je predstavljena prostodušna poezija dialoga med avtorico in njenim inštrumentom, kitaro.

Bright Future ni daleč od tega. Novega albuma sicer ni posnela v koči, a je bilo celotno snemanje popolnoma analogno – posnet je neposredno na trak in tudi nobeden od kasnejših postopkov vse do tiskanja na vinil ni vključeval digitalnih posegov. Nadalje, res ga je snemala v pravem studiu in res ga ni snemala sama, ga je pa zgolj s peščico, z mini druščino muzicistk in muzicistov. Posnetki so narejeni v šusu, igrali so skupaj, snemanja niso prekinjali, ničesar niso poslušali za nazaj in dosnemavali. Verjetno so uporabili tudi katerega od prvih posnetkov. Četudi tokrat ne gre za izključno druženje kantavtorice s kitaro, je nabor glasbil še zmeraj hudo minimalističen. Prvi posnetek je narejen s spremljavo klavirja, drugi akustične kitare in violine, tretji spet kitare, četrti dveh kitar, tu in tam se v hudo subtilnih odtenkih pojavijo tolkala ... Vzorec je jasen. Občutek čiste intime torej ni nikoli ogrožen.

Besedila so precej dobesedna: govorijo o vsakodnevnih pripetljajih, utrinkih iz otroštva, avtorica nagovarja mamo, poje, kdaj jo je prvič videla jokati. Poje o klišejih, kot so konec zveze, strta srca in razočaranje. To je sodobna americana, folk, ki nagovarja in potuje čez kulturne meje. Glasba zveni nomadsko, morda, ker se je avtorica v življenju veliko selila. A tudi, če se nikoli nismo odpravili na roadtrip po »prerijah« ameriškega midwesta, se s sporočili zlahka poistovetimo. Verjetno prav zaradi nedvoumnosti, neposrednosti, univerzalnosti in krhke čvrstosti, predvsem pa zaradi prostodušne preprostosti.

Adrianne Lenker preprosto prisluhnemo, tu ni nobenega filtra, nobene šminke, nobene kozmetike, nobenega nenujnega dodatka, nobene igre in pretvarjanja ... samo izjemno izdelan songwriting. Bright Future – in to je še ena vzporednica s prejšnjo ploščo – poslušamo, kot da glasbeniki igrajo v živo, v naši sobi.