Toksična produktivnost

Družbena omrežja so vse bolj preplavljena z motivacijskim žlobudranjem mladih priložnostnih poslovnežev, navadno bradatih in mišičastih moških, ki idealizirajo denar, individualizem in deloholizem, si prizadevajo za samoizpopolnjevanje in nenehno »delo na sebi«, ustvarjanje pasivnega prihodka pa opevajo kot nekakšno božanstvo. Nasvete o motivaciji, disciplini, uresničevanju sanj, vlaganju denarja in ustvarjanju dobička delijo na TikToku, YouTubu in Instagramu, bodisi v obliki kratkih videoblogov, ki so pogosto opremljeni z epsko glasbo in posnetki dragih avtomobilov, bodisi v obliki pogovornih podkastov. V teh se med seboj vselej strinjajo, drug drugega trepljajo po ramenih in si prikimavajo, kot da ob ponavljanju kvazinavdihujočih nasvetov, kot je: »Vsak trenutek, ki ga ne posvetimo ustvarjanju dobička in izboljševanju sebe, je izgubljen čas,« odkrivajo največje življenjske modrosti.

Vstani in garaj

Glavni moto te (sub)kulture, za katero se uporabljata težko prevedljiva izraza »hustle bros« in »hustle culture«, je »rise and grind«, torej »vstani in garaj«. Njeni privrženci se držijo tudi manter, kot je denimo »your network is your networth« (tvoja mreža je tvoje premoženje, op. p.), trditev Elona Muska, da še »nihče ni spremenil sveta s 40 urami dela na teden,« pa slavijo kot ultimativno modrost.

Na piedestal postavljajo delovno etiko na steroidih, vstajajo ob nečloveško zgodnjih urah in izvajajo špartanske jutranje obrede, najpogosteje po nasvetih priljubljenega nevroznanstvenika Andrewa Hubermana, novodobnega preroka optimizacije vsakdanjika. Večkrat na dan se prhajo z ledeno vodo, držijo se natrpanega urnika, intenzivnih programov za fitnes in strogih diet, prav tako pa zelo radi modrujejo o ohranjanju zdravega duha v zdravem telesu, ki naj ne bi bilo ključno le za izboljšanje samega sebe, temveč na dolgi rok tudi za finančni uspeh.

Zgovoren izraz za kritično poimenovanje temeljnih vrednot spletne (sub)kulture hiperproduktivnih zaslužkarjev, ki se prek družbenih omrežij med mladimi širijo kot virus, je toksična produktivnost. »Ko mislimo, da ne zmoremo več, smo le izčrpali rezervo številka ena, teh rezerv imaš na razpolago še ogromno,« v eni izmed epizod podkasta Dialog, ki je namenjen pogovorom »o kulturi, zavesti, tehnologiji in osebni rasti«, pravi mladi uspešni podjetnik in motivacijski influencer Jani Pravdič. V drugem posnetku omeni, da »če hočeš biti najboljši, moraš delati boljše kot vsi ostali«, in doda, da »zavestno treniram svoj ’mindset’, da se sodim, ali sem dal vse od sebe«. V naslednjem videu pa ob spremljavi melanholične, a navdihujoče klavirske glasbe ponudi še »misel dneva«: »Dobri časi ustvarjajo šibke moške, šibki moški ustvarjajo težke čase. Težki časi ustvarjajo močne moške, močni moški ustvarjajo dobre čase.« Tovrstne nauke redno deli več tisoč mladim sledilcem na TikToku, med katerimi tudi vztrajno širi prepričanje, da je študij na fakulteti izguba časa, veleva jim, da morajo »čim manj inovirati in čim več kopirati«, in jim ponuja različne nasvete, kako obogateti in kako biti najboljša verzija samega sebe.

Subkulturo »grindset gurujev« povezuje občutek večvrednosti oziroma prepričanje, da smo vsi, ki opravljamo vsakdanje poklice, ovce, oni, ki jim je uspelo mimo ustaljenih poti (in pogosto tudi brez formalne izobrazbe), pa so volkovi.

