Skrajnodesničarski mehurček

Afera Kate Middleton je v laboratorijskih razmerah pokazala, kako nastajajo lažne novice, teorije zarote, histerija in spontana ideologija skrajne desnice

Vsi se še dobro spomnimo, kaj se je zgodilo 31. avgusta 1997: iz pariškega hotela Ritz se je odpeljala princesa Diana, za njo pa so se vsuli paparaci. In potem drveli in drveli in drveli za njo. Preganjali so jo, se zalezovalsko zaganjali, poganjali, blazneli, jurišali in drveli, drveli in drveli. Agresivno, histerično, posesivno, fanatično. Ščuvali so in hujskali. Na vsak način so jo hoteli dohiteti in ujeti – na vsak način so jo hoteli posneti. Hoteli so njeno fotografijo. Pa naj stane, kar hoče. Avto, v katerem se je peljala (in ki je hotel paparacem pobegniti), je pospeševal, čedalje bolj in bolj, dokler se ni v predoru – pri hitrosti 200 kilometrov na uro – silovito raztreščil. Diana, »najbolj fotografirana ženska na svetu«, je umrla.

Mar se ni zdaj nekaj podobnega zgodilo s Kate Middleton? Mar nismo zadnje tedne gledali agresivnega, histeričnega in fanatičnega lova nanjo? Kje je? Kam je izginila? Zakaj je ni na prireditvah, na katerih je bila napovedana? Kaj se je zgodilo? Mar je niso mediji, tabloidi ter spletni vsevedi, detektivi, vohljači, revolveraši, »insajderji«, royal watchers in konspirologi pompozno iskali? Mar niso posesivno letali za njo, se zalezovalsko zaganjali in poganjali? Mar je niso besno in brezumno preganjali – in terjali? Kje si? Kam si izginila? Pokaži se! Na vsak način so hoteli njeno fotografijo. Na vsak način so hoteli priti do nje. Na vsak način so jo hoteli ujeti. Ščuvali so in hujskali in se ji en passant posmehovali. In potem so vsi skupaj zapeljali v predor: ko je bila histerija na vrhuncu, se je Kate Middleton vendarle prikazala – in razkrila, da ima raka. Zato je izginila. Zato ji ni bilo do fotografiranja.

Mediji – tabloidi, spletni »insajderji« ipd. – so se spet osramotili. In osmešili. Tako kot leta 1997. Diano, ki do paparacev še zdaleč ni bila tako uvidevna in strpna – in vljudna, če hočete – kot Kate, so divje, posesivno, nezadržno, strašljivo preganjali, ko pa so jo ujeli, je umrla. In potem so jo patetično objokavali – medijskega žalovanja ni bilo ne konca ne kraja. Tudi Kate Middleton, valižansko princeso, ki je po trebušni operaciji »skrivnostno« izginila, so divje, posesivno, strašljivo, nezadržno preganjali, ko pa se je izkazalo, da ima raka in da že prejema kemoterapijo (to, da rak, ki je prej žrl ljudi pri šestdesetih in sedemdesetih, zdaj čedalje pogosteje in agresivneje žre ljudi pri tridesetih in štiridesetih, bi moralo biti sporočilo te afere!), so morali ploščo obrniti: O, uboga Kate … žalostne novice … z mislimi in molitvami smo z njo … žalujemo ... čutimo z njo … hudo nam je … podpiramo njen junaški boj proti zahrbtni bolezni … podpiramo njeno družino … upajmo, da bo čim prej okrevala … njen boj je naš boj … saj bo vse v redu … niste sami – z vami so naše misli in molitve!

Ko je Kate Middleton izginila in ko so se vsi podili za njo, je Lucas Ropek (Gizmodo) opozoril: »Vsem je popolnoma vseeno, ali je Kate Middleton živa ali mrtva, hočejo se le zabavati, šaliti in pisati o tem.« Zdaj pa so vsi ganjeni – ker je zbolela. Odpustili so ji, da je izginila, toda odpustili so ji le zato, ker je zbolela. Lahko bi celo rekli: odpustili so ji, ker jo je kaznovalo že zdravje.

