Šarlatanstvo v šolstvu

Jernej Picelj je, tako pravi zase, »mentor za življenje«. Študiral je ekonomijo, a je ugotovil, da mu ta ne leži, zato se je preizkusil še na področju logopedije in bolničarstva. Treniral je športni ples, nekaj izkušenj dela z mladimi je, razlaga, nabral tudi kot trener plesa, svoj pravi smisel pa je našel v delu z najstniki, ko se je pridružil Mavričnim bojevnikom, organizaciji, ki prireja tabore v naravi in različne delavnice za mlade z motnjo pozornosti. Nato se je odpravil na samostojno (podjetniško) pot, zagnal je projekt ZaLife, projekt, »ki s svojimi programi podpira in pripravlja najstnike za življenje ter jim izpolnjuje željo po več realnih pogovorih in pristopih za življenje v času odraščanja«. Skupaj s sodelavcema, Dejanom Koconom in Domnom Bukovcem – prvi je izkušnje 15 let nabiral v prodaji, pet let pa v coachingu odraslih v programih za osebnostno rast, drugi je projekt sprva podprl kot IT-jevec, zatem pa »mentor za življenje« postal tudi sam –, hodi po srednjih in osnovnih šolah po državi in mladim deli življenjske nasvete. O odnosih, o čustvih, o stiskah, s katerimi se spoprijemajo najstniki. O tistih najbolj občutljivih temah, ki naj bi zahtevale posebno skrb in kjer naj bi bilo potrebnega največ strokovnega znanja.

In kakšne nasvete deli Picelj mladim? Posnetke Picljevih predavanj, tudi tistih iz učilnic, je mogoče najti na družbenih omrežjih. »Veščine, ki jih morate nujno začeti ’bildati’, so, poleg empatije, disciplina, konsistentnost, delavnost. Tega vaša generacija nima več, ker si vsi starši želijo, da bi bili zadovoljni, srečni, ne naučijo vas pa, da morate za to delati,« na enem od njih pravi Picelj. »Uporaba umetne inteligence. Če tega ne boste znali, boste v zaostanku za svetom. Ampak uporaba za produktivne stvari, ne za goljufanje. In potem to raste, več veščin imaš, več denarja bo, manj veščin imaš, manj denarja bo.« Na drugem posnetku učence pouči o ženskah. Dve temeljni nalogi ima ženska, »da je skrbna in ljubeča«, naloga moških pa da je »varnost. Pa da priskrbijo. Se pravi, če se vi ne počutite varno v razredu, so ’fejlali’ fantje. Če v razredu ni dobrega ’flowa’, pa so ’fejlale’ punce.«

Da gre pri zadnjem za »problematično promocijo zastarelih spolnih stereotipov, ki omejujejo razumevanje in izražanje spolnih identitet med mladimi«, meni socialni antropolog dr. Marko Gavrilovski Tretjak, asistent na oddelku za edukacijske vede na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. »Ta pristop ne le reproducira diskriminatorne poglede, ampak tudi povzroča psihološke posledice, omejuje osebno in poklicno rast ter vpliva na kakovost medosebnih odnosov.«

Še huje pa je, pravi Gavrilovski Tretjak, da se program najstnikom v resnici predstavlja kot nekakšen »’čudežni paket’, ki bo rešil njihove najstniške težave na način, da bomo s preprostim jezikom, preprostimi (a seksistično in skrajno spolno stereotipnimi) rešitvami ter primeri pristopili k najstnikom, jih pridobili na svojo stran ter jih pretvorili v osebe z ’vodstvenimi sposobnostmi’, ’okrepljeno samozavestjo’, ’komunikacijsko usposobljene’, ’mentalno in emocionalno odporne’ in tako naprej«. Našteto so namreč vrednote, s katerimi se predstavljajo programi ZaLife, Picelj pa v svojem nastopu ni kaj dosti drugačen od različnih motivacijskih govorcev in coachev, ki so se v zadnjih letih nenadzorovano razširili na področju duševnega zdravja in spodbudili cvetočo terapevtsko kulturo in industrijo samopomoči. »Dejansko pa proces razvoja ne poteka na tak način in bi morali v tem trenutku ob pojavu reproduciranja tovrstnih vsebin in problematičnega pristopa vsem psihologom ter pedagogom po Sloveniji zazvoniti vsi alarmi.«