»Hustle bros« in finančni influencerji so po svoje prevzeli štafeto od tradicionalnih kariernih gurujev in »life coachev«, temeljnih stebrov dobičkonosne industrije samopomoči in osebne rasti, le da z modrovanjem o tem, kako živeti bolje in uspešneje, na družbenih omrežjih strežejo rosno mlademu občinstvu. Eden takšnih je na primer Jure Laharnar, gostitelj podkasta Underdog, ki se lahko pohvali z dobrimi deset tisoč naročniki na YouTubu in dobrimi 6000 sledilci na TikToku. V enem od kratkih videov na tej platformi pozira brez majice, razkazuje mišice in lepo negovano brado ter kadi veliko cigaro, posnetek pa je opremil z dramatično glasbo in navdihujočim citatom: »Neustavljiv postaneš takrat, ko se zaveš, da lahko vse storiš sam.« Ob naukih, kot je tale, postanejo vzporednice med »hustle bro« influencerji in tradicionalnimi »life coachi« zelo očitne. Kot je ob razmišljanju o industriji samopomoči povedala sociokulturna psihologinja Hana Hawlina, »guruji za samopomoč in samouresničevanje sodelujejo pri ustvarjanju neoliberalnega subjekta, ki temelji na ideji osebne odgovornosti. Za vse tegobe in neuspehe si kriv sam. In z dovolj motivacije ter dela ’na sebi’ se lahko ’popraviš’ in dosežeš vse, kar si zamisliš.«

Subkulturo »grindset gurujev« zato povezuje tudi občutek večvrednosti oziroma prepričanje, da smo vsi, ki opravljamo vsakdanje poklice, ovce, oni, ki jim je uspelo mimo ustaljenih poti (in pogosto tudi brez formalne izobrazbe), pa so volkovi. In to volkovi samotarji, ki so se osvobodili okovov institucij, kot so fakultete in podjetja, obogateli pa so, vsaj tako se hvalijo na družbenih omrežjih, s tako imenovanimi stranskimi posli (angl. side hustle, op. p.). To so (ob influencerstvu) denimo digitalno trženje, trgovanje s kriptovalutami in NFT, sodelovanje na deviznem trgu forex, tako imenovani dropshipping (spletno prekupčevanje s cenenim blagom, ki do kupca prispe neposredno iz tovarn, navadno kitajskih), vlaganje v delnice in v zadnjih dveh letih tudi trženje vsebin, ustvarjenih z generativno umetno inteligenco. Kultura toksične produktivnosti, ki hitre zaslužke obljublja s tovrstnimi priložnostnimi posli, pogosto posega tudi po spletnih prevarah in sodobnih oblikah piramidnih shem, a o tem več kasneje.

Ameriški psiho

Na družbenoomrežnih profilih nove generacije kariernih svetovalcev pogosto zasledimo opevanje vprašljivih vzornikov, fiktivnih in resničnih, kar zgovorno priča o moralni vprašljivosti njihovih vrednot. Pogost motiv v objavah, obogatenih z motivacijskimi navedki, je denimo Patrick Bateman, serijski morilec in bogati borzni posrednik iz filma (in romana) Ameriški psiho. »Tisti, ki ga promovirajo kot navdih za bajen življenjski slog, očitno ne dojamejo, da je Patrick Bateman satira praznine materialističnega potrošniškega kapitalizma,« je za GQ zgovorno ugotovil Tim Squirrell z britanskega Inštituta za strateški dialog, pod pokroviteljstvom katerega se bori proti spletnemu ekstremizmu in širjenju dezinformacij. Kot je dodal, je Bateman v teh krogih »postal nenavaden simbol obljube uspeha in samoizpolnitve, ki ju lahko moški dosežejo, če se držijo nekaterih načel samoobvladovanja«.

V tem kontekstu sta »hustle culture« in toksična produktivnost tesno povezana s toksično moškostjo in mizoginijo, saj »hustle bros« v Batemanu in podobnih izmišljenih vzornikih iz sveta popularne kulture ne prepoznajo le navdiha za finančno uspešnost, temveč v njih vidijo tudi učbeniški primer tako imenovanega sigma moškega, volka samotarja, ki naj bi v hierarhiji moškosti zasedal stopničko nad alfa samci.

Od nasvetov finančnih influencerjev bi nas morala odvrniti že zdrava logika: če njihove metode bogatenja čez noč delujejo tako dobro, zakaj bi svoje poslovne skrivnosti razkrivali neznancem?

