V samem vrhu

Ko je bila majhna, je precej časa vztrajno ponavljala, da bo ilustratorka. Že zgodaj se je namreč izkazala za pravega knjižnega molja, v osnovni šoli je večino prostega časa preživela v zavetju preobloženih polic šolske knjižnice, doma se je izgubljala v pravljičnih svetovih knjig in slikanic, s katerimi jo je izdatno zalagal dedek. Še posebej religiozno je prebirala otroško in mladinsko leposlovje Svetlane Makarovič, ki pa je ni pritegnilo le zaradi bogastva literarnega izraza, pač pa tudi zaradi izjemnih ilustracij, ki so spremljale besedilo in krasile platnice. Čeprav se ji pri rosnih petih ali šestih letih ni sanjalo, kdo je Gorazd Vahen, je vedela, da je to človek, ki je z izjemnim občutkom in bogastvom likovnega izraza oživil sovico Oko, peka Mišmaša in mlinarico Jedrt, pa Sapramiško, kosovirje in Smetiščnega muca. Bil je njen vzor, eden najpomembnejših likov v njenem malem pravljičnem svetu.

Zgoraj opisana zgodba je resnična. Vendar ni pomembno, kdo je deklica, ki v njej nastopa, lahko je vaša prijateljica ali hči, morda mama. Kajti knjižna ilustracija je prvi stik prav vsakega otroka z umetnostjo, knjižne ilustracije so podobe, ki se nam odtisnejo globoko v spomin in nas spremljajo vse življenje. Kdo se ne spomni podobe medvedka Pikija Jakoba legendarne Jelke Reichman, pa Pedenjpeda Marjana Mančka, Muce Copatarice izpod čopiča Ančke Gošnik Godec? Pa takoj prepoznavnih ilustracij Lile Prap, Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič, Kostje Gatnika – naštevali bi lahko v nedogled.

Zato je otroška ilustracija tudi velika odgovornost, se strinjata ilustratorja Ana Zavadlav in Peter Škerl, poleg pisateljice Jane Bauer letošnja slovenska nominiranca za spominsko nagrado Astrid Lindgren, eno najprestižnejših mednarodnih nagrad na področju otroške in mladinske literature. Letošnja nagrada, ki so jo v torek podelili na 61. Mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v italijanski Bologni, je sicer romala v Avstralijo, v roke organizacije, ki spodbuja pismenost pri otrocih tamkajšnjih domorodnih prebivalcev. A čeprav se je trojici iz Slovenije nagrada izmuznila, so bile izjemen poklon in velika čast že same nominacije.

»Res je pomembno, kakšne so prve podobe, ki jih bo otrok videl, kakšne knjige bo bral, kakšne slikanice bo listal,« nadaljuje Ana Zavadlav in še dodatno poudari, da bi se na sploh morali bolj ukvarjati z vizualno kulturo. »Te podobe se otroku vtisnejo v spomin in ga oblikujejo, zato kot ilustratorji čutimo odgovornost, da od sebe damo nekaj res kakovostnega, premišljenega in iskrenega.« Sama se je že zelo zgodaj navdušila nad ilustracijo, predvsem po zaslugi edinstvenih likovnih izrazov Marlenke Stupica in Ančke Gošnik Godec, pa Boža Kosa in Marjana Mančka. »Že kot majhna sem poznala vsa imena,« priznava, »takoj sem vedela, kdo je kaj narisal, vedno me je zanimala ta likovna plat zgodb. In vsem sem govorila, da bom ilustratorka.« Pri Petru Škerlu je ustvarjalna pot v ilustracijo vodila malo bolj po ovinkih. »Ko sem bil otrok in sem listal knjige, sem vedno najprej gledal ilustracije, branje me sploh ni zanimalo,« pravi. »Šele ko sem si na podlagi vidnega zamišljal, kaj bi lahko pisalo, sem prebral besedilo – in bil na nekaterih delih prav razočaran.« Hkrati je že od nekdaj požiral gledališče, zanimali so ga restavratorstvo, animacija, risani film in strip, ilustracijo je vzljubil kasneje. Vedno mu je bilo všeč, če so imele ilustracije še skrite podtone ali detajle, ki jih je podtaknil avtor. Zanj so bile prelomne ilustracije Andersenovega Vžigalnika izpod rok Kostje Gatnika ter Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, ki jih je ilustrirala Ančka Gošnik Godec; ko se je odločal za vpis na akademijo, pa tudi Gorazd Vahen z ilustracijami del Svetlane Makarovič. Zdaj ga navdušujejo izjemne likovne interpretacije Alenke Sottler, ki je v zadnjem času veliko zanimanje zbudila zlasti z ilustracijami za knjigo Bambi, zaradi česar so ji posebno pozornost nedavno namenili tudi v pomembni ameriški reviji za sodobno ilustracijo 3x3.