Picelj se kljub temu lahko pohvali, da se je z njegovimi delavnicami in mentorskim programom v zadnjih letih seznanilo že več kot 14 tisoč najstnikov, obiskal je že več deset osnovnih in srednjih šol, z nekaterimi tudi redno sodeluje. Ena izmed njih je Ekonomska šola v Novem mestu, z njo sodeluje zadnjih šest let. Po podatkih aplikacije za prikaz porabe javnega denarja Erar je ta tudi ena njegovih najdonosnejših odjemalk – lani je za njegove storitve plačala nekaj več kot 2500 evrov, največ oktobra, in sicer 1400 evrov. Na to šolo smo se zato obrnili z vprašanjem, kakšne storitve ji je pravzaprav ponudil tisti mesec.

Posamezniki, ki za neko področje niso ustrezno izobraženi, lahko otrokom povzročijo precej več škode kot koristi.

Kot je pojasnila ravnateljica Vladimira Šuštaršič, so na šoli izvedli devet delavnic, vsaka stane 150 evrov, »hkrati pa smo imeli Jerneja prisotnega tudi zunaj delavnic, za individualni pogovor z dijaki, ki so se za to odločili«. Cena takega programa znaša 25 evrov na srečanje, zanj naj bi se septembra odločila dva dijaka. Pred začetkom šolskega leta pa je Picelj prav tako izvedel predavanje za učitelje, »kjer je predstavil vsebino delavnic za dijake, izpeljal pa je tudi delavnico za učitelje, s katero jih je opolnomočil za delo z dijaki sodobne generacije«.

Nad Picljevim delom je pravzaprav navdušena. »Pogovori z zunanjimi sodelavci, ki niso učitelji in nimajo stikov z dijakovimi starši, so se izkazali kot dobri in nujno potrebni. Še posebej so bili ti pogovori dobrodošli v času korone in takoj po vrnitvi v šolo, ko so bili dijaki zaprti vase in se javno s svojimi težavami sploh niso bili pripravljeni izpostavljati. Raje so jih držali v sebi, zaradi česar smo na šoli pri njih zaznali številne stiske. Z delavnicami so po naših informacijah zelo zadovoljni, kar kažejo tudi evalvacije, ki jih izvajamo po vsaki delavnici,« razlaga ravnateljica. »Delavnice navdušujejo s tem, da dijaki dejansko lahko vprašajo vse, kar jih v času odraščanja zanima in česar ne morejo vprašati doma oziroma o čemer se s starejšimi težko pogovorijo.«

A po drugi strani Picelj nevarno vstopa na področje dejavnosti, za katere naj bi na šolah skrbele svetovalne službe. »Bistveno delo svetovalnih delavcev je svetovanje učencem ter dijakom in preventivno delo z njimi v programih za spodbujanje telesnega, osebnega in socialnega razvoja,« razlaga dr. Janez Vogrinc, dekan ljubljanske Pedagoške fakultete. Med te spadajo na primer programi za krepitev samopodobe, za razvijanje učinkovitejše komunikacije, za učinkovito spoprijemanje s problemskimi situacijami, urjenje učencev v socialnih spretnostih, za sproščanje, za preprečevanje odvisnosti od drog, trpinčenja in oblik nasilništva, našteva. »Že iz opisanega je vidno, da tudi različne delavnice lahko in naj bi jih izvajali svetovalni delavci.«

Šole se resda lahko odpirajo okolju, to je dobrodošlo, in povabijo različne strokovnjake za izvedbo posameznih delavnic. Pri tem so tudi skorajda povsem avtonomne. Pa vendar morajo upoštevati nekatere formalne okvire. »To pomeni, da morajo biti v javnem šolstvu poleg laičnosti zagotovljene tudi nevtralnost, objektivnost in strokovnost ter odpravljeno vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo,« razlaga Vogrinc. »Vse informacije morajo biti posredovane na objektiven, kritičen in pluralen način, imeti morajo svojo znanstveno utemeljitev, posredovati pa jih morajo ustrezno izobraženi strokovnjaki.« Posamezniki, ki za neko področje niso ustrezno izobraženi, ki morda niti ne znajo posredovati informacij na način, ki bi bil primeren, lahko otrokom namreč povzročijo precej več škode kot koristi.

