Leve punce, desni fantje

Triindvajsetletna Sara Štiglic, sicer študentka novinarstva, je pozornost javnosti pritegnila lani oktobra, ko je skupaj s skupino deklet posegla v akcijo nasprotnikov splava, nato pa bila za kazen in zaradi domnevno »neprimernega načina komunikacije do drugače mislečih«, kot je to tedaj ubesedila predsednica države Nataša Pirc Musar, razrešena iz njenega Mladinskega posvetovalnega odbora. Vendar pa to ni bilo njeno prvo aktivistično udejstvovanje. Še zelo mlada se je pridružila Mladim za podnebno pravičnost, ki so po zgledu okoljske aktivistke Grete Thunberg tudi v Sloveniji organizirali proteste mladih, tako imenovane petke za prihodnost, kasneje pa tudi kolesarskim protestnikom, ki so vsak petek protestirali zoper zadnjo Janševo vlado. Danes se redno udeležuje protestov v podporo Palestini. »Ko se zgodovina ponavlja, ko je več kot očitno jasno, kaj se dogaja Palestincem, torej genocid, je to trenutek, ko moramo narediti vse, kar je v naši moči, da to preprečimo,« pravi.

»Vse skupaj je prepleteno,« razlaga Sara Štiglic. »Prizadevanja za pravice žensk so povezane z okoljskim bojem, saj so ženske zaradi svojega slabšega ekonomskega in družbenega položaja praviloma tudi bolj izpostavljene posledicam podnebnih sprememb.« Združeni narodi na primer ocenjujejo, da je kar 80 odstotkov ljudi, razseljenih zaradi podnebnih sprememb, žensk. Zaradi uničujočih poplav, ki so predlani prizadele Pakistan, je na primer skoraj 650 tisoč nosečnic ostalo brez dostopa do zdravstvenega varstva in so bile prisiljene roditi pod milim nebom, osem milijonov žensk pa je ostalo brez dostopa do osnovnih menstrualnih higienskih pripomočkov. »Po drugi strani pa je okoljski boj verjetno najpomembnejši boj, za katerega se človek lahko danes zavzema – če ne bomo sprejeli pomembnih, tudi težkih korakov kot družba, s politiko vred, velikimi korporacijami in še kom, drugih bojev tako ali tako nima smisla biti. Ker nas kmalu ne bo več.«

Je pa med aktivističnim udejstvovanjem opazila nekaj zanimivega. »V različnih kolektivih, kjer delujem, so pretežno ženske. Tudi ženske so tiste, ki bolj aktivno sodelujejo, prevzemajo neke položaje, in so tiste, ki potiskajo naprej. Pravzaprav so nekakšna gonilna sila večine gibanj, del katerih sem.« In res, če se danes odpravite na proteste proti najrazličnejšim krivicam, ne samo, ko gre za pravice žensk, temveč tudi za socialno pravičnost, podnebno vzdržnost ali stanje v Gazi, boste skoraj zmeraj v ospredju teh protestov videli predvsem mlade ženske.

Če se dandanes odpravite na proteste proti najrazličnejšim krivicam, boste skoraj zmeraj v ospredju teh protestov videli mlade ženske.

Mladi moški se tovrstnih dogodkov praviloma ne udeležujejo. Zakaj? Ker so tudi manj občutljivi za pomembna družbena vprašanja kot njihove vrstnice, kažejo raziskave. Po drugi strani pa se precej več mladih moških kot žensk usmerja v konservativizem.