Na vsak način so hoteli njeno fotografijo. Na vsak način so hoteli priti do nje. Na vsak način so jo hoteli ujeti. Ščuvali so in hujskali.

Kate je na dvor prišla bolj utrjena kot Diana, zato so od nje pričakovali, da ne bo klonila, da bo vzdržala pritisk in da bo korigirala Diano, saj si dvor preprosto ni mogel privoščiti, da še ena princesa ne bi preživela te pravljice, toda v nekem smislu se je vendarle ponovila Diana, pa čeprav je dvor delal vse, da se to ne bi zgodilo – da torej Kate ne bi zasenčila dvora. Kot ga je Diana. Kot je pred leti opozorila britanska pisateljica Hilary Mantel, so Kate izbrali prav zato, ker je bila brez osebnosti – »brez neobičajnih posebnosti, brez čudaštev«. In ko so mediji ravno začeli vleči vzporednice med Diano in Kate, se je izkazalo, da so se – tisti med njimi, ki so se že navlekli na dinamiko spletne konspirologije – pri Kate še bolj osmešili.

Spomnite se le vse tiste medijske, spletne konspirologije! Spomnite se le, kaj vse so »razkrivali« in »zagotavljali« vsi ti spletni konspirologi, vsevedi in alternativni novičarji: da je Kate Middleton mrtva (trebušna operacija se je končala tragično), da umira, da je v komi (vsi zdaj nestrpno čakajo, da se prebudi), da sploh ni imela trebušne operacije, ampak plastično (ki pa se je sfižila, tako da se Kate ne more pokazati v javnosti), da so jo ubili in zamenjali z dvojnico (menda s Heidi Agan, ki ji je na las podobna), da jo je opustošil ozempic, priljubljeno zdravilo za hitro hujšanje, da je zbežala (in da se skriva pred možem in njegovimi, ki medijem nastavljajo njeno dvojnico, lažne fotografije in druge fejke), da se ločuje, ker jo mož, princ William, vara z drugo žensko (menda z lady Rose Hanbury, alias markizo Cholmondeleyjsko, revizijo Camille Parker-Bowles, s katero je Diano varal princ Charles).

Vse to so bile le teorije zarote, popolne dezinformacije, lažne novice, toda konspirologi – njihovi razpečevalci – so jih prodajali kot suho zlato, kot čisto in neponarejeno resnico. Zanjo bi se tepli. Še več – ubijali. Sveto so bili prepričani, da imajo prav. Da torej vedo več kot mi. Fanatično so bili zaverovani vase – tako kot tedaj, ko zagotavljajo, da je Zemlja ploščata, da covid ne obstaja, da letala za sabo puščajo chemtrails, da ptiči niso resnični in da je Robert Golob diktator. Tistemu, ki jim ni verjel ali pa jim je oporekal, so očitali, da ima izprane možgane. Njihove šokantne »novice« so se izkazale za laži, njihova »resnica« se je izkazala za brcanje v temo, njihova alternativnost se je izkazala za bedarijo. Na odprti sceni so se kolosalno osmešili – njihove »novice« so doživele test, reality check, in ga niso preživele. Verodostojnost vseh teh spletnih šerifov, ki jim je vedno vse jasno (in ki slavijo svojo »avtentičnost« in svojo kognitivno disonanco ter pozivajo k nezaupanju v institucije, medije, pravno državo, človekove pravice, medije), je ničelna – predstavljajte si, da klasični, tradicionalni mediji odmrejo in ostanete prepuščeni le temu konspirološkemu trušču, le tej dezinformacijski puščavi? Če Kate Middleton ne bi razkrila, da ima raka, bi lahko v tem vzporednem svetu – skrajnodesničarskem mehurčku – ostali do smrti.