»Te podobe se otroku vtisnejo v spomin in ga oblikujejo, zato kot ilustratorji čutimo odgovornost, da od sebe damo nekaj res kakovostnega, premišljenega in iskrenega.«

– Ana Zavadlav

Peter Škerl je bil dolgo najbolj prepoznaven po črno-belih ilustracijah za prevod Orwellove Živalske farme in pravljice Barbare Simoniti Močvirniki, pri katerih se ga je zaradi neštetih odtenkov zelene prijel celo vzdevek »slovenski Rembrandt«. Pri nominaciji za nagrado Astrid Lindgren pa so pomembno vlogo gotovo odigrale tudi druge njegove ilustracije, predvsem tiste za knjigo mladinske pisateljice Jane Bauer Kako objeti ježa (KUD Sodobnost, 2022). Zato mu je v posebno veselje, da sta bila za ugledno nagrado nominirana oba soavtorja srčne in večplastne zgodbe o ježu, ki ga popade želja, da bi nekoga objel – a kaj, ko ima bodice. Knjiga, ki je med drugim prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, je naletela na izjemne uspehe tako doma kot v tujini, lepe odzive je doživela v sosednji Italiji, kjer gre že v drugi ponatis. »Že takoj ko sem odprl besedilo, mi je bilo jasno, da gre za kvalitetno zgodbo,« pravi Peter Škerl. »Gre za univerzalne teme, kot so želja po ljubezni, introvertiranost, osamljenost zaradi drugačnosti. In o človečnosti, solidarnosti – nekaj, kar smo tudi sami nedavno doživeli v luči uničujočih poplav. Kljub temu da gre za basen, v kateri nastopajo živali, govori o ljudeh, o naših odnosih.«

Peter Škerl pravi, da se je ob branju pravljice Kako objeti ježa dokaj hitro odločil za tehniko akvarela, ki mu je omogočal lepo, nežno prelivanje barv ter brezšivne prehode med barvo in belino. Slikanica je nastajala približno pol leta. Njegov najljubši del ustvarjalnega procesa je skiciranje, pri čemer skico vedno zriše in definira do potankosti. »Barvanje pa doda tisto, česar skica ne more. Ko pustim, da barva teče, se zliva, pride do nečesa nepredvidljivega, magičnega. To nepredvidljivost bi težko dosegel z računalniškim načinom barvanja,« pravi ilustrator, ki še vedno pristaja na ročno, analogno delo. »Skiciranje, stik s papirjem, prsti, umazani od svinčnika in barve – to mi pomeni toliko kot dotik zemlje. Bolj me zadovolji in napolni, energija, ki se pri tem pretaka, je neopisljiva.«

