Kaos

Ameriški magnati, kralji Wall Streeta in Silicijeve doline, se čedalje bolj ogrevajo za Trumpa, pravi Brad Stone (Bloomberg). Kar je čudno – leta 2016 je zanj navijal le razvpiti investitor Peter Thiel, zdaj pa zanj navija čedalje več magnatov, plutokratov, investitorjev in upraviteljev tveganih skladov: Elon Musk (Tesla), Ken Griffin (Citadel), Larry Ellison (Oracle), Howard Lutnick (Cantor Fitzgerald LP), Jamie Dimon (JPMorgan Chase & Co.), John Paulson (Paulson & Co.), Nelson Peltz (Trian Partners), Robert Bigelow (Budget Suites of America), David Sacks (Craft Ventures), Marc Andreessen (Andreessen Horowitz) in tako dalje. Trumpa, ki te dni prodaja kičasto izdajo Biblije (po 60 dolarjev), razglašajo za »osupljivo politično figuro«.

Tako kot so se leta 2016 obnašali proletarci z rdečimi čepicami, na katerih se je vil napis »Make America Great Again«, se zdaj obnašajo milijarderji, ki so zadnja leta, v Bidnovem mandatu, imeli koristi od stabilnosti in so obsceno povečali svoje premoženje: jezni so in zagrenjeni, konspirološko javkajo zaradi odprte južne meje in migrantov, ki jih Biden spušča v Ameriko (da bi si povečal volilno bazo, pravijo). Biden pa jih ne straši le zato, ker se jim zdi prestar, temveč predvsem zato, ker grozi z davki – v nedavnem kongresnem govoru je napovedal dodatni 25-odstotni davek na vse, kar presega 100 milijonov dolarjev, zvišanje davka od dobička pravnih oseb in razveljavitev Trumpove davčne razbremenitve bogatih. Milijarderji so se ustrašili, pravi Stone, »da bo večina prišla po njihovo bogastvo«.

Točno, milijarderji – titani, zmagovalci – se imajo za žrtve. Žrtve! Tako kot so se leta 2016 imeli za žrtve proletarci z rdečimi čepicami, prepričani, da jih liberalne politične elite ne spoštujejo. Natanko to verjamejo milijarderji: da liberalne politične elite do njih ne kažejo nobenega spoštovanja.

Kdo ve, morda se skušajo le prikupiti verjetnemu predsedniku (kot domneva Stone), morda pa le uživajo v tem, da jezijo tiste, ki jih jezi Trump (kot domneva neki insajder), toda še kako prav ima Charles Myers, svetovalec demokratske stranke, ki pravi: »Milijarderji mislijo, da naša dežela in politika potrebujeta radikalno disrupcijo in kaos, ki je zanje omamen.«

In Trump, ki mu je te dni 175-milijonsko varščino, s katero se je izognil zaplembi premoženja, plačal kalifornijski milijarder Don Hankey (prek svoje zavarovalniške družbe Knight Specialty Insurance), zagotavlja prav to – disrupcijo in kaos. Omamen, opojen kaos. Kaos, v katerem to, kar je bilo doslej nemogoče, postane mogoče. Kaos, ki je poslovna priložnost. Kaos, ki ga tako blazno slavijo neoliberalci. Kaos, ki ga je Naomi Klein imenovala »doktrina šoka«.

Milijarderji se imajo za žrtve. Žrtve! Prepričani so, da liberalne politične elite do njih ne kažejo nobenega spoštovanja.

Jasno, milijarderji, ki so sprejeli Trumpa, so že davno prej sprejeli neoliberalizem. Pa je logično, da neoliberalci tako ljubijo avtokratskega, demagoškega, postfašističnega Trumpa, ki si želi, kot je rekel, da bi bil vsaj en dan diktator? In kako to, da so ljudje v tem neoliberaliziranem svetu tako vzljubili avtokrate, antidemokrate, populiste, demagoge in neofašiste? Je to res nelogično? In presenetljivo?

Ne, ni.

Vzpon antidemokracije

Bogataši in multinacionalke, think tanki in inštituti, ki so jih financirali bogataši in multinacionalke, in svetovne organizacije (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, OECD ipd.) so desetletja – vse tja od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta Nobelovo nagrado za ekonomijo prejela Milton Friedman in Friedrich Hayek, motorja neoliberalizma – delali vse, da bi neoliberalizem postal uradna ideologija sodobnega kapitalizma.