Postresnični konspirološki stroj

Kar seveda pomeni, da je bila afera Kate Middleton – alias Kategate – vendarle koristna in poučna. Po eni strani je v laboratorijskih razmerah pokazala, kako nastajajo lažne novice in teorije zarote (in histerija), po drugi strani pa je – prav tako v laboratorijskih razmerah – pokazala, kako se vse te lažne novice, dezinformacije, špekulacije, urbane legende in teorije zarote zgostijo in spnejo v postresnični konspirološki stroj, skrajnodesničarski mehurček, ki vse ve in ki je na videz nevtralen, postideološki in postpolitičen, a je v resnici globoko ideološki in političen.

Ta stroj – skrajno desničarski mehurček – ponuja odgovore na vsa vprašanja, vso filozofijo, ki jo potrebujete, vse napotke za življenje, vso zabavo, ki jo iščete, interpretacijo sveta. Začnemo lahko kar pri konspirologiji, teorijah zarote, ki so danes totalni multipraktiki: obsedajo in radikalizirajo ljudi, delujejo kot politično mobilizacijsko orodje in komunikacijsko sredstvo (ljudje, ki govorijo konspirološki jezik, se bolje razumejo), z njihovo pomočjo nastajajo nove skupnosti. Ljudje, ki so izgubili stik s skupnostjo, ljudje, ki so jih politika, družba in kapitalizem izključili, pozabili in zapustili, ljudje, ki so osamljeni, odtujeni in atomizirani, ljudje, ki imajo občutek, da ne pripadajo več nikomur in ničemur (nobeni ideji, ideologiji, »stvari«, boju ipd.), vsi ti ljudje slej ko prej najdejo teorijo zarote, ki jih združi in poveže, tako da postanejo skupnost. Teorija zarote je vedno priložnost, da najdejo somišljenike in družbo, da najdejo koga, s komer se strinjajo, koga, ki se z njimi vedno strinja, koga, ki je vedno na njihovi strani – teorija zarote je vedno priložnost, da si povrnejo občutek pripadnosti. Ker neoliberalizem dela vse, da družba ne bi obstajala, ljudem preostanejo le teorije zarote – ekstaze namišljene družbe.

Mediji – tabloidi, spletni »insajderji« ipd. – so se spet osramotili. In osmešili. Tako kot leta 1997. Kot pri Diani, ki do paparacev še zdaleč ni bila tako uvidevna in strpna – in vljudna, če hočete – kot Kate.

Ta stroj, ta multipraktik izgleda kot agregat, kot algoritem – vzporeden, a samozadosten, saj zajame vse. Recimo deep fakes: Katine fotografije, ki jih je objavljal dvor (recimo na materinski dan) in za katere se je izkazalo, da so fejki, resda niso bile ravno deep fakes (ne, ni jih izdelala umetna inteligenca), temveč le nespretni in nerodni produkt digitalnega friziranja in photoshopa, toda dišale so prav po deep fakes in izginotju resničnosti. Kaj je res in kaj le fejk? In obratno: kaj je fejk in kaj le resnica? A čeravno so bile te fotografije amatersko sfejkane (za las ali dva slabše od fotografij, na katerih je Bela hiša na Facebooku shujšala Trumpa, mu popravila obraz, povečala dlani in podaljšala prste), so dovolj jasno in razločno opozorile, da je resničnost izginila. In med vrsticami: da so fejki vitalnejši, intrigantnejši in zabavnejši od resnice. In da je manipuliranje s percepcijo politično orožje tistih, ki družbo razdvajajo, histerizirajo, radikalizirajo, militarizirajo. Skrajno desničarski mehurček je njihova platforma.