Urban Šifrar (21 let) je študent slovenistike in antične grščine, sicer vodi organizacijo študentskih dogodkov pri Katoliški mladini, je tudi pobudnik javnih molitev rožnega venca, ki po hrvaškem vzoru potekajo vsak drugi petek v mesecu na Kongresnem trgu v Ljubljani, in pisec za konservativni tednik Domovina. »Če bi napravili vprašalnik o družbenih vprašanjih in pridobili moja stališča do njih, bi me zelo verjetno glede na trenutno razumevanje političnih razmerij opredelili za konservativca,« pravi. »Vendar se sam ne bi opredelil tako, te oznake se mi zdijo nekoliko zavajajoče. Opredeljujem se predvsem kot katoličan. Moja stališča ne izhajajo iz političnega, temveč verskega prepričanja. Zame ima nauk moje vere odgovore ne samo na moja osebna vprašanja, ampak tudi na vprašanja o družbi.« Ko gre za reproduktivne pravice žensk, je Šifrar prepričan, da je »vsako življenje, od spočetja naprej, biološko življenje, človek z dušo in telesom«, v tem smislu pa da je »vsak človeški napad na to življenje nekaj slabega«. Zakonodaja bi po njegovem zato morala slediti ideji, kaj je dobro in kaj zlo. »Kar je tukaj povsem jasno,« je prepričan.

Kot pravi, so pri Katoliški mladini na idejo javnih molitev, ki k dolžnosti kličejo predvsem mlade moške, prišli zaradi dejstva, da je cerkev v zadnjih desetletjih izgubila precej več moških kot pa žensk. »Nekatere prakse, ki se v zadnjih letih širijo, so zato bolj pisane na kožo moškim. Čeprav so pri dogodkih, ki jih prirejamo sami, zraven zmeraj tudi ženske – tudi ko gre za javne molitve rožnega venca. In daleč od tega, da bi se počutile zapostavljene.«

Jasno, stvari ne gre posploševati. Zala Klopčič (21 let), študentka farmacije, je na primer podpredsednica Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS, ki je nase opozorila s posnetki na družbenih omrežjih, v katerih zagovarja predvsem konservativna stališča. Svari denimo pred vdorom »LGBT-ideologije« v šole, če bi imela moč kaj spremeniti v državi, bi na mejo postavila več ograj, krepko bi prevetrila financiranje nevladnih organizacij in ukinila RTV-prispevek, učenci pa bi morali veliko več časa porabiti za učenje o vrednotah osamosvojitve. Rene Fras (21 let), študent Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru, samega sebe po drugi strani opredeljuje za ekosocialista, zavzema se za progresivne politike in je aktiven pri Mladih za podnebno pravičnost. Udeležuje se najrazličnejših protestov, v zadnjem času predvsem protestov v podporo Palestini.

Tudi zgodovinarka dr. Manca G. Renko pravi, da bi se raje vzdržala preveč posplošenih komentarjev, saj da je obrat proti konservativizmu in prizadevanja za bolj liberalne vrednote zaznati pri obeh spolih. »So pa zgodovinske analize tranzicijskih obdobij, torej prehodov med režimi ali iz vojne v mir pokazale, da se ženske v turbulentnih časih velikokrat znajdejo bolje od moških, so bolj prilagodljive, manj se oklepajo preteklih predstav in pravil, bržkone tudi zato, ker ponavadi lahko izgubijo manj.« Na primer družbeni ugled ali pa premoženje. »Danes živimo v izrazito spremenljivih časih, kar nedvomno vpliva na to, kako nujne se zdijo zakoreninjene ali tradicionalne predstave v svetu. Zdi pa se, da mlade ženske trenutno osvajajo nova področja, se osvobajajo in povezujejo, mladim moškim pa se morda ravno zaradi tega zdi, da morajo stati na okopih.«

A ta pojav ni omejen samo na Slovenijo, mogoče ga je opaziti tudi drugod po svetu. Raziskave namreč ugotavljajo, da naj bi med mladimi ženskami in moškimi, starimi med 18 in 30 let, gre za tako imenovano generacijo Z, nastajala vedno globlja ideološka vrzel. Ženske naj bi postajale vedno bolj liberalne in naj bi zavzemale progresivna stališča, ko gre za pomembna družbena vprašanja, moški pa naj bi postajali vse bolj konservativni. Pri britanskem poslovnem časniku Financial Times, kjer so na ta pojav opozorili ob začetku leta, so zato zapisali, da na generacijo Z ne bi smeli več gledati kot na eno, homogeno generacijo – pač pa kot na dve različni.