In to je tudi postal – vsi so se mu morali podrediti, zažrl se je v vse pore družbenega življenja, ljudem požrl možgane, mutiral v teorijo vsega, deloval kot nekaj povsem naravnega in nevtralnega, kot »Darwinova evolucijska teorija« (George Monbiot).

Leta 2008 je povzročil srhljivo finančno krizo, a tudi strašno politično krizo – z vsemi fašističnimi implikacijami vred. Krize še vedno ni konec. Fašističnih implikacij prav tako ne. Ne da to preseneča.

Neoliberalizem je namreč desetletja delal vse, da bi politiko čim bolj omejil in ohromil, da bi ji torej izsesal demokratično formo, demokratično energijo, demokratično življenje. Sledil je svojima glavnima gurujema in ideologoma, Hayeku in Friedmanu, ki sta politiko in politično večino – z javnimi politikami in skupnimi dobrinami vred – razglašala za nekaj nevarnega (češ da to ogroža ekonomsko svobodo), robustno demokracijo – družbena gibanja, neposredno politično participacijo, demokratične zahteve ljudstva, socialno državo – pa za totalitarizem, fašizem in zakon drhali.

Neoliberalizem je desetletja delal vse, da bi politiko čim bolj dedemokratiziral. In delegitimiral. Da bi demokracijo čim bolj nevtraliziral in zadušil.

Slavil je depolitizirano državo in nadnacionalne institucije, ki varujejo svetovno gospodarstvo, omogočajo akumulacijo kapitala, stabilizirajo konkurenco in organizirajo globalni kapitalizem, zapovedoval tekmovanje in privatizacijo javnih storitev (»Vlada je problem, ne rešitev«), vladam predpisoval upoštevanje poslovnih načel, zahteval ločenost ekonomije in politike (politika naj se umakne iz gospodarstva!), demokratično odločanje zamenjal z menedžiranjem in apolitično, nadpolitično, postpolitično tehnokracijo (tehničnimi izvedenci, tehnično vlado), egalitarnost in solidarnost odsvetoval ali ju razglašal za »etatizem«, ljudi pa prepričeval, da družba ne obstaja, da morajo upoštevati le svoje interese in da so sami krivi, če so neuspešni (in revni so sami krivi, da so revni, brezposelni so sami krivi, da so brezposelni, ženske so same krive, da jih ni na visokih položajih ipd.). In seveda: politični boj za temeljne demokratične norme – socialno pravičnost, enakost, dostop, inkluzivnost in skupno dobro – je razglasil za siljenje, prisilo, nasilje, nesmisel, tiranijo, totalitarizem. Demokracija je manjvredna, inferiorna, precenjena. Le kateri sodobni avtokrat se ne bi strinjal s tem? Le kateri sodobni avtokrat tega ne bi prelevil v politiko – in vladanje? Avtokrat najbolje ve, kaj je dobro za nas – tako kot to najbolje vedo neoliberalci.

Neoliberalizem, ki je legitimiral neenakost, izključevanje, patriarhalnost in privatizacijo skupnega dobrega, je torej desetletja delal vse, da bi demokracijo čim bolj razvrednotil. Čim bolj paraliziral. Čim bolj ugasnil. Čim bolj relativiziral. Čim bolj trivializiral. Čim bolj detroniziral. Ni bilo dileme: ker imamo trg, ne potrebujemo demokracije. Trg je edina prava demokracija, so trdili neoliberalci. Trg je svobodnejši, moralnejši in pravičnejši od demokracije. Pozabite na demokracijo!

Neoliberalizem je desetletja delal vse, da bi politiko čim bolj dedemokratiziral. In delegitimiral. Da bi demokracijo čim bolj nevtraliziral in zadušil.

