Bombardirali smo kot nori!

Zakaj so Izraelci v tej vojni pobili toliko Palestincev? Zakaj so pobili toliko palestinskih civilistov? Zakaj so pobili toliko palestinskih žensk in otrok? Kako to? In predvsem – zakaj so jih toliko pobili v prvih šestih tednih? Kako to, da so pri lovu na pripadnike Hamasa povzročili takšno »kolateralno škodo«? Kako to, da so tolikokrat zadeli civiliste? Kako to, da so tolikokrat zgrešili?

Te dni je prišel odgovor – nepričakovan, šokanten, epski. Izraelski obveščevalci, ki so pri tem sodelovali, so se očitno pokesali, zažvižgali in Juvalu Abrahamu, novinarju in filmarju iz Jeruzalema, razkrili, kaj so počeli. Članek, ki sta ga družno objavila izraelska portala +972 in Local Call, je naslovljen Sivka. In podnaslovljen: Bombardiranje v Gazi režira umetna inteligenca.

Ja, bombardiranje, masakre, poboje, ki jih številni označujejo za genocidne, je režirala – in jih še vedno režira – umetna inteligenca, ki jo imenujejo »Sivka« (Lavender) in ki jo je razvila Enota 8200, elitna obveščevalna divizija izraelske vojske. In ja, »Sivka« – program, ki lahko v vojni zelo hitro obdela ogromne količine podatkov in ustvari na tisoče »tarč« za vojaške napade – je ta, ki določi, koga je treba ubiti. Z družino vred. »Sivka« tudi pove, kdaj je idealen trenutek za napad in likvidacijo – kdaj so torej vsi doma. Žena, otroci, dedki, babice, bratje, sestre, bratranci, sestrične, družinski prijatelji – »Sivka« pove, kdaj je vsa družina skupaj. Kdaj je čas za poboj.

Izraelska vojska določi le, koliko civilistov lahko pri tem pobijejo, kar pomeni, da določi zgornjo mejo, ki se je mora umetna inteligenca – pardon, »Sivka« – potem držati. Vsaj približno. Nihče ji ne bo gledal v zobe. Nihče je ne bo obsojal. Nihče se ne bo žrl, če bo »pretiravala«. Izraelska vojska pred bombardiranjem ne preveri, koliko civilistov bodo zadeli. In seveda – izraelska vojska tudi ne preveri, ali bodo likvidirali pravo osebo. Odločitev, koga bodo likvidirali, prepusti »Sivki«.

Razstreljevanje otrok

Te, ki jih je treba likvidirati, izraelska vojska že od nekdaj označuje z izrazom »človeška tarča«. Jasno, za »človeške tarče« veljajo poveljniki in visoki častniki Hamasovega oboroženega krila, te pa lahko – vsaj po tolmačenju organizacije International Law Department, ki izraelski vojski tolmači mednarodno pravo in pravila vojskovanja – pobijejo tudi tedaj, ko so obkroženi s civilisti, najbližjimi in najdražjimi, kar pomeni, da jih lahko razstrelijo tudi doma. A kot rečeno – le in zgolj visoke in najvišje častnike, poveljnike. Izraelci so se skušali v prejšnjih vojnah – vsaj za silo – držati načela sorazmernosti, ki ga zapoveduje mednarodno pravo.

Izraelsko bombardiranje, masakre, poboje, ki jih številni označujejo za genocidne, je režirala – in jih še vedno režira – umetna inteligenca, ki jo imenujejo »Sivka« (Lavender).

To pa se je pri tej vojni – pri maščevanju za 7. oktober – povsem spremenilo, pravi Abraham. Izraelska vojska, ki je bila prej pri določanju »človeških