Ana Zavadlav je bila za spominsko nagrado Astrid Lindgren nominirana že lani. Nominacijo so ji prinesle predvsem ilustracije v knjigi Italijanske pravljice 1 in 2 (Mladinska knjiga, 2022) kultnega italijanskega postmodernista Itala Calvina, za katere je lani prejela tudi Levstikovo nagrado, ki jo za izvirne ilustracije podeljuje založba Mladinska knjiga. Enako nagrado je prejela že leta 2021 za ilustracije v slikanici Obisk Gaje Kos. V preteklosti je navdušila tudi z ilustracijami za dela priljubljenega nizozemskega pisatelja Toona Tellegena – tiste iz knjige Čriček in temačni občutek (Mladinska knjiga, 2017) so ji leta 2019 prinesle uvrstitev na razstavo 34. knjižnega sejma otroške in mladinske literature v Bologni, za ilustracije za knjigo Jež in samotni občutek (Mladinska knjiga, 2020) pa je prejela strokovno nagrado, plaketo Hinka Smrekarja. Ne obremenjuje se s slogom, njene ilustracije so lahko barvite ali črno-bele, pomembno je, da začuti, da bi ilustracija lahko razširila, dopolnila, odprla zgodbo. In da tudi njej med risanjem ni dolgčas.

A »delo ilustratorja ni pravljični svet«, pravi Peter Škerl. Trdo delo ilustratorje in ilustratorke pogosto sili v prekomerno delo in razpršenost med projekti, da lahko preživijo, honorarji pa se kljub inflaciji niso resno spremenili že dobri dve desetletji. »Živimo v realnem svetu, ta pravljični svet šele nastaja. In prizadevamo si, da bi bil boljši, lepši, pravičnejši kot ta, v katerem živimo. Je pa treba razmisliti, kako bi ilustratorjem olajšali delovne razmere, saj smo trenutno v svetovnem vrhu. In škoda bi bilo, če bi v tem opešali, saj za svoje delo potrebujemo neko kondicijo, odprtost za dogajanje okrog nas.«

Kljub nezavidljivim razmeram pa ilustratorja pozitivne plati vidita v umetniški svobodi, ki jo dopušča slovenski trg. »Doma imamo precej več svobode kot v tujini, kjer te izberejo na podlagi nekega stila, ki so ga videli pri tebi, potem pa pričakujejo podoben rezultat,« pravi Ana Zavadlav. »Pri nas imaš bolj proste roke in ni tolikšnega pritiska, naročilo dobiš, ker ti zaupajo, da boš sam našel neko vizualno rešitev. Edina svoboda, ki jo imam, je, da na papir lahko narišem, kar hočem, lahko sem pogumna ali nežna, kakor me že besedilo nagovori. Seveda je ilustracija nekaj, kar vedno poteka v dogovoru in izziv je uskladiti besedilo in pričakovanja drugih, a kot ustvarjalec si moraš izboriti to svobodo in ne pustiti, da se preveč posega vanjo.« Tudi Petru Škerlu se zdi ta svoboda zelo pomembna. »Več ko imaš svobode, večjo odgovornost nosiš, obenem pa je ravno v tej odprtosti največ prostora za magijo in neskončno kreativnost.«

»Skiciranje, stik s papirjem, prsti, umazani od svinčnika in barve – to mi pomeni toliko kot dotik zemlje. Bolj me zadovolji in napolni, energija, ki se pri tem pretaka, je neopisljiva.«

– Peter Škerl

Ena njegovih najljubših pravljičnih junakinj je še vedno Pika Nogavička – vedoželjna, samosvoja, pravo nasprotje tega, kar je svet pričakoval od nje, kljub temu ali prav zato pa lik, s katerim se vsak otrok lahko poistoveti. »Upal bi si celo trditi, da je ogromno naredila za emancipacijo žensk,« pravi Peter Škerl. »Je lik, ki odpira neko širino in pokaže, da je ženska lahko tudi močna, navsezadnje lahko celo dvigne konja. Gre za literarni presežek v sporočilnosti, ki me še vedno izredno navdihuje.«