In neoliberalizem je prav z vsem tem – s tem dolgim, agresivnim, strupenim, militantnim napadom na politično življenje in demokracijo, s tem reduciranjem demokracije na trg, s to ločitvijo svobode od družbe in demokracije – ustvaril teren za razmah nedemokratičnih in protidemokratičnih sil. Neoliberalizem jim je odprl vrata. Na stežaj. Avtokratom – vsem tem demagogom skrajne desnice, populistom, neofašistom, postfašistom, »iliberalnim demokratom«, trumpom, orbanom, dutertejem, bolsonarom, wildersom ipd. – se niti ni bilo treba kaj dosti truditi. Neoliberalizem jim je vse prinesel na pladnju: s svojimi asocialnimi politikami – s privatizacijo javnih storitev, liberalizacijo kapitala, deregulacijo trgov, demontažo socialne države, davčno razbremenitvijo kapitala/bogatih, desuverenizacijo nacionalne države in ekonomizacijo vseh vidikov človeškega življenja (v izobraževanje, zdravje in blaginjo otrok naj investira družina, ne pa država!) – je namreč ustvaril rekordno neenakost, ki je povzročila strašno negotovost, ta pa je izlegla resentiment in jezo. Avtokrati so ju le zajezdili.

Brez neoliberalnih politik, brez neoliberalne (kontra)revolucije, brez velikih kriz, ki jih je povzročil neoliberalizem, ne bi bilo avtokratov, teh direktorjev držav. Brez neoliberalnih politik (trg je ta, ki deli in vlada, nekatere spremeni v zmagovalce, druge v poražence, davki so tatvina ipd.), brez neoliberalnih zahtev, da se država vodi kot podjetje, brez neoliberalne demasifikacije oziroma entrepreneurizacije posameznika (vsak človek mora postati podjetnik, Airbnbjev hotelir, Uberjev taksist ipd., »človeški kapital«, »portfelj investicij vase«, del ekonomije delitve, to pa zato, da bo čvrstejši, hladnokrvnejši in odpornejši proti kapitalističnim krizam, da ne bo klonil pod rušilnimi silami modernosti in da ne bo zapadel »gnilim sadovom socialne države«), brez neoliberalnega preoblikovanja kulturnega boja (razrede so zamenjale identitete, razredni boj je zamenjala identitetna politika), brez neoliberalne eliminacije družbe in družbenega konteksta (človeško življenje določajo le genetika, osebna odgovornost in tržno tekmovanje) in brez neoliberalnega koncepta ekonomske svobode (svobode prisvajanja, svobode neskončnega kopičenja kapitala, svobode disrupcije, svobode uničevanja socialne države, svobode omalovaževanja skupnega dobrega, svobode demontiranja družbe ipd.) zdajle ne bi imeli popolnega viharja antidemokracije. In kot pravi Wendy Brown v knjigi Med ruševinami neoliberalizma (In the Ruins of Neoliberalism: The Rise of Antidemocratic Politics in the West), nas ne stiska le antidemokracija, ki – prek skrajne desnice – prihaja od zgoraj, temveč tudi antidemokracija, ki – prek spletne kulture, digitalne konspirologije in družbenih omrežij – prihaja od spodaj.

Kaj so ekscesi diktature v primerjavi z ekscesi demokracije!?

Wendy Brown opozarja, da so neoliberalci slavili »liberalno diktaturo«. Kaj je že to? Nasprotje »totalitarne demokracije«. In kaj je »totalitarna demokracija«? To je socialna demokracija – no, vsaka demokracija, ki skuša regulirati kapital, trge in kapitalizem. A to počne vsaka demokracija, vredna tega imena.

Potemtakem: za neoliberalce je vsaka demokracija totalitarna, saj kapitalu, trgom in kapitalizmu »vsiljuje« regulacije, pravila, omejitve. Te »totalitarne demokracije« pa se lahko znebiš le na en način – z uvedbo »liberalne diktature«. Ali bolje rečeno: »totalitarne demokracije« se lahko osvobodiš le z »liberalno diktaturo«.

Kako je to praktično izgledalo, smo videli leta 1973 v Čilu, ko je vojaška hunta zrušila demokratično izvoljeno vlado Salvadorja Allendeja, oblast pa je prevzel general Augusto Pinochet, skrajno desni populist, neoliberalni fašist – Friedman je Čile razglasil za »ekonomski in politični čudež«, Hayek, ki je že prej slavil indonezijskega diktatorja Suharta (pobiti je dal približno milijon »komunistov«) in portugalskega diktatorja Salazarja (pod čigar »avtoritarno vlado je bila človekova osebna svoboda varnejša kot v številnih demokracijah«), pa je oznanil, da podpira Pinochetovo »tranzicijsko diktaturo«, ker je to edina pot do svobode. Do svobode kapitala in svobode trgov, se razume. Trg potrebuje močno, avtokratsko, diktatorsko državo, da ga varuje pred političnim vmešavanjem – trge, kapital in kapitalizem lahko pred političnim poseganjem in vpletanjem reši le diktator, »liberalni diktator«, ki ga je imel Hayek, kot je rekel v slovitem intervjuju za čilski časopis El Mercurio, raje kot »demokratično vlado brez liberalizma«. In dobro vemo, kaj imajo Hayek in neoliberalci za »demokratično vlado brez liberalizma« – demokratično vlado, ki skuša regulirati trg, kapital in kapitalizem. Nič ni bolj totalitarnega od »neomejene demokracije«.

