Vključevanje namesto izključevanja

Ko je prejšnji teden premier Robert Golob z vladno ekipo stopil pred poslance, da bi odgovoril na aktualna poslanska vprašanja, je moral seveda spregovoriti tudi o migracijah. Verjetno je eden prvih slovenskih politikov, zagotovo pa prvi predsednik vlade, ki je odkrito spregovoril o težavah, s katerimi se bo morala politika na tem področju ukvarjati v prihodnjih letih in desetletjih. »Integracija tujcev, tako legalnih migrantov kot ilegalnih migrantov, je ena od ključnih nalog,« je dejal Golob in dodal, da je vključevanje tujcev v družbo edina pot naprej, ker Slovenija potrebuje tudi tujo delovno silo, čeprav bo to dolgotrajen in zahteven proces, ki se bo marsikomu zdel neizvedljiv. »Ne bomo dovolili segregacije, ker je pot od segregacije do vzbujanja sovraštva tako enostavno preprosta in kratka, da se, žal, zagotovo kakšen ne bo mogel upreti. Te možnosti ne bomo dali,« je bil odločen Golob in nadaljeval, da si želi, da tujci »pridejo z družinami, da se lažje integrirajo,« ter zaključil s pozivom političnim nasprotnikom, naj »raje, kot da nabiramo politične točke, predlagam, da se vsi, ki imate na tem področju željo po sodelovanju, vključite v delovne skupine. Danes tukaj ni nobenega od stroke, smo samo politiki. Dajmo priložnost stroki, da najde prave rešitve.«

Ne gre za to, da bi bil premier tako razsvetljen, njegova logika pa se na prvi pogled zdi predvsem logika gospodarstvenika. Ti se zavedajo, da Slovenija enako kot vsa Evropa potrebuje tuje delavce. V veljavni gospodarski ureditvi je tuja delovna sila nujna za Evropo, za starajočo se družbo z vse manjšim deležem aktivnega prebivalstva. Neevropejci so v tem pogledu za Evropejce nuja, v bistvu so edina možnost. Zapiranje meja, izganjanje tujcev in remigracije, ki jih volivcem ponuja desna oziroma skrajno desna evropska politika, pri nas predvsem SDS, je namenjeno zgolj nabiranju političnih točk, ki jih je najlažje pridobivati s širjenjem strahu in negotovosti. Ko je SDS na oblasti, seveda s tem nima težav. A ko je v opoziciji, vedno znova – preprosto rečeno – straši.

Točno to je več let počela sedanja italijanska premierka Georgia Meloni s svojo (skrajno) desno stranko Bratje Italije, ki se spogleduje tudi z nasledstvom fašistov. V tem je bila tako uspešna, da je oktobra 2022 z zmago na volitvah prevzela oblast. Leta 2017 je, ko je bila še opozicijska poslanka, tedanji vladi Paola Gentilonija očitala preveč radodarno izdajanje dovoljenj »ilegalnim« migrantom oziroma uspešnim in neuspešnim prosilcem za azil iz afriških držav in z Bližnjega vzhoda. Italijanska vlada je tedaj že tretje leto zapored izdala le po 30 tisoč delovnih dovoljenj za vse državljane tretjih držav skupaj (za migrante in delavce iz držav zunaj EU).

V prvem letu, ko je Melonijeva prevzela oblast, je njena vlada seveda obrnila ploščo: stopila je naproti gospodarstvu in izdala 80 tisoč tovrstnih dovoljenj ter jih za prihodnja tri leta, od 2023 do 2025, odobrila še dodatnih 452 tisoč, torej vsaj 150 tisoč na leto. Hkrati je poenostavila postopke za pridobivanje delovnih dovoljenj za državljane tretjih držav. Zakaj? Pač zato, ker italijanski industrija, kmetijstvo in turizem potrebujejo delavce. Za triletno obdobje so namreč delodajalci zahtevali še enkrat toliko dovoljenj, kot so jih dobili.

Razlika med Melonijevo in Golobom je predvsem v tem, da je slovenski premier napovedal trud države z namenom vključevanja teh tujcev v družbo. Le če se bodo tu dobro počutili – se počutili kot doma, če hočete – bodo tudi ostali. Take jih bo lažje sprejelo večinsko prebivalstvo, katerega del bodo postali. Gre za nalogo, ki se je zadnja desetletja precej neuspešno loteva vsa Evropa. Neuspešno pa zato, ker politiki ne želijo javno priznati, da gre za proces, bistven za prihodnost Evrope, in v integracijske procese nočejo vlagati dovolj truda in sredstev. Ker se vsi borijo tudi za glasove, s katerimi, recimo v Italiji, zmaguje skrajna desnica.

Tuji delavec, begunec, prosilec za azil, ekonomski migrant – vse to so v prvi vrsti ljudje. A to v Sloveniji ni novica.

