Koala Voice: Auf Wiedersehen

+ + +

Leta 2010 ustanovljeni zasavski bend se je po zmagi na prvi ediciji Špil lige in udeležbi na Klubskem maratonu leta 2014 dodobra uveljavil v širšem slovenskem prostoru. Z leti se je z več odmevnimi nastopi doma (kot predskupina benda The Pixies v Križankah) in na tujem (festivali InMusic, EXIT itd.) profiliral kot prvo ime naše indie rock scene. Skladbe, kot so Ker tu je vse tako lepo, Vede premikanja in Go, Disco Go, so medtem postale del železnega repertoarja slovenske popularne muzike zadnjega desetletja. S prodorom na frekvence Vala 202 in sploh v osrednji medijski prostor je skupina odprla vrata podmladku, bendom, kot so MRFY, Joker Out, Regen, Kokosy in Jet Black Diamonds. Ti so se odlepili od splošne oznake »slo rock«, povezane z imeni s preloma tisočletja (Big Foot Mama, Mi2 ipd.), in ponudili aktualnejši zvok, ki nagovarja nove generacije fenov kitarskih muzik.

Toda glavna »težava« priljubljenega kvarteta je vselej bila njegova razcepljenost. Naj zvok dokončno »internacionalizira« ali naj se raje posveti oblikovanju svoje različice »slo rocka«, »slo rocka 2.0«, če želite. Ta dualnost zaznamuje tudi peto ploščo, na kateri slišimo komade v treh jezikih in v različnih znanih, pa tudi še ne slišanih formah. Plošča vsekakor ponuja nekaj izstopajočih singlov, recimo Late For The Party, v katerem mežikajo newyorškim dance punk bendom kalibra Guerilla Toss, in zasanjani štikelc, idealen za jutranji radijski program, Tebe imam rajši od drugih, ki bežno spomni na komade kultne škotske zasedbe Life Without Buildings. Rahločutna balada Windows, kjer v uho pade verz »I don’t know how to make friends anymore«, kar je verjetno začutil marsikdo, ki se bliža 30. letu, tudi spada med presežke.

A na drugi strani čudno učinkujejo komadi, kot sta njihov prvi »reggae« štikelc Sonce pomaranča, ki bi bolj sodil v repertoar zasedbe Kingston. Ali bluzovsko-šlagerski Kam gre sreča, kjer za vokal prime kitarist Domen Don Holc, rezultat pa je neprepričljiv throwback slovenskemu popu iz devetdesetih let in imenom à la Don Mentony Band. Nekatere skladbe na novi plošči (Super, Nova, Vest in Birds Of Prey) pa zvenijo precej na prvo žogo, kot material z zgodnjih izdaj. Nasploh je album kot celota idejno razpršen, neusmerjen, na ravni avtorske ekspresije in besedil. Iz njega težko izluščimo, kdo so pravzaprav Koale po 14 letih skupnega ustvarjanja.

Včasih se zdi, da je Koala Voice »pozabil« odrasti s svojo publiko, ki se je medtem postarala za deset let in ima zdaj opraviti z gnilo stanovanjsko politiko, nedostopnostjo posojil in drugimi težavami. Pogrešamo otipljivejšo zrelost, odmik od te »najstniške« lahkotnosti in komade, ki bi z oprijemljivejšimi besedili bolj resonirali z mladimi odraslimi, med katere zdaj spadajo tudi sami člani benda.