Trendi naraščajočega ideološkega prepada med spoloma so sicer izrazitejši v gospodarsko razvitih državah, kjer so tudi razlike med spoloma najbolj opazne. »Slovenija med takšne države ne spada,« pojasni sociolog dr. Miran Lavrič, vodja zadnjih dveh longitudinalnih raziskav o položaju mladih pri nas, Mladine 2010 in Mladine 2020. »V mednarodni primerjavi po zadnjih podatkih globalnega indeksa neenakosti med spoloma (Global Gender Gap Index) za zdaj nismo v kritičnem položaju,« doda. Četudi tako velikih premikov kot ponekod v Sloveniji morda ni zaznati, pa to še ne pomeni, da razlike med spoloma ne obstajajo.

Eden od štirih ameriških mladih moških meni, da je v življenju občutil več diskriminacije na podlagi svojega spola kot starejši moški.

Raziskava Mladina med drugim mlade anketirance zaprosi, naj se politično opredelijo na lestvici od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni, da so levo politično usmerjeni, 10 pa, da so desno politično usmerjeni. Največji delež mladih moških in žensk se je obe leti postavil na sredino te lestvice. Leta 2010 se je desno od sredine opredelilo 15 odstotkov žensk in 20 odstotkov moških, leta 2020 pa se je desno od sredine opredelilo 21 odstotkov žensk in kar 37 odstotkov moških. Levo od sredine se je leta 2010 opredelilo 24 odstotkov žensk in 26 odstotkov moških, leta 2020 pa 34 odstotkov žensk in 30 odstotkov moških.

Rezultati zadnje raziskave Slovensko javno mnenje pokažejo, da so razhajanja po spolu med mladimi, ko gre za nekatera pomembna družbena vprašanja, precej očitnejša kot pri starejših od 30 let, kjer so ta večinoma zanemarljiva, zato bomo te vrednosti v nadaljevanju navajali kot skupna povprečja obeh spolov. Bolj kot demokraciji je močnim voditeljem naklonjenih 41 odstotkov mladih moških in 27 odstotkov mladih žensk. Ta delež med starejšimi od 30 let znaša 37 odstotkov. Da je za enakost med spoloma vredno kaj tvegati in žrtvovati, meni 28 odstotkov mladih moških in 46 odstotkov mladih žensk, s to trditvijo pa se strinja 34 odstotkov starejših. Na podobno vprašanje glede zaščite okolja je pritrdilno odgovorilo 64 odstotkov mladih moških in 75 odstotkov mladih žensk, delež med starejšimi je znašal 67 odstotkov.

Pri interpretaciji podatkov vseeno velja ostati previden. »Morda niti ne gre toliko za specifiko generacije, pač pa za značilnosti faz v življenjskem poteku,« razmišlja socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, dolgoletna raziskovalka področja slovenske mladine. »Ženske imajo v tem smislu prednosti v času izobraževanja, praviloma so tedaj bolj progresivne kot moški vrstniki, potem pa zanje z vstopom v delo in materinstvo nastopi neka druga realnost. Karierne možnosti se jim poslabšajo, moški pa začnejo vstopati na vodstvene položaje. To pri slednjih najbrž začne razvijati njihov odnos do pomembnih družbenih zadev, prepad med enimi in drugimi pa se zaradi tega praviloma zmanjša.«

