Sergej Harlamov / Pesnik, ki želi z vsako pesniško zbirko na novo izumiti svoj jezik

Napisal je tri pesniške zbirke, od tega sta bili dve – druga, Mnogoboj mitologij (2019, Litera), in tretja, Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, Literarno društvo IA) – nominirani za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Sergej Harlamov (1989) je pesnik, zaprisežen cinik, ki pravi, da so njegova publika ponavadi džankiji, čudaki, teoretiki zarot in obiskovalci kluba Mariča na Metelkovi, raje kot za pesnika pa se okliče za »pezdnika«. To je »nekdo, ki ne verjame v besedo, pa iz tega vseeno dela ‘kariero’«.

Rojen je bil na Ptuju kot najmlajši izmed treh sinov v delavski družini, in to »na zelo ironičen datum« – deset let po njegovem rojstvu je namreč Unesco 21. marec razglasil za svetovni dan poezije. V otroštvu se je navdušil nad letalstvom in sprva hotel postati bojni pilot. A doma se je veliko bralo – mama je požirala ljubezenske romane, nato se je nad branjem in pisanjem navdušil še njegov brat Aljoša Harlamov, danes pisec, urednik in publicist. Sam je videl dve možnosti – nogomet ali literatura. A že po prvem treningu nogometa je spoznal, da profesionalni šport najverjetneje ni zanj. Da mu gre pa precej dobro z besedami, pri čemer mu je prikimavala tudi okolica. Prvo pesem – o vlaku – je napisal v tretjem razredu osnovne šole.

Nekaj let kasneje je naletel na literarni natečaj mladinskega centra CID Ptuj, ki ga je vodila današnja programska vodja festivala Dnevi poezije in vina Kristina Kočan. Poslal je skupek neobjavljenih pesmi in zmagal, nato pa pri pesnici začel obiskovati delavnice kreativnega pisanja. Njegovi idoli najstniških let so bili Gregor Strniša, Svetlana Makarovič, Veno Taufer in Srečko Kosovel, ki jih je prebiral skorajda religiozno. Njegov pesniški prvenec Jedci (2011) je izšel kot nagrada za zmago na Festivalu mlade literature Urška. V pesmih, polnih metafor in simbolike, je obravnaval teme medsebojnih odnosov, morbidnega eroticizma, osebne avtonomije. »Upam, da sem kasneje postal kaj manj fatalističen,« pripomni.

Leto po izidu zbirke se je vpisal na študij sociologije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti in se ob spodbudah sošolk in sošolcev udeleževal pesniških večerov v nekdanjem Rogu, pri tem pa začel razmišljati o drugačnem pesniškem jeziku. Takem z malo metaforami in nasičevanja, »čim manj baročno, čim bolj mehansko. Hotel sem, da beseda postane surova, skorajda okorna, rudimentarna.« Ta jezik je vpeljal že v pesniški zbirki Mnogoboj mitologij, kjer si je z vrivanjem izrazja iz ekonomije, filozofije, sociologije in popkulture prizadeval ustvariti nekakšno teorijo-poezijo, do vrhunca pa ga je pripeljal z zbirko Hypomnemata, ki vsebuje krajše, bolj redkobesedne, a zvočne in koncizne pesmi, »dovolj abstraktne, da niso ukoreninjene v enem samem pomenu, a imajo kljub temu poanto«.

Eno izmed priljubljenih pesmi pop princese Britney Spears parafrazira kot »I’m not alternative, not yet mainstream«. Zase pravi, da je neka vmesna »špura«. Če bi hotel postati kakšen avtor, bi hotel postati kulten. »Samo nekaj deset fenov, ampak ti so obsesivni.« Z navdihom se ne obremenjuje, ideje ima ves čas. Včasih zadošča minimalen dogodek ali besedna zveza, ki jo lahko pusti stati nedoločen čas. In od tam nadaljuje. Nagrad in nominacij nikoli ne pričakuje niti mu ne ustvarjajo posebnega pritiska. »Pritisk je, ker veš, da moraš biti pri vrhu, če si želiš podaljšati status samozaposlenega v kulturi,« pravi. Pravzaprav ima že idejo za pesniško zbirko z naslovom Poema v dis-molu ali zbirka, ki sem jo napisal samo zato, da bi podaljšal status.

Kje so meje njegovega jezika? Pod vplivom pisanja besedil za sporadičen glasbeni projekt Sončnica & Bav-bav mož je »začel razmišljati, da bi opustil to dekonstrukcijo, ki sem jo z zadnjo zbirko izpilil do konca, vedno bližje mi je ideja nekakšne poroke med tradicionalnim in sodobnim. Morda pa bo moje naslednje delo zbirka sonetov z asonancami.« Tudi zato, ker želi, da mu je pisanje vedno znova izziv. In da je izziv za bralce. »Tako je tudi z bendi – če ves čas igrajo eno in isto glasbo, postanejo dolgočasni, ne morejo te več presenetiti. V resnici pa mi ni toliko važno, o čem človek piše, če zna biti tudi zabaven.«

Zakaj in za koga piše? »Na ta najbolj osnovna vprašanja je vedno najtežje odgovoriti,« pravi. »Morda zato, da najdem sopotnike. Ne le v neki ideji, ki jo zastopam skozi svoje pisanje, pač pa tudi v estetskem smislu, v poeziji, ki se mi zdi dobro obrtniško izpeljana.« Rad bi ustvaril publiko, ki trenutno še ne obstaja, »kot bi imel stranko in bi hotel največ glasov pobrati tam, kjer pravijo, da ne bodo šli na volitve«. S svojo poezijo si želi bralce spodbuditi, da bi brali še avtorice in avtorje, iz katerih je morda kdaj črpal, se navdihoval v njihovih pesmih, tiste obrobne, pozabljene, premalo izpostavljene. In s tem širiti razmišljanje o poeziji kot o polju neskončno raznolikih možnostih izraza.