Vzporednice med svetovoma finančnih influencerjev in promotorjev sigma moškosti postanejo očitne denimo pri enem naših ultimativnih predstavnikov kulture »hustle bro«, v ZDA živečem samooklicanem milijonarju Urošu Čeglaju, ki na TikToku več tisoč slovenskim sledilcem naklada, »kako postati neustavljiv«, kako bajno zaslužiti z oddajanjem vodnih skuterjev, kako z »osredotočanjem na sebe postati milijonar« in kako obogateti s kopiranjem zamisli drugih. Hkrati deli nasvete, »kako postati pravi sigma moški«, ki so seveda opremljeni prav s podobami morilskega japija Patricka Batemana. Rad pa tudi opeva razvpitega vplivneža, nekdanjega kickboksarja in »aktivista za pravice moških« Andrewa Tata, ki je influencersko kariero zgradil s širjenjem seksistične retorike, poniževanjem žensk in bahanjem z luksuznim življenjskim slogom, predlani pa je bil v Romuniji aretiran zaradi suma trgovanja z ljudmi. Čeglaj o njem med drugim pravi, da je »zelo talentiran fant, ki je šel ljudem v nos zato, ker je naštudiral, kako deluje marketing«.

Uroš Čeglaj je brat dvojček nekdanjega sanjskega moškega Gregorja Čeglaja, s katerim v tiktokih in podkastih rada skupaj pljuvata po ženskah, istospolno usmerjenih in revežih. »Hustle bros« pomilujejo vsakogar, ki ni bogat, saj naj bi bil po njihovem mnenju vzrok za revščino le lenoba; Uroš Čeglaj trdi, da na TikToku objavlja, ker želi »spremeniti mentaliteto mladih, ki iščejo izgovore, da se v Sloveniji ne da (uspeti)«. V tej trditvi pa se skriva eden temeljnih problemov kulture toksične produktivnosti: grindset influencerji, kakršen je Uroš Čeglaj, na TikToku nagovarjajo predvsem najranljivejšo in najbolj naivno ciljno občinstvo – otroke; pogosto jih uspešno indoktrinirajo z ideologijo neoliberalistične grabežljivosti.

Indoktrinacija volčičev

Na slovenskem TikToku je zelo dejaven profil Elitna vizija, ki ponuja motivacijsko vsebino, ustvarjeno z generativno umetno inteligenco. V videih, ki jih za več tisoč sledilcev objavlja tako rekoč vsak dan, animacije postavnih osivelih moških z lično negovanimi bradami strežejo z modrostmi, kot je: »Če ne prihajaš iz bogate družine, mora bogata družina izhajati iz tebe.«

»Mladi še nikoli niso bili tako izpostavljeni podobam bogastva kot v dobi družbenih omrežij. Čutijo potrebo po tem, da obogatijo, če pa jim ne uspe, to doživljajo kot značajsko pomanjkljivost,« je v knjigi Ambicije in prevare v novi ekonomiji vplivnežev zapisal novinar Symeon Brown in poudaril, da so neprizanesljive vrednote Wall Streeta prodrle med mlade, zato si ti že v rosnih letih obupano prizadevajo za finančni uspeh.

TikTok in YouTube sta vedno bolj preplavljena z motivacijskimi videi, ki jih ustvarjajo izjemno mladi povzpetniki, med njimi so celo osnovnošolci. Času, ki ga »tratijo« v šoli, nekateri radi pravijo kar »prebivanje v Matrici«, popoldanske ure pa med drugim posvečajo »stranskim poslom«, nabiranju sledilcev na družbenih omrežjih, fitnesu ter objavljanju posnetkov hiperproduktivnih vsakodnevnih obredov in motivacijskih nasvetov.

Finančni influencerji in guruji hitrega zaslužkarstva so večinoma odgovorni za renesanso piramidnih shem, ki so v svetu spletnih stranskih poslov, s katerimi naj bi čez noč obogateli, zaživele na novo.