A odpravimo se za trenutek še na drugo stran Atlantika. Lanska javnomnenjska raziskava podjetja Gallup je na primer ugotavljala, da naj bi bile mlade ženske v Združenih državah Amerike kar za 30 odstotnih točk bolj nagnjene k liberalnim vrednotam, ko gre za vprašanja o urejanju družbe in vodenju politike, kot njihovi moški vrstniki. Da je nekaj morda res na tem, so pričali že rezultati zadnjih ameriških vmesnih volitev, ki so potekale predlani. Za mlade ameriške volivce je dolgo veljalo, da so bili občutno bolj naklonjeni demokratski strani, zanjo pa je na vmesnih volitvah resda glasovalo 72 odstotkov mladih žensk, vendar samo 54 odstotkov mladih moških. Podobno je na zadnjih predsedniških volitvah, kjer sta se pomerila Joe Biden in Donald Trump – najverjetnejša predsedniška kandidata tudi na volitvah, ki bodo potekale novembra letos –, Bidna podprla malce več kot polovica mladih moških, zanj pa sta glasovali dve tretjini mladih volivk.

Kar četrtina mladih moških v Združenem kraljestvu, starih med 16 in 29 let, verjame, da je danes težje biti moškega kot pa ženskega spola.

Raziskave konservativnega možganskega trusta Ameriški podjetniški inštitut (AEI) obenem ugotavljajo, da mladi moški dajejo predvsem vedno manjšo težo pomembnim družbenim vprašanjem kot ženske. Lanska raziskava AEI je pokazala, da samo 43 odstotkov mladih Američanov verjame, da podnebne spremembe pomenijo velik problem za državo, ta delež med ženskami pa je znašal 51 odstotkov. Do velikih razlik pa prihaja predvsem, ko pride do vprašanja odnosa do enakosti spolov in pravic žensk. V raziskavi je samo polovica mladih moških odgovorila, da podpira gibanje #MeToo, približno vsak četrti pa meni, da je v svojem življenju občutil več diskriminacije na podlagi svojega spola kot starejši moški.

Podobno ugotavlja raziskava Kraljevega kolidža v Londonu, objavljena pred dvema mesecema. Kar četrtina mladih moških v Združenem kraljestvu, starih med 16 in 29 let, verjame, da je danes težje biti moškega kot pa ženskega spola, okoli 16 odstotkov pa je prepričanih, da je feministično gibanje družbi naredilo več škode kot koristi.

Dr. Daniel Cox, analitik pri AEI, meni, da je prav zadnje ključno za razkol znotraj generacije. Gibanje #MeToo je mlade ženske opolnomočilo in povezalo, mladim moškim, ki so se že prej soočali s svojevrstno krizo identitete v hitro spreminjajočem se svetu – naj bo to zaradi aktivnega vključevanja žensk v plačano delo, demokratizacije odnosov v družini, kar je izzvalo predpostavko o naravni moralni avtoriteti moških v družini, ali česa podobnega –, pa je povzročilo dodatne frustracije. Posledica tega pa bi morebiti lahko bil prav konservativni zasuk mladih moških.

»Večine verjetno ne zanima, da bi Ameriko spet naredili veliko (’Make America Great Again’ ali MAGA je bil slogan Trumpove predsedniške kampanje leta 2016, op. a.), vendar pa čutijo močno potrebo po tem, da si zagotovijo mesto v družbi, ki zlahka prepoznava moške prednosti, ne pa izzivov, s katerimi se soočajo,« je na spletnem portalu Business Insider razmišljal Cox. Etnografske študije mladih moških delavskega razreda na primer kažejo predvsem na njihove frustracije zaradi pomanjkanja življenjskih perspektiv in posledično nezmožnosti tranzicije v odraslost, torej v odhod od doma in vzpostavitev lastne družine. »Zaradi občutka večje negotovosti vse več mladih moških sprejema pogled na enakost spolov z ’ničelno vsoto’ – če ženske pridobijo, bodo moški neizogibno izgubili. To je pogled, ki jih dela defenzivne, jih spodbuja, da ignorirajo ali spregledajo pomembne izzive, s katerimi se soočajo ženske v družbi, in lahko celo spodbuja mizoginijo.«

