Marko Šantić / Režiser, ki s svojimi filmi uokvirja žgoče družbene pojave

Njegov najnovejši celovečerni film Zbudi me, ki je po premieri na filmskem festivalu Black Nights v Talinu obredel še okrog dvajset evropskih festivalov, nedavno pa je začel turnejo po domačih kinematografih, je zgodba o ksenofobiji, nestrpnosti in nasilju, pa (kolektivni) izgubi spomina, nacionalizmu in – kljub vsemu – upanju na nov začetek. Na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je odnesel pet vesen, vključno z nagradama za najboljši scenarij in najboljši celovečerni igrani film.

Režiser Marko Šantić (1983), Splitčan, ki je odraščal na Reki, se je nad filmom navdušil že v srednji šoli, zlasti nad klasikami velikih cineastov, kot so Kurosawa, Fellini, Kubrick in Antonioni, ki so jih predvajali na hrvaških in italijanskih kanalih. Za dodatno spodbudo je poskrbel njegov oče, ki mu je kupil digitalno osemmilimetrsko kamero, s katero je mladi filmofil začel snemati prve filmske poizkuse, vedno resneje pa začel razmišljati o režiji. In po priporočilu slovenskega režiserja Martina Turka – takrat še študenta režije – se je odpravil na sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in jih uspešno opravil. Z obiskovanjem akademijske videoteke, kjer so se police šibile pod težo vseh vrst filmov, pa je začel odkrivati nove svetove. Najbolj ga je pritegnil svet italijanskega neorealizma, svet preprostih, socialno deprivilegiranih ljudi ter vsakodnevni boji delavskega razreda, in spoznal je, da o takšnih likih razmišlja tudi sam.

Ena izmed prelomnic na njegovi ustvarjalni poti se mu je zgodila v tretjem letniku študija. Ravno ko se je mučil s pisanjem scenarija za kratki igrani film, je naletel na pisatelja, režiserja in scenarista Gorana Vojnovića, ki mu je dejal, da ima v predalu scenarij, ki bi ga utegnil zanimati. In res, po njegovi predlogi je Marko Šantić posnel kratki študentski film Srečno pot, Nedim, zgodbo o Amirju, ki svojemu na smrt bolnemu bratu Nedimu želi izpolniti poslednjo željo, da bi umrl v Bosni, ne v Nemčiji – a vse se zaplete na slovenski meji. Film je prejel glavno študentsko nagrado na slovitem newyorškem filmskem festivalu Tribeca, glavno nagrado za kratki film na Sarajevskem filmskem festivalu, poleg tega je bil nominiran še za nagrado Evropske filmske akademije. »Ta film, kjer se marginalizirani junaki z družbenega roba borijo z birokratskimi pravili in sistemom, me je na nek način definiral, saj sem spoznal, da so prav to tematike, ki me znotraj filma najbolj zanimajo,« pravi režiser.

Pri romanu Gosposka, mater si ozka Orlanda Uršiča, po katerem je posnel celovečerni prvenec Zapelji me (2014) in bil na 16. Festivalu slovenskega filma zanj nagrajen z vesno za režijo, ga je pritegnila tematika ranjenih mladostnikov iz mladinskih domov, ki so rojeni v nepravične in tragične okoliščine, a se kljub temu borijo za življenje. Temu je leta 2018 sledil drugi celovečerec Skupaj, v katerem je svojo zadnjo filmsko vlogo odigral Jernej Šugman, pa hrvaški celovečerni film Lada Kamenski, ki ga je režiral s hrvaško režiserko in scenaristko Saro Hribar.

Nato je leta 2015 izbruhnila begunska kriza in začel je zaznavati skrb zbujajoče spremembe znotraj slovenske in širše evropske družbe. Začutil je strah pred vdorom tuje kulture, ksenofobijo in nestrpnost, obenem pa izkoriščanje tega strahu v obliki lažnih novic, netočnih dejstev in medijskih konstruktov ter sovražne govorice na družbenih omrežjih. »Prej takšne nestrpnosti vsaj v javnem prostoru nisem zaznaval, zdaj je prešla na raven vsakdanjega življenja, tvojega bližnjega soseda. Zanimale so me vse te na videz majhne nestrpnosti in začel sem se spraševati, kje so meje svobode govora in kdaj se začne sovraštvo do manjšin.« Na umetniški rezidenci v Berlinu je začel pisati osnutek scenarija, nato pa k pisanju povabil Gorana Vojnovića, nazadnje se jima je pridružila še Sara Hribar.

»Ko delaš film, si gotovo ne želiš, da bi te povozil čas in da tema, ki jo obravnavaš v scenariju, ob izidu filma ne bi bila več aktualna. Kar se brez težav zgodi zlasti v našem filmskem prostoru, kjer v povprečju traja sedem let, da posnameš film. A s tem filmom nam je uspelo najti temo, ki nas je zanimala, hkrati pa je univerzalna in – kar je najbolj tragično – vedno bolj aktualna. Nestrpnost ter strah pred tujim in drugačnim se le še stopnjujeta,« pravi režiser, ki si še naprej želi snemati filme, ki obravnavajo žgoče družbene tematike, filme, ki postavljajo ogledalo sodobni družbi in to počnejo brez moraliziranja. »Zdi se mi, da so takšni filmi nujno potrebni, sploh v času, ko smo z vseh strani bombardirani s podobami, ki nas zasipajo z različnimi sporočili, pri tem pa nimamo časa za premislek in za neko poglobljenost, ki jo ponuja film,« pravi. »Takšni filmi niso nujno prijetni, pravzaprav je še bolje, če te ob ogledu stiska v želodcu, saj to pomeni, da je film odprl temo, za katero ti ni vseeno. Mislim, da je naloga filma, da gledalca predrami.«