Nedotakljivost trpljenja

Prvak opozicije Janez Janša je po protestnem shodu SDS v četrtek nastopil v oddaji Odmevi na TV SLO 1 in se med drugim obregnil ob predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je menda, tako je zatrdil z žepno izdajo slovenske ustave v roki, neustaven. Pa to drži?

»Poglejte, kaj piše v 17. členu. Človekovo življenje je nedotakljivo,« je hitel dokazovati. Sedemnajsti člen slovenske ustave pravi: Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni. »Dokler v slovenski ustavi piše, da je človekovo življenje nedotakljivo, potem vi z zakonom ne morete določiti ne smrtne kazni, ne pomoči pri samomoru ali evtanazije, ne česarkoli drugega.«

Jan Zobec, nekdanji ustavni sodnik, danes vrhovni sodnik, sicer pa odkrit podpornik Janeza Janše, se z njim, jasno, strinja. Nedavno je za Nova24TV zatrdil, da je posvetovalni referendum o tem zakonu, ki ga je predlagalo Gibanje Svoboda, nesmiseln, in sicer »zato, ker ne glede na to, kakšen bo rezultat, tega zakona ne bi smelo biti. Če pa bo, bo protiustaven. Bo slej ko prej pač razveljavljen na ustavnem sodišču.«

Ni prvič, da je Zobec izrekel takšno mnenje. »Na to karto igra že pet let,« razlaga Andrej Pleterski, eden od predlagateljev zakona. Zobec je na primer v lanskem pogovoru za Radio Ognjišče zatrdil, da imata evtanazija in splav skupno »ideološko premiso«, ta pa je »relativizacija temeljne vrednote, ki jo pomeni absolutnost življenja«. Tako tudi Janša v resnici ni izrekel ničesar novega, samo ponavlja že večkrat slišano, pravi Pleterski. »Če pa že vlečemo člene iz žepa na tak način, je v ustavi tudi člen, ki prepoveduje mučenje ljudi. Ko imamo pred seboj nekoga, ki trpi, pa mu ne želimo pomagati, to ni nič drugega kot mučenje,« je prepričan.

»Človekova pravica do življenja iz prvega stavka 17. člena ustave ni absolutna pravica, mogoče je tudi, da država vanjo legitimno poseže – drugače od drugega stavka, ki vsebuje absolutno prepoved smrtne kazni,« pojasni ustavni pravnik Samo Bardutzky. Vprašanje sicer, dodaja, »ali bi ustavnopravno ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sploh šteli za poseg v pravico do življenja, saj v središču te ureditve ni oblastna odločitev države, temveč prostovoljna odločitev posameznika«.

Primeri iz tujine kažejo, da pravica do življenja pogosto sploh ni ključna utemeljitev v odločitvah ustavnih sodišč, na primer nemškega, italijanskega in avstrijskega, ko pride do vprašanja pomoči pri samomoru, pač pa se sodišča oprejo na pravico do odločanja o lastni usodi, povezano s pravico do človekovega dostojanstva.

»Pred marsikaterim ustavnim sodiščem se torej ne znajde vprašanje, ali je dopustno, da zakonodajalec uredi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ker naj bi bilo to domnevno sporno z vidika pravice do življenja, temveč vprašanje, ali nima zakonodajalec obveznosti, da pomoč uredi, ker s tem posameznikom omogoči uresničevanje pravice do dostojanstva in odločanja o samem sebi,« še doda Bardutzky.