Da se mladi moški, predvsem slabše izobraženi moški iz nižjih slojev družbe, vedno težje znajdejo v svetu, razmišlja tudi Mirjana Ule. »Ta skupina moških je praviloma najbolj patriarhalna in konservativna. Njihova moč se skriva v splošni predpostavki, da so moški vodje in lovci. Ko to več ne drži, se težko znajdejo, zato iščejo neko zaslombo. To pa praviloma najdejo v enostavnih populističnih floskulah. Populizem je zanje prijetna zaslomba – ker je nezahteven. Združuje bes, jezo in negotovost,« razlaga. »Spomnite se samo napada na Kapitol leta 2021. Koga ste videli tam? Mlade bele moške. V resnici so največ izgubili, ker so bili dominantna in absolutno privilegirana skupina vse doslej. Svet je bil njihov. Ker se nekateri med njimi niso znali preusmeriti, ker niso sledili spremembam, so zdaj frustrirani in se iščejo.« Kar pa je v širšem, družbenem smislu lahko tudi precej nevarno, dodaja.

Analiza časnika Financial Times je pokazala, da je podobno ideološko vrzel med mladimi kot v Združenih državah Amerike mogoče zaznati tudi v Nemčiji, kjer vse več mladih moških podpira skrajno desno stranko Alternativo za Nemčijo (AfD). Ali na Poljskem, kjer je skoraj polovica moških, starih med 18 in 21 let, lani na parlamentarnih volitvah podprla ultradesničarsko stranko Konfederacija, zanjo pa je oddala glas samo šestina enako starih volivk.

Miran Lavrič podobno meni, da je ideološka razhajanja med mladimi po svetu treba razumeti predvsem v luči boja različnih marginaliziranih skupin za boljši družbeni položaj. V številnih družbah danes vedno bolj predvsem raste zavest, da so tudi ženske ena od prikrajšanih družbenih skupin. »Iz tega logično sledi naraščajoče zavzemanje žensk za te skupine, kamor poleg žensk spadajo na primer tudi priseljenci, etnične manjšine, istospolno usmerjeni in podobno,« razlaga. »Mladi moški se na drugi strani pogosteje počutijo ogrožene zaradi takšnih trendov, saj se na njih v tej optiki gleda z neko skepso. Heteroseksualni moški, ki pripadajo etnični večini, so praviloma nosilci večjega dela družbene moči in so posledično lahko videni kot problematični z vidika prej omenjenih emancipatornih gibanj in teženj.« Takšni pogledi lahko že sami po sebi med mladimi moškimi vzbujajo občutje nelagodja, obenem pa potencialno ogrožajo tudi njihov dejanski družbeni položaj.

Upoštevati pa je treba tudi druge dejavnike. Kot na primer »sorazmerno visoko vključenost žensk v terciarno izobraževanje, pri čemer se dekleta v primerjavi s fanti bistveno pogosteje odločajo za družboslovje in humanistiko. Te vede pa praviloma bistveno bolj poudarjajo vprašanja marginaliziranih skupin in prek tega spodbujajo bolj liberalno in aktivistično naravnanost,« razlaga Lavrič. Mirjana Ule pa doda, da je pomembno tudi, kako mladi preživljajo prosti čas. Raziskave namreč kažejo, da imajo dekleta večje bralne sposobnosti kot fantje in da tudi precej več berejo. »Kar jim dodatno širi obzorje in vpliva na njihov vrednotni sistem,« je prepričana. »Že dolgo ugotavljamo, da fantje več časa preživijo na računalnikih, in sicer na bolj ’prazen’, nekakovosten način, dekleta pa prosti čas preživljajo s knjigo, se dodatno izobražujejo, pogosteje obiskujejo jezikovne in plesne tečaje. Ne samo v šoli, tudi zunaj nje so torej deležne več humanističnega izobraževanja. To velja po vsej Evropi – ženske imajo precej drugačen način odraščanja od moških.« Dekleta so tudi zato pogosteje uspešne v šoli, kar lahko vodi v dodatne frustracije fantov.