Epidemija toksične produktivnosti je v tem kontekstu dosegla tudi naše kraje. Zgovoren primer zelo mladih strokovnjakov za ustvarjanje bajnega dobička na spletu je denimo profil Vse o denarju, ki ga vodita nadobudna podjetnika Liam Cimperman in Jure Popovič. Ko ne najemata najnovejših porschejev, ob katerih nato pozirata za objave na družbenih omrežjih, snemata podkaste in videe, s katerimi predstavljata »programe o grajenju vašega bogastva«, ki sta jih začela objavljati že pri 19 letih. Na YouTubu in TikToku sta skupno zbrala že skoraj 20 tisoč sledilcev, ki jim redno strežeta z nasveti o tem, »kako obogateti kot najstnik«, »kako zaslužiti z igranjem igric«, »kako se zgodaj upokojiti« in »kako dobiti večjo plačo«. Seveda pa tudi onadva od časa do časa objavita kakšen video o Andrewu Tatu in posnameta kakšen pogovorni podkast, denimo takšnega, v katerem z Urošem Čeglajem kramljata o tem, da »moraš ubiti starega sebe, če želiš postati zmagovalec«, ali pa takšnega, kjer z gostom navdušeno razglabljata o digitalnem zvodništvu oziroma o agenciji za menedžiranje deklet, ki za platformo OnlyFans ustvarjajo pornografsko vsebino.

Na slovenskem TikToku je najskrajnejša oblika prevzgajanja otrok v neoliberalistične grabežljivce profil Uspešen Otrok, na katerem mlada mama in tiktokerka Maja Andolšek objavlja videe, namenjene »vzgoji otrok v podjetniškem duhu«, in nas vodi skozi »prve korake podjetništva in osnov denarja«. »Do 12. leta naj vaš otrok pozna razliko med pasivnimi in aktivnimi prihodki, kaj so sredstva in kaj obveznosti do sredstev,« v vznesenem, skorajda nekoliko zblaznelem tonu govori v enem od videov. Med drugim deli napotke, kako lahko otrok svoje konjičke spremeni v dobičkonosne dejavnosti, kako mu razložiti, kaj je inflacija, in sledilcem veleva, naj otroke »spodbujajo k razmišljanju, kako bi prišli do tega, da postanejo milijonarji«.

Indoktrinacija najmlajših v podjetniško miselnost in toksično produktivnost ne poteka zgolj na družbenih omrežjih, temveč celo v naših šolah, srednjih in osnovnih, kjer – kot je prejšnji teden v Mladini poročal Luka Volk – samooklicani strokovnjaki za težave mladih, kakršen je »mentor za življenje« Jernej Picelj, izvajajo tržno usmerjene delavnice, na katerih otrokom delijo »življenjske nasvete«. Med drugim jim Picelj svetuje, naj krepijo veščine, kot so disciplina, konsistentnost, delavnost in raba umetne inteligence, saj, kot je osnovnošolcem povedal na eni od nedavnih delavnic, »več veščin imaš, več denarja bo, manj veščin imaš, manj denarja bo«. Picelj skupaj s pajdaši, prav tako samooklicanimi strokovnjaki za osebno rast, s katerimi izvaja »transformativni program« ZaLife, prireja tudi šestdnevne »bootcampe voditeljstva«, na katerih se najstniki ob intenzivnem fizičnem treningu med drugim učijo o »kariernem in finančnem načrtovanju«, namen programa pa je »opolnomočiti udeležence, da postanejo učinkoviti voditelji v poslovnem življenju«.

Renesansa piramidnih shem

Med vzorniki, ki jih toksično produktivni sigma poslovneži opevajo v motivacijskih objavah na družbenih omrežjih, poleg volkov, ameriškega psiha Patricka Batemana, najbogatejšega zemljana Elona Muska in seksističnega influencerja Andrewa Tata pogosto zasledimo tudi razvpitega borznega prevaranta Jordana Belforta oziroma njegovo filmsko upodobitev, za katero je Leonardo DiCaprio mojstrsko poskrbel v biografski megauspešnici Volk z Wall Streeta (2013, režija Martin Scorsese). Guruji hitrega zaslužkarstva tukaj bistvo zgrešijo podobno kot pri Ameriškem psihu: ne prepoznajo, da je Scorsese film posnel skozi satirično in kritično lečo, in Belforta ne vidijo kot antiheroja, temveč kot ideal uspešneža, ki živi ameriški sen, ki je vajeti vzel v svoje roke in na hitro obogatel, ne zmenijo pa se za to, da je pri tem opeharil na tisoče ljudi. No, morda je nekatere prepričalo ravno to.