Vogrinc sicer meni, da je to področje – kdo lahko deluje v okviru šolskega prostora in kdo ne – vsaj formalno ustrezno urejeno. Pri čemer je pomembno predvsem, da se šole zavedajo svoje odgovornosti. »Žal pa imam pogosto občutek, da je šolski prostor postal zelo privlačen za različne zasebne ponudnike, ki poskušajo na pogosto nestrokoven način učencem in dijakom razložiti, kako biti v življenju uspešen in srečen. Najsrečnejši pa so ravno izvajalci, ko vidijo zaslužek, ki so ga za to dejavnost prejeli,« še doda.

»Coaching«, ki se je v zadnjih letih nenadzorovano razširil na področju duševnega zdravja in postal del cvetoče industrije, najdemo po novem tudi po šolah.

Da vseeno prav »vdor tako izrazito populističnih in tržno usmerjenih vsebin v šole kaže, da bi na tem področju vendarle potrebovali več regulacije oziroma vsaj priporočila za šole, po kakšnih merilih presojati kredibilnost in usposobljenost izvajalcev«, pa meni psihologinja dr. Katja Košir, predavateljica na mariborski Filozofski fakulteti, ki predava bodočim učiteljem, psihologom in pedagogom. Z njo se strinja tudi Marko Gavrilovski Tretjak, ki doda, da je prav ena od ključnih razsežnosti avtonomije šol »potreba po jasnih smernicah in standardih, ki zagotavljajo, da so vsebine, izbrane za poučevanje, zanesljive, znanstveno ter strokovno utemeljene in primerne za starostno skupino učenk ter dijakov«. Avtonomija namreč ne pomeni, da šole delujejo brez nadzora ali smernic. »Nasprotno, potrebne so jasne usmeritve, ki šolam pomagajo izbirati vsebine, ki spodbujajo kritično mišljenje, raznolikost in vključenosti.«

Z vprašanjem, kako je to področje pravzaprav v resnici regulirano, smo se obrnili na šolsko ministrstvo. Tam so nam pojasnili, da morajo šole svojo dejavnost opredeliti z letnim delovnim načrtom, v katerem določijo vsebino, obseg in razporeditev vzgojno-izobraževalnega in drugega dela v skladu s predmetnikom in učnim načrtom ter obseg in vsebino vseh drugih dejavnosti, ki jih šola izvaja. »Opredelijo se aktivnosti, s katerimi se šola vključuje v okolje, dejavnosti, s katerimi šola zagotavlja razvoj učencev, oblike sodelovanja s starši, sodelovanje z zunanjimi sodelavci ali institucijami in vse druge naloge, potrebne za uresničitev programa osnovne šole,« so zapisali. »Torej mora šola na ta način tudi evidentirati dejavnosti, ki jih izvaja s pomočjo ali pa ob sodelovanju zunanjih izvajalcev. Še posebej, če so takšne delavnice plačljive, jih mora v letnem delovnem načrtu opredeliti, saj predlog letnega delovnega načrta obravnava svet staršev, v nadaljevanju pa ga sprejme svet zavoda.«

Če se delavnice izvajajo v okviru rednega ali pa razširjenega programa, morajo biti te smiselno vsebinsko povezane s kurikulom. Prav tako pa mora biti na delavnicah vedno navzoč strokovni delavec šole, ki je usposobljen za izvajanje vsebin kurikula in zato zanje tudi odgovoren, za izvedbo dejavnosti šole, tudi z vidika udejanjanja kurikula in zakonitosti delovanja šole, pa je odgovoren ravnatelj. »V kolikor pride do zaznavanja aktivnosti, ki niso v skladu z zagotavljanjem varnega in spodbudnega učnega okolja, je treba o tem obvestiti vodstvo šole in po potrebi inšpektorat,« so še zapisali na ministrstvu.

Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, je do odgovora ministrstva kritičen. »Ministrstvo si na tak način pravzaprav umije roke, to je odgovor po liniji najmanjšega odpora,« pravi. »Gre za vprašanje slabe regulacije. Šole so lahko avtonomne, ampak v skladu s principi, ki so opredeljeni v ciljih javnega izobraževanja, pa tudi v skladu z neko etiko. Ne more javna šola početi, karkoli si želi, predavati, kar se ji zdi, samo zato, ker je na njej prišlo do dogovora med vodstvom in nekom od zunaj,« je jasen. »To je povezano tudi s tem, da govorimo o porabi javnih sredstev, torej proračunskih sredstev, pri čemer bi morala veljati še posebna skrb.«

Pogovarjali smo se tudi z nekaterimi svetovalnimi delavkami, ki so zaposlene na šolah, na katerih je nastopil Picelj. Kot smo izvedeli, so se vsaj v nekaj primerih za njegov nastop zavzeli predvsem ravnatelji ali ravnateljice šol in da svetovalna služba pri tem ni imela kaj dosti besede. Nekatere med njimi so se sicer strinjale, da delavnice vidijo kot zanimiv, drugačen način, kako nagovoriti mlade. Vendar pa se je večina vseeno strinjala, da vsebina nekaterih njegovih predavanj ni primerna, predvsem pa, da bi se morali z resnimi težavami mladih ukvarjati strokovnjaki.

Šole imajo na voljo sicer različne delavnice, takšne, ki so zgolj našle novo tržno nišo, in takšne, ki jih ponujajo usposobljeni predavatelji s pridobljeno izobrazbo.

Obenem so nekatere svetovalne delavke poudarile, da so podobne vsebine, kot so Picljeve delavnice, v šolskem okolju precej pogoste – tudi ko gre za izobraževanja učiteljev – in načeloma niso problematizirane. Svetovalne službe po šolah si večinoma sploh ne upajo predlagati, da bi se izvajale delavnice, ki bi se ukvarjale z vprašanjem odnosa do manjšin, na primer do homoseksualne ali transspolne skupnosti, ali priseljenskih skupnosti, na primer do Albancev, saj da bi najverjetneje nemudoma postale tarča starševskega gneva. Ali povedano drugače: ne upajo si predlagati dejanskih vsebin, za katere naj bi si javno šolstvo prizadevalo, da jih približa mladim. Empatijo in skrb za druge. V nasprotju s tekmovalnostjo in individualizmom.

Šole imajo sicer na voljo različne delavnice, takšne, ki so v vzgojno-izobraževalnih zavodih zgolj našle novo tržno nišo, in takšne, ki jih ponujajo nevladne organizacije in predavatelji, usposobljeni za najrazličnejša področja.

Pri Amnesty International v letošnjem šolskem letu šolam brezplačno ponujajo štiri različne delavnice: o vplivu okoljskih sprememb na človekove pravice, o nasilju in skrbni moškosti, o razvijanju strpnosti do drugačnosti ter o spoznavanju človekovih pravic pri nas in po svetu. Pri Pravni mreži za varstvo demokracije pa so v tem šolskem letu zagnali pilotni projekt Pravnih sprehajalnic, ki poskušajo dijakom približati pravne vsebine z obiski pravnih institucij in sprehodi po pravno pomembnih točkah regionalnih središč. Nazadnje je skupina dijakov v Ljubljani na delavnici Pravne mreže za varstvo demokracijo lahko spoznavala družinsko in dedno pravo – po predavanju na ginekološki kliniki so v poročni dvorani ljubljanske mestne hiše spoznavali sklenitev zakonske zveze, na ljubljanskem okrajnem sodišču pa nato spremljali še zaigrane zapuščinske postopke.