Vlada je poleg tega pretekli teden sprejela prenovljeno strategijo priseljevanja, novembra lani pa tudi sploh prvo strategijo integracije, torej vključevanja tujcev v družbo. Ne glede na to, kaj si kdo morda misli o teh dokumentih – glede katerih se kritike poznavalcev nanašajo predvsem na presplošnost, pomanjkanje konkretnih ukrepov in nasploh omejeno velikopoteznost – si ta vlada vsaj ne zatiska oči. Po dveh letih prigovarjanja nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, je vlada končno določila tudi dva nova sprejemna centra za begunce, saj je v Ljubljani v času povečanih migracij zmanjkalo prostora, čeprav so potrojili zmogljivosti.

Dodatni lokaciji naj bi se zaradi mogočih poletnih presežkov uredili v državnih obmejnih objektih na Obrežju in v Središču ob Dravi. Odločitvi so sledili protesti lokalnega prebivalstva in pokroviteljske izjave, kako bi se vlada morala pogovarjati z ljudmi, torej z lokalnim prebivalstvom, in bi vse teklo bolj gladko. Tako gladko, kot sta tekli skoraj dve leti iskanja primernih lokacij, truda ter obiskov pri lokalnem prebivalstvu in lokalnih oblasteh, ki jih je opravil urad za integracijo in oskrbo migrantov? Tako gladko, kot je vedno dobil zavrnilni odgovor, pri čemer je bila razlika zgolj v tem, da so se nekateri župani in občinski svetniki izgovarjali na »formalnosti«, drugi pa so odkrito povedali, da tujcev nočejo? Tako gladko, kot so se občinski sveti sestajali na izrednih sejah in vnaprej izrekali nasprotovanje tujcem, čeprav sploh ni bilo razprave o namestitvi tujcev v njihovi občini?

Vse to so nujni ukrepi, ki se jih morda kaka druga vlada ne bi lotila. Vse to so stvari – če vlada z njimi misli resno in jih bo država na dolgi rok tudi dostojno izvajala – ki so prvi pogoj za čim blažji prehod v nekoliko narodnostno manj homogeno družbo prihodnosti, ki bo takšna ali pa je ne bo. Zdi se nelogično, celo paradoksalno, da vse to spremljajo protesti. Da so ljudje jezni in prestrašeni, čeprav je vlada napovedala, da je za integracijo, torej za tujce, za večinsko prebivalstvo in za sobivanje obojih, pripravljena storiti kaj pozitivnega, smiselnega in hkrati nujnega.

Zakaj je tako? Zakaj se ne pogovarjamo o nujnih družbenih procesih, pač pa je prihodnost videti negotova, nevarna in strašljiva? Od kod vsa ta sovražnost? Iz ust predstavnikov SDS in pred vsakršnimi volitvami predstavnikov NSi? Gotovo tudi. A razlogi so še drugje. Kaj vidite in slišite, ko prisluhnete informativnemu programu večjih slovenskih televizijskih hiš? Četudi odmislimo instantne novice na Kanalu A in Planetu TV, ki ga obvladuje SDS, ter na Nova24, ki jo imajo strankini funkcionarji celo v lasti? Da, tudi v poročilih na največji komercialni televiziji POP TV in na sami javni RTV Slovenija lahko iz dneva v dan spremljamo predvsem nekritično poročanje in prevzemanje besednjaka skrajne desnice, posnetke županov in prebivalcev, ki s tujci nimajo izkušenj in ponavljajo zgolj stereotipe in širijo strah. Nikjer pa ni nikoli nikogar, ki o teh vprašanjih dejansko kaj ve, ki ima izkušnje. Čeprav teh ljudi v Sloveniji sploh ni malo na levem in na desnem polu humanitarnega nevladnega sektorja ali pa akademskega sveta. Še več: premierova obljuba o vključevanju tujcev v družbo je bila komajda opomba pod črto ali pa niti to ne. Mediji, večji ko so, večjo odgovornost nosijo. Predvsem to velja za dva največja, POP TV in RTV Slovenija.

Umbrijska občina Polino s komaj 200 prebivalci je sprejela desetčlansko palestinsko družino. A to v Sloveniji ni novica.

Pa ne gre za to, da bi ti mediji razširjali sovraštvo, ksenofobijo in rasizem. Primerov sprejemanja tujcev na lokalni ravni dejansko ni tako malo, a večinoma tudi po Evropi ostajajo skriti, ne vidimo jih na naslovnicah ali v najbolj gledanih terminih. Dovolj je recimo, da se ozremo le nekaj dni v preteklost in ponovno le v sosednjo Italijo. Umbrijska občina Polino s komaj 200 prebivalci je sprejela desetčlansko palestinsko družino, ki je le nekaj dni pred tem zbežala iz Gaze. Safvatu Alkahlutu, njegovi ženi Eman, tašči Fatimi in sedmim delno že odraslim otrokom je novi dom na razpolago dala občinska uprava, župan Remigio Venanzi pa je veliko družino osebno sprejel. Ampak to v Sloveniji ni novica. Novica so izjave prebivalcev in njihovo besnenje.