Finančni influencerji in guruji hitrega zaslužkarstva so namreč v glavnem odgovorni za renesanso piramidnih shem, ki so v svetu spletnih poslov, s katerimi naj bi obogateli čez noč, zaživele novo življenje. Zelo verjetno vas je na YouTubu že kdaj nagovoril plačani oglas spletnega trgovca Žana Nekrepa, ki se v našem lokaliziranem medmrežju oglašuje zares napadalno in nam v videih obljublja, da bomo z njegovimi nasveti in seminarji na hitro obogateli. Bodisi s kriptovalutami bodisi tako, da bomo cenene izdelke kupovali v kitajski spletni trgovini Alibaba in jih prodajali na Amazonu. Morda pa ste na poročila o njegovem neverjetnem uspehu naleteli na portalu Siol, kjer je v dobrem letu objavil več kot 20 zapisov, ki so videti kot novinarski prispevki z naslovi tipa »Slovenec, ki uživa na morju in prek Amazona zasluži vsaj 30 tisoč evrov na mesec«, a so pravzaprav le plačani oglasi, ki jih je spletni trgovec najverjetneje napisal sam.

Če pa ste se že udomačili v tem nenavadnem ekosistemu, ki mu pravimo TikTok, vas je morda dosegel video mlade kriptoposlovnice Lee Kos, znane tudi pod psevdonimom »tvoja bogata najboljša prijateljica za vedno«, ki se na platformi oglašuje še napadalneje od Nekrepa: na TikToku upravlja vsaj pet profilov, na katerih objavlja ves čas isto vsebino, na enem od njih se predstavlja celo pod imenom Tinkara Klemenčič, zato je njena prava identiteta pravzaprav zavita v gosto tančico skrivnosti. V videih, naslovljenih s slogani, kot je: »Zbudi se – zapravljaš čas,« obljublja, da bomo z njeno pomočjo kmalu šopingirali v Dubaju in poležavali na havajskih plažah, tako kot to počne ona, komaj kaj starejša od 20 let, medtem ko bodo naši bančni računi eksplodirali od pasivnega prihodka, ki ga bodo za nas »generirali kriptoboti«.

Za spoznanje, da gre za sumljive posle, ni treba, da smo ravno izurjeni v finančni matematiki. Kot pri vseh piramidnih shemah in podobnih programih, ki obljubljajo hiter zaslužek, bi nas morala od nasvetov finančnih influencerjev odvrniti že čisto zdrava logika: če njihove metode bogatenja čez noč delujejo tako dobro, zakaj bi svoje poslovne skrivnosti na spletu razkrivali neznancem? Nekateri to počnejo zaradi influencerskih teženj, saj so lajki, ogledi in sledilci v ekonomiji vplivnežev najdragocenejša dobrina, drugi za nasvete, coaching in seminarje mastno zaračunavajo, tretji pa to počnejo, da naivneže zvabijo v past piramidnih shem in (kripto)prevar.

Najznamenitejši slovenski primer teh dobro poznamo iz časa pandemije koronavirusne bolezni, ko je moštvo piramidnih goljufov z državo sklenilo milijonski posel, pogodbo o dobavi cenenih, nezanesljivih hitrih testov za covid-19. Člani tega moštva so bili Klemen Nicoletti, Alan Amadej Eferl in Luka Lah, kriptoprevarant in nekdanji član podmladka SDS. Ta je ob prevarantski kupčiji, ki jo je sklenil z ministrstvom za zdravje, za Instagram zapoziral na krilu najetega zasebnega letala in se pohvalil, da je izpeljal »bolan posel«. Gre za eklatanten primer »hustle bro« influencerja, ki sledilce oziroma potencialne žrtve finančnih zlorab zvablja v past z bleščečimi posnetki hitrih avtomobilov, luksuznih hotelov in brhkih deklet, poleg »bolanih poslov« pa nam seveda ponuja tudi mentorstvo za osebno in karierno rast. Svojo življenjsko filozofijo v eni od objav na Instagramu, ki jo je posnel na tropski plaži, strne v misel: »Če želiš biti zares svoboden, potrebuješ pasivni prihodek.«