No, »tranzicijska diktatura«, ki so jo tako slavili Hayek in neoliberalci, je čilsko bogastvo sunkovito, brutalno in kruto prerazporedila k ekonomskim in finančnim elitam. Ali kot je rekel admiral José Toribio Merino, član Pinochetove hunte: »Naj padejo tisti, ki morajo pasti. Takšna je džungla ekonomskega življenja. Džungla divjih zveri, kjer ta, ki lahko ubije, kogar hoče, tudi ubije, kogar hoče. Takšna je realnost.« S tem je lepo povzel neoliberalni evangelij. To, kar je Hayek imenoval »tranzicijska diktatura«, je sociolog Andre Gunder Frank imenoval »ekonomski genocid«. A kot bi rekli neoliberalci: kaj so ekscesi diktature v primerjavi z ekscesi demokracije?!

Neoliberalci tolerirajo le stanjšano, razredčeno demokracijo, ki množicam preprečuje, da bi se uprle trgom in kapitalu. Ali natančneje: neoliberalizem je ustvaril falirano demokracijo, v kateri zahteve množic vedno ostanejo neizpolnjene – v kateri množice ostanejo vedno prikrajšane, frustrirane, razočarane. Na volitvah vedno zmagajo ( juhej, naši imajo večino!), a potem iz dneva v dan le izgubljajo. Prirejajo lahko referendume o nepomembnih rečeh (recimo o tem, kako bodo umrli), o pomembnih in usodnih – recimo o prerazporejanju družbenega bogastva, zgornji meji najemnin, gradnji dostopnih stanovanj, sistemu socialne varnosti in deprivatizaciji javnega zdravstva (o tem, kako bodo živeli) – pa ne.

Če vlade sprejmejo zakone in regulacije, ki nasprotujejo neoliberalni agendi, pa se itak takoj oglasi »gospodarstvo« (od Gospodarske zbornice naprej) in začne groziti s koncem sveta.

Nič, neoliberalci so poskrbeli, da lahko ljudje odločajo o malo rečeh. In to, da ne morejo odločati o pomembnih, usodnih rečeh, se zdi že kar »naravno«. Politično moč večine je treba omejiti, saj preveč demokracije pomeni preveč socialne države, to pa ne pride v poštev – socialna država se namreč financira z davki. Preveč socialne države pomeni preveč davkov. Kapital pa noče davkov. Čim manj demokratičnih odločitev, tem bolje!

Ali kot pravi Wendy Brown: »Kapitalizem, ki je hkrati načelo realnosti, imperativ in moralni red, je postal nujnost, avtoriteta in resnica, preplavil je vse sfere in kljub svojemu očitnemu pustošenju, nekoherentnosti in nestabilnosti je odporen proti kritiki. Ni alternative.« Ni alternative neoliberalizmu, pa četudi je neoliberalizem tovarna za proizvodnjo človeškega trpljenja, grozljive ekonomske neenakosti in ekološkega opustošenja. Ni alternative, je pač prvi člen globalne neoliberalne ustave – There Is No Alternative. TINA.

Zato novi obrazi v Sloveniji vedno razočarajo – nič ne morejo, ničesar ne morejo zares spremeniti, reform ne morejo izpeljati. Slej ko prej se zazdi, da jim je vse padlo iz rok. Okej, reforme – od zdravstvene do pokojninske – bi lahko izpeljali, toda le v smeri še večje privatizacije, ki jo predvideva in zapoveduje nikoli izvoljeni neoliberalni režim, tega pa nihče noče. Edina reforma zdravstva, ki jo priznava in dopušča neoliberalni režim, je popolna privatizacija zdravstva – s privatizacijo zdravstvenega zavarovanja in plačnega sistema vred ( ja, FIDES je neoliberalni sindikat, antisindikat). Novi obrazi pa za takšne »reforme« nimajo mandata.