Zaradi vsega naštetega mladi moški zatočišče pogosto iščejo v vrnitvi k tradicionalni moškosti in v najrazličnejših gurujih moškosti. Že omenjena raziskava Kraljevega kolidža v Londonu je ugotovila, da bivši kikbokser Andrew Tate, »kralj toksične moškosti«, kot ga kličejo njegovi oboževalci, kar za petino mladih Angležev, ki so zanj že slišali, velja za zgled. Sicer je svetovno slavo doživel zaradi svojih motivacijskih, z mizoginijo začinjenih govorov na TikToku, v katerih je moške na primer učil, da bi morali znati spet vzpostaviti avtoriteto nad žensko. »Ne moreš biti odgovoren za nekaj, kar te ne uboga,« je dejal v enem od svojih posnetkov. »Ne moreš biti odgovoren za psa, če te ne uboga.«

Tate se, skupaj z bratom, v Romuniji sicer še vedno brani pred obtožbami o trgovini z ljudmi, posilstva in oblikovanja kriminalne družbe za spolno izkoriščanje žensk, romunsko sodišče pa je prejšnji mesec odobrilo zahtevo Velike Britanije za njegovo izročitev, saj ga tam bremenijo tudi očitki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in izkoriščanja oseb.

Okoli 32 odstotkov mladih Angležev pa je, še ugotavlja raziskava Kraljevega kolidža v Londonu, za zgled postavilo tudi kanadskega kliničnega psihologa Jordana Petersona, ki je svetovno slavo doživel leta 2016 zaradi svojih transfobnih pogledov, od takrat pa napisal dve knjigi za samopomoč, namenjeni predvsem mladim moškim, 12 pravil za življenje: protistrup za kaos in Onkraj reda: še 12 pravil za življenje. Z njima mu je, kot to opisuje sam, uspelo nagovoriti predvsem moške, ki v današnjem svetu postfeminizma ne vedo več, kdo so in kaj bi radi bili.

V čem se pravzaprav skriva njun uspeh, je lani v pogovoru za Mladino premišljevala Manca G. Renko. »Nekateri fantje in moški ne znajo čustvovati in izražati svojih čustev. Nezmožnost izražanja lastnega počutja jih nato privede h gurujem moškosti, ki jim razlagajo svet, namesto da bi ga bili zmožni razumeti in občutiti sami,« je dejala. »V tem smislu premalokrat tudi pomislimo, da so prve žrtve patriarhata moški, ki morajo že kot mladi fantje nase prevzeti nekakšno masko ’moškosti’, ki je sestavljena predvsem iz potlačevanja čustev in zatajevanja lastne resničnosti.«

Oba, Tate in Peterson, sta sicer priljubljena tudi v Sloveniji. Ko je Tate predlani v sklopu karavane športnih avtomobilov OneLife Rally obiskal prestolnico s svojim bugattijem, so tja drle množice mladih, pred hotelom, v katerega je pospravil svojega jeklenega konjička, so se zbirale trume najstnikov. Peterson pa je v Ljubljani nastopil že dvakrat. Oba njegova nastopa sta bila množično obiskana.

Četudi trendi med slovensko mladino morda še niso tako opazni kot drugod po svetu in ideološka vrzel med spoloma ni tako zevajoča, to še ne pomeni, da bi ob vsem skupaj lahko samo zamahnili z roko. Južna Koreja je morda ekstremen primer, gre za državo, kjer je neenakost med spoloma res izrazita, zaradi česar so si pogledi mladih na pomembna družbena vprašanja glede na spol pogosto skoraj diametralno nasprotni. Nekateri v tem vidijo celo pomemben razlog, zakaj se Južna Koreja ponaša z najnižjo rodnostjo na svetu. Veliko bolj kot demografska slika pa ob takšnih trendih skrb zbuja vprašanje, kakšne posledice poglabljanje te družbene vrzeli, če bi ta postala trajen pojav, prinaša za družbo v prihodnosti.

Nič ni namreč plodnejšega za razraščanje populizmov in avtoritarizmov, kot je tako izrazito razklana družba.