Kakšna ilustracija pa najbolj pritegne otroke? »Včasih sem presenečena, ko jih navduši že preprosta črno-bela risba,« pravi Ana Zavadlav. »Morda jih nagovori najbolj neposredno, najbolj iskreno. Pri slikanicah zelo uživajo, kadar iščejo detajle. Pregledajo vsako piko, ki si jo naredil, nič ne moreš skriti, vse odkrijejo. Tudi kakšno napako. To natančno opazovanje je nekaj najlepšega.« Tudi Peter Škerl meni, da otroke najbolj pritegne neposrednost. »Če se bomo preveč osredotočali na raziskave, katere barve so bolj priljubljene od drugih, mislim, da bomo zgrešili sporočilnost. Zdi se mi pomembno biti iskren v svoji vizualni govorici, brez nepotrebnega olepševanja in kompliciranja.« Ana Zavadlav in Peter Škerl se te dni mudita v Bologni, na vodilnem svetovnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature, kjer je Slovenija prav letos častna gostja. Svojo predstavitev je, kar ni presenetljivo, najbolj osredotočila na izjemno uspešno zgodbo o slovenski knjižni ilustraciji in nastala je razstava, na kateri je Center ilustracije v sodelovanju z Javno agencijo RS za knjigo in po oblikovani zasnovi arhitektk Sare & Sare (Sara Badovinac in Sara Škarica) pod monumentalnim stropnim baldahinom z ilustracijami 12 slovenskih ilustratorjev (med njimi sta tudi Ana Zavadlav in Peter Škerl) predstavil skupno kar 44 ustvarjalcev (med njimi je tudi Mladinin hišni ilustrator Tomaž Lavrič, v zadnjem času čislan kot avtor pesmi in ilustracij v pesniških zbirkah za otroke Mali črv Oto in Mala vešča Lučka; izdajama se bo jeseni pridružila še tretja). Še petnajst dodatnih pa so predstavili v spremljajočem katalogu.

Ana Zavadlav in Peter Škerl sejem v Bologni, ki je v mednarodno orbito pred leti med drugim izstrelil Lilo Prap, danes pa na njem kar vrvi od slovenskih avtorjev (Ana Maraž je bila denimo z ilustracijami za knjigo Majde Koren Protideževna juha, ki je letos izšla pri založbi KUD Sodobnost, v hudi konkurenci med 3520 prijavljenimi ilustratorji iz 81 držav povabljena na prestižno razstavo ilustracije tokratnega bolonjskega knjižnega sejma), obiskujeta že več let, celo desetletij, in z veseljem opažata, da slovenski avtorji res spadajo v sam vrh svetovne otroške knjižne ilustracije. »Ta raven nikakor ni samoumevna, zlasti če pogledamo širšo sliko in druge države,« pravi Ana Zavadlav. Tudi Peter Škerl meni, da imamo, zlasti glede na našo majhnost, zelo bogato ilustratorsko krajino. »Neverjetno kreativni smo in imamo na področju knjižne ilustracije ogromno raznolikih ustvarjalcev, vsak je izredno svojstven in si je našel svoj lastni izraz.«

Že od nekdaj imamo izredno močne ilustratorke, kar je povezano s tem, da je bilo področje slikarstva dolgo časa za njih skoraj povsem zaprto in nedostopno.

Pri tem poudari, da imamo že od nekdaj izredno močne in edinstvene ženske avtorice, kar je gotovo povezano s tem, da je bilo področje slikarstva dolgo časa za njih skoraj povsem zaprto in nedostopno. Zato so se osredotočile na ilustracijo – spomnimo se prvobork Marlenke Stupica, Ančke Gošnik Godec, Marjance Jemec Božič in drugih izjemnih ilustratork – in v njej odpirale neverjetno svojstvene izraze. Peter Škerl tako zaključi: »Imamo izredno močno tradicijo, ki se samo še bogati, na kar smo lahko izredno ponosni.«