Dalje, konec zasebnosti: vsi so hoteli videti Kate! Vsi so se hoteli prebiti do nje. Rinili so vanjo, ji težili, vse so hoteli vedeti, tudi o tako intimni stvari, kot je kirurški poseg, vdirali so celo v njeno zdravstveno kartoteko. Vse oči so bile uprte vanjo. Pokaži se! V dobi voajerstva in ekshibicionizma ni nič srhljivejšega od ženske, ki hoče zavarovati svojo zasebnost. Zasebnost je pač spektakel – tako kot ljudje dajejo zasebno življenje na ogled družbenim omrežjem, algoritmom in resničnostni televiziji, so tudi od Kate pričakovali, da jim bo dala na ogled svoje zasebno življenje. Nekdanje tajne službe – z jugoslovansko Udbo in Orwellovim Velikim bratom vred – se lahko skrijejo pred vsemi temi »malimi« ljudmi, ki s svojim adiktivnim početjem – kombinacijo predatorstva, ekshibicionizma in razkrivanja osebnih podatkov – relativizirajo in legitimirajo vzpon nove policijske države, nadzorovanja in prisluškovanja.

Dalje, kulturo slave: Kate Middleton je slavna, toda ne počne nič velikega ali posebnega – to, da se je primožila v kraljevo družino, je dosežek le za fene in fenice kraljeve družine. Njena naloga je, da je prijazna do ljudstva, da vljudno pozira fotografom in da opravlja rituale, zato bi lahko rekli, da je znana po tem, da je znana. Natanko to pa je slava, ki jo skrajnodesničarski mehurček obljublja »malim« anonimnim, neznanim ljudem za spletna junaštva, trolanje in miniranje »kulturnega marksizma« in »teorije spola« (ne le politiki, tudi spletni troli stalno izvajajo kampanjo, ki je – tako kot dezinformiranja – ni več nikoli konec). To, po čemer zaslovijo (psovanje, demoniziranje drugačnih, razglašanje vseh po vrsti za »komunajzarje« ipd.), ni ravno dosežek, še manj izraz kake posebne nadarjenosti ali genialnosti.

Dalje, obsedenost s kraljevino: to, da je kraljeva družina po vsej Evropi pritegnila tako intenzivno in masivno pozornost (in tako rekoč zasenčila obe veliki vojni), govori o tem, kako zelo so ljudje izgubili zaupanje v demokracijo in kako iščejo kaj, kar bi jo zamenjalo, kaj kraljevskega, ja, nadpolitičnega in nadideološkega. Avtokrati, diktatorji, despoti in populisti se vedno – tako kot britanska kraljeva družina – delajo, da so nadpolitični in nadideološki. Le red hočejo narediti. To je vse. Red pa ni ne od levih ne od desnih. Red je red. Tako kot učinkovitost, ki ni ne leva ne desna. Tako trdijo sodobni populisti, sodobni avtokrati, ki hočejo Evropo obrniti v skrajno desno.

Dalje, ekstremne emocije: britanski dvor – kraljeva družina – je melodrama, telenovela, teater burnih reakcij, šokov in škandalov, ekstremnih emocij. Kar je seveda dober uvod v ekstremne emocije, s katerimi ljudi podžiga ideologija, ki hoče Evropo spreobrniti v skrajno desničarko. Da se politika ekstremnih emocij tako dobro ujema s politiko dezinformiranja, ni naključje, kakor tudi ni naključje, da skrajna desnica čedalje bolj kanalizira algoritme, ki s podžiganjem ekstremnih emocij navlečejo ljudi. Ha.

Utrujena od pogledov

Skrajnodesničarski mehurček – ta na videz nevtralni, a še kako ideološki stroj za interpretacijo sveta – je res all-inclusive. Hočete seks? Vključen kot baterije: princ William vara Kate. A tipično: v tej pripovedi – da ne rečem pravljici – ni problem, da princ, ki je itak mogočen, vara svojo ženo, ampak je problem žena, ki je zaradi tega – protestno, obupano – izginila (kot nekoč Agatha Christie). Sama je kriva, da jo vara!

Toda tisti, ki so iskali in terjali Kate Middleton, so bili po malem tudi fascinirani nad njenim izginotjem – nad tem, da je postala nevidna. Ideologija, ki hoče Evropo spraviti na desno, prezira opolnomočene, samostojne, vplivne, vidne ženske – vrniti jih hoče v kuhinjo, domov, k otrokom. Vzeti jim hoče pravico do splava. Vplivnice demonizira. Ideologija skrajnodesničarskega mehurčka si želi, da bi ženske izginile – uživa v njihovem izginjanju. Naj opravljajo ženske poklice!

A ta fasciniranost nad žensko, ki je izginila, je tako toksična kot zgroženost nad žensko, ki je kar izginila – nič nas ni vprašala!

Ta fasciniranost nad žensko, ki je izginila, je tako toksična kot zgroženost nad žensko, ki je kar izginila – nič nas ni vprašala! Ni nas prosila za dovoljenje! Ženska, ki gre po svoje, je sumljiva.

Ni nas prosila za dovoljenje! Ženska, ki gre po svoje, je sumljiva, nevarna in deviantna – ker se je izmuznila nadzoru. Ne, skrajnodesničarski mehurček, ki bruha to toksično, mizogino, antifeministično ideologijo, ni nikoli na strani ženske, ki zbeži iz »zlate« kletke. In ne bi nas presenetilo, če bi Kate Middleton storila natanko to – zbežala iz »zlate« kletke. Ali pa bi nas presenetilo – nekoč bo namreč kraljica.

Toda nekaj je jasno: skrajna desnica od žensk pričakuje in terja to, kar ljudje pričakujejo od Kate Middleton – da je ves čas na očeh. Da ne izginja. Da se ne skriva. Da je ves čas pod nadzorom. Da torej nima svoje lastne sobe, a room of one’s own, kot bi rekla slovita pisateljica Virginia Woolf, ki je na vprašanje, zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare, odgovorila – ker nimajo svoje lastne sobe! Bi lahko ustvarjale kot Shakespeare? Vsekakor: le svojo sobo morajo imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Toda ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati. Ljudje, ki hočejo imeti Kate Middleton neprestano na očeh, so se navzeli ideologije, ki ženskam ne pusti, da bi imele svojo lastno sobo.

Prav res, vsem je popolnoma vseeno, kaj se dogaja s Kate Middleton – važno, da je dobra za zabavo, konspirologijo in seksistično nažiganje. Navsezadnje, kaj drugega kot seksizem so nadlegovanje, zalezovanje in mučenje ženske, za katero veš, da je prestala hudo operacijo?

Ženske lahko zbolijo od seksizma, od mizoginije, od patriarhalnega diktata, od pogledov, od fotografiranja – od neprestanega objektiviranja. Kate Middleton je morala biti vedno na voljo za objektiviranje – vedno je morala biti urejena, vedra, nasmejana, razpoložena, brezhibna in konzumna, zdrava ali bolna, živa ali mrtva. Brez pravice do bolniške. In dopusta. Neprestano so jo primerjali z Diano: obe sta imeli zdravstvene težave, obe sta čezmerno shujšali, obe so mučile motnje hranjenja in tako dalje. In če je že ravno niso primerjali z Diano, so jo primerjali z Meghan Markle: Meghan je »topla«, »vsakdanja«, »neodvisna«, »feministična«, »zahtevna«, »impresivna«, »progresivna«, »trashy«, Kate pa »skulirana«, »zadržana«, »pasivna«, »nefeministična«, »materinska«, »utrujena«, »konservativna«, »classy«. Kot da so ženske le objekti, le artikli. In ko je izginila, so rekli, da je to »v nasprotju z njenim brendom«, kot da je podrejanje seksizmu – in stepfordskemu objektiviranju – dobro podjetje.

Kaj, če je bila utrujena od pogledov? Kaj, če je bila izčrpana od objektiviranja? Nič čudnega, da je zbolela.