Prav zato gledamo tiho, počasno privatizacijo zdravstva – brez reforme. Hočem reči: zdravstvene reforme pri nas v zadnjih 30 letih ni bilo, pa čeravno so jo terjali in napovedovali, toda zdravstvo se je v zadnjih 30 letih kljub temu radikalno spremenilo – zelo, zelo se je sprivatiziralo. Zdravstvo se je torej »spontano«, »samodejno« reformiralo, pa čeravno mandata za reformo ni imelo – ja, reformiralo se je po »naravni« poti.

Neoliberalizem se je v vseh teh letih tako prijel, da izgleda »naravno«. Vse njegove politike in vsi njegovi programi delujejo »normalno« in »samoumevno« – kot da so brez alternative. Kot da so del narave. Privatizacija je »naravni« proces.

Če vlade sprejmejo zakone in regulacije, ki nasprotujejo neoliberalni agendi, pa se itak takoj oglasi »gospodarstvo« (od Gospodarske zbornice do AmChama in Kluba slovenskih podjetnikov), ki začne groziti s koncem sveta, če se bodo davki – davki na karkoli, tudi na bogastvo – slučajno zvišali. Davki pomenijo nekaj »nenaravnega« – zasuk v komunizem, tiranijo, totalitarizem.

Kje pa mislite, da korenini slogan, da je premier Golob tiran in diktator? Natanko v neoliberalnem besednjaku! Tam ga je pobralo slovensko »gospodarstvo«, ki pa, kot vemo, brezmejno ljubi pravega avtokrata – Janeza Janšo. Ker ljubi disrupcijo – in kaos. Janša ju zagotavlja. Tako kot ju zagotavlja Trump. Zato ga Wall Street tako ljubi.

Leto 2008, ko je izbruhnila apokaliptična finančna kriza, je bilo leto, ko je neoliberalizem grozljivo odpovedal – in zdaj živimo med ruševinami in razbitinami neoliberalizma, pravi Wendy Brown. Prav res: živimo sredi ekonomskih, socialnih, političnih in kulturnih katastrof. Demokracija je ponižana, zadušena, paralizirana in detronizirana, demonizirana in osovražena od spodaj in od zgoraj, država je le orodje velikega kapitala, politično življenje je groteskno, odčarano, degradirano, obsceno, skomercializirano in pošastno, vsak vidik človeškega življenja je prepuščen monetizaciji, ekonomizaciji, entrepreneurizaciji in financializaciji (smo le še »človeški kapital«, nič ni bolj vsakdanjega in bolj imperativnega od »prodaje lastne duše«), to, kar je ostalo od vrlin, je skrčeno na branding, vlada realpolitika (zmes kravjih kupčij in spinov), alergična na dejstva, argumente in resnico, pučizem – poskus državnega udara – je nova normalnost. Ameriški politik, ki bi skušal na oblast priti s pučem (z napadom na Kapitol), bi bil nekoč ob svobodo, kariero in morda celo glavo, zagotovo pa ne bi nikoli več kandidiral za predsednika, saj bi ga vsi izobčili, črtali in ignorirali – danes je junak.

Politika se je neoliberalizirala – tudi tu velja logika trga, logika transakcije, pravi Wendy Brown. Zakaj evangelijski kristjani, ki so itak tako brezobzirni, ideološko ekstremni in militantni kot neoliberalci, podpirajo Trumpa, pa čeravno je pokvarjen, čeravno laže in psuje, čeravno prešuštvuje, čeravno nadleguje in posiljuje ženske in čeravno se serijsko ločuje? Ker jim je vseeno, kdo je – važno, da je na vrhovno sodišče imenoval tri konservativne sodnike, ki so razveljavili sodbo o legalizaciji splava, da je v šole vrnil molitev, da je transspolnim osebam prepovedal vojaško službo, da je ameriško ambasado iz Tel Aviva preselil v Jeruzalem. Vseeno jim je, kakšen je – važno, da dela zanje. Trump je njihov ulični bojevnik. Ti nam – mi tebi!

Edina reforma zdravstva, ki jo priznava in dopušča neoliberalni režim, je popolna privatizacija zdravstva – s privatizacijo zdravstvenega zavarovanja in plačnega sistema vred.

Koga briga morala? Šteje le trg! Rečeno v jeziku neoliberalcev: trg je moralna resnica. Prav res. Evangelijski kristjani so leta 2017 v Alabami na volitvah za senat monolitno volili pedofila, ker je obljubil, da bo kriminaliziral splav in homoseksualnost, in ker je Koran razglasil za Mein Kampf.

Ni demokracije – ni problema

A kot dobro vemo, se neoliberalne katastrofe tu še ne končajo: vstajajo nedemokratične in antidemokratične sile, ljudi histerizirajo vulgarni nacionalistični, nativistični, šovinistični, patriotski, fašistoidni demagogi, populistični bes je čedalje agresivnejši, nihilizem, ki ga sprožajo in podžigajo družbena omrežja, je čedalje nasilnejši in militantnejši, vse zavore so popustile, vsak predsodek dobi svoj algoritem. Še celo krščanske stranke, kot je NSi, raje prisegajo na neoliberalno agendo kot na sočutnost, a svojo dvotirnost – svoje zagovarjanje neoliberalnih in tradicionalnih, krščanskih vrednot – težko argumentirajo, saj fetišizirajo družino, ki jo trgajo prav neoliberalne politike, in slavijo zaprte državne meje, ki jih neoliberalne politike odpirajo, da bi omogočile prost pretok kapitala in delovne sile. Politika indiferentnosti, ki jo podžiga neoliberalizem, je novi nihilizem.

Desetletja neoliberalne politike – uničevanja tovarn in industrije, selitev delovnih mest na Kitajsko in globalni jug, siromašenja in razlaščanja srednjega razreda, ustvarjanja strašne neofevdalne neenakosti, glorificiranja davčnih oaz in drugih davčnih »optimizacij«, privatizacije skupnega dobrega, demonizacije sindikatov, ekonomskega, socialnega in kulturnega deprivilegiranja, deprimiranja in detroniziranja belih krščanskih moških, ki se zdaj gnetejo, čakajo v vrstah in trpijo – so ustvarila toksično »festivalsko« ozračje, tega pa, kot še predobro občutimo, preplavlja kakofonija tistih, ki svojih otrok nočejo več pošiljati v šole, ker tam učijo »ideologijo«, »teorijo spola«, »večkulturnost« in »kulturni marksizem« ( javno šolstvo naj zamenja šolanje na domu ali zasebno šolstvo, starši naj dobijo vavčerje), tistih, ki zahtevajo prepoved splava, tistih, ki zahtevajo politiko zaprtih meja in ki preganjajo migrante, priseljence in begunce, tistih, ki pozivajo k maščevanju liberalnim elitam (uvoznicam migrantov, s katerimi naj bi si skušale povečati volilno bazo), tistih, ki brezmejno uživajo v poniževanju in trpinčenju drugih, tistih, ki radi plešejo na pogoriščih ranljivih življenj, tistih (»incelov«, »neprostovoljnih celibaterjev«), ki na spletu in družbenih omrežjih trolajo, šikanirajo in terorizirajo uspešne, slavne, neodvisne ženske in feministke, ker jih ženske – zaradi njihove predpotopne seksistične, mačistične, posesivne mentalitete – zavračajo, ignorirajo in črtajo (zato tako podpirajo Trumpa, poniževalca, sramotilca in zaničevalca žensk), tistih, ki so jih neoliberalne politike tako stisnile v kot, da se zdaj – na forumih, v tvitih ipd. – že kar vnaprej nihilistično posmehujejo vsem vrednotam (in izživljajo maščevalne fantazije, ki jim, pravi Wendy Brown, ni ne konca ne kraja, ker zanje ne obstaja nič razen maščevanja in maščevalnih fantazij, tako da se utapljajo v regresiji, nekreativnosti in iskanju koga, recimo Trumpa ali Janše, ki bi jih maščeval), tistih, ki ne morejo preboleti nespoštljivosti, ki naj bi jo do njih kazale liberalne, levičarske, »marksistične« elite, pri čemer spregledajo, da je za njihov neuspeh dejansko kriva nespoštljivost, ki jo do njih kaže neoliberalni kapitalizem (vseeno jim je, kakšno politiko zagovarja Janša, magari neoliberalno, važno je, da se maščuje tistim, ki so krivi za njihovo trpljenje, njihove frustracije, njihovo prizadetost, njihovo zlorabljenost, njihove neuspehe), tistih, ki prezirajo politike in politiko, a izkazujejo blazno slo po oblasti, tistih, ki kričijo »Naredimo Ameriko spet veliko«, »Francija za Francoze«, »Čista Poljska, bela Poljska«, »Naj Švedska ostane švedska« in »Naša kultura, naš dom, naša Nemčija« (oh, in »Bog, družina, nacija in svobodno podjetništvo« ali »Na Slovenskem smo samo Slovenci gospodarji«), tistih, ki si domišljajo, da lahko rečejo karkoli o komerkoli, tistih, ki opevajo junaško, mitsko, fantazmagorično, izgubljeno preteklost, v kateri so bili beli kristjani srečni in heteroseksualni, v kateri so nebelci in ženske vedeli, kje je njihovo mesto, v kateri so bile soseske varne in etnično čiste, v kateri so obstajale jasne rasne in spolne hierarhije in v kateri so imeli moški pravico do žensk (in do rasizma, seksizma, šovinizma ipd.), tistih, ki patriotizem spreminjajo v ksenofobijo, vero v orožje, moralo pa v sovraštvo in rasizem, tistih, ki boj za socialno pravičnost razglašajo za tiranijo, tistih, ki ob pogledu na zapuščene tovarne in propadajoč zdravstveni sistem ne pomislijo na invazivne neoliberalce, ampak na »invazivne« migrante, tistih, ki ob pogledu na svojo depresijo, svojo kolekcijo antidepresivov in »rdečih« tablet, svoje presihajoče prihranke in svoje razpadle družine pomislijo na »veliko zamenjavo« in »genocid nad belci«, ne pa na desetletja neoliberalizma, tistih, ki se imajo za žrtve, ker so izgubili rasne in spolne privilegije, pravico do rasnega in spolnega supremacizma, tistih, ki terjajo trdo roko, avtoritarnega voditelja, »ljudskega junaka«, ki bo naredil red.

Vsi ti pa za svoje rane, svojo nesrečo in zimo svojega nezadovoljstva krivijo demokracijo – ta je kriva, ker na oblast spušča levičarje, v deželo pa migrante, azilante, priseljence, begunce. Kriva je, ker odpravlja meje in v deželo spušča svet. Demokracija je problem, ne pa rešitev. Zato se je je treba nujno znebiti. Kot pravi Wendy Brown: »Če beli moški ne morejo imeti v lasti demokracije, potem ne bo demokracije. Če beli moški ne morejo vladati planetu, potem ne bo planeta.« Kakofonični trušč, v katerem odzvanjajo vsi ti jezni, ogorčeni, nizki, podli, toksični kriki in vzkliki, je kakopak groteskni mutantski produkt neoliberalizma, to, da skrajna desnica, nacionalisti in rasisti tako zlahka ustavljajo in izganjajo migrante, pa je posledica neoliberalne demonizacije demokracije – če pravica in človekove pravice nimajo nobene veljave, potem migranti nimajo nobenih pravic. In nobenih možnosti.

Ni demokracije – ni problema.

Neoliberalci so trdili, da je »liberalna diktatura« – avtoritarni, tehnokratski liberalizem – le nekaj prehodnega, tranzicijskega, začasnega, le nujna faza na poti do ekonomske svobode, toda zdaj ni več nobenega dvoma, da je »liberalna diktatura« – iliberalna, avtoritarna, avtokratska demokracija – uradna oblika sodobnega vladanja, politična oblika sodobnega kapitalizma. Kapitalizem mora biti pač varen pred ljudstvom. Pred množicami. Pred večino.

Kapitalizem mora biti varen pred demokracijo.

Vsi sicer ponavljajo, da živimo v kaosu, toda kdor hoče, lahko v tem kaosu vidi neoliberalni red – uresničitev neoliberalnih sanj. Vse krize, ki jih prebolevamo, kažejo, da se je globalni neoliberalni projekt sfižil, pri tem pa je za sabo – v kaos! med svoje ruševine in razbitine! – potegnil svet. Nič hudega, so si rekli neoliberalci, ki najbolj ljubijo prav kaos – to je pač čas, ko to, kar je bilo dotlej nemogoče, na lepem postane mogoče. Kaos je poslovna priložnost.

Triumf neoliberalizma je bil katastrofa za družbo.