Sodniški politični aktivizem

Ustavno sodišče je stvari postavilo na svoje mesto

Ustavno sodišče je razveljavilo (eno od dveh) odločitev vrhovnega sodišča glede žaljivega tvita Janeza Janše, ki je leta 2016 novinarki TV Slovenija Mojco Šetinc Pašek in Eugenijo Carl označil za »odsluženi prostitutki«. Gre za sodbo vrhovnega sodišča, s katero so trije politično pristranski sodniki – v nasprotju s številnimi sodbami v tej zadevi na podlagi odškodninskih in kazenskih tožb, na prvostopenjskih in višjih sodiščih ter vrhovnem sodišču – razsodili Janši v prid. Vrhovno sodišče bo moralo zdaj o zadevi odločati ponovno in skladno z navodili ustavnega sprejeti drugačno odločitev. S tem bo ta sodna saga dokončno zaključena.

Ustavno sodišče je odločalo o pritožbi Mojce Šetinc Pašek, nekdanje novinarke, zdaj poslanke, zoper nepredstavljivo sodbo vrhovnega sodišča, ki jo je treba razumeti z vidika političnega aktivizma treh (konservativnih) vrhovnih sodnikov, Rudija Štravsa, Tomaža Pavčnika in Jana Zobca. Predvsem slednji vedno najde (strokovne) pravne argumente v podporo Janezu Janši, kadar se ta znajde v tej ali oni osebni ali širši politični zagati. Tako je bilo tudi v tem primeru. Ti trije vrhovni sodniki so drugače od vseh drugih sodnih instanc odločili v diametralnem nasprotju s sodobnim razumevanjem svobode govora. To pravi, da morajo najvišji funkcionarji (poslanci in ministri gotovo sodijo mednje) »trpeti« najvišjo stopnjo javne kritike ter hkrati zaradi (najvišje) pozicije moči in vpliva kar najbolj paziti na izrečene besede. Oni pa so prizmo obrnili in Janšo oprostili plačila odškodnine, češ da bi sicer sodba imela zastraševalni učinek na nebogljene politike v odnosu do novinarjev in medijev na splošno. Trije sodniki so pri tem preglasovali dve sodnici, Matejo Končino Peternel in Karmen Iglič Stroligo; obe sta k večinski odločitvi napisali odklonilno ločeno mnenje, kar se zgodi zelo zelo redko. V njem sta obrazložili svoje videnje zadeve, ki je diametralno nasprotno večinskemu in hkrati skladno z domačo in evropsko sodno prakso pri teh, za demokracijo bistvenih vprašanjih.

Tako zadevo kakopak vidi tudi ustavno sodišče, saj ugotavlja, da je vrhovno sodišče v nasprotju z ustavnopravnimi standardi v korist nasprotnega udeleženca, torej Janše, in v škodo pritožnice Šetinc Pašek pripisalo odločilno težo okoliščini, da je šlo pri sporni izjavi za izražanje izvoljenega predstavnika ljudstva, pomembnega politika in mnenjskega voditelja, in to na družbenem omrežju X. Prav tako po mnenju ustavnega sodišča vrhovno ni ustavnopravno ustrezno ovrednotilo okoliščine, da je šlo za posebej žaljivo izražanje o novinarki.

No, zadevo v skladu s sodobnimi standardi svobode govora vidi šest ustavnih sodnic in sodnikov. Povsem pričakovano so trije – Klemen Jaklič, Marko Šorli in Rok Svetlič – glasovali drugače in so svoj glas celo utemeljevali v ločenih mnenjih. Ne nazadnje so bili na ustavno sodišče prav oni trije izvoljeni z glasovi in na izrecno zahtevo SDS. Na začetku smo zapisali, da bi se zadeva morala dokončno končati v korist novinark z zadnjo, ponovljeno in drugačno sodbo vrhovnega sodišča. Bomo videli. Če bodo v senatu ponovno sedeli omenjeni vrhovni sodniki, se lahko zgodi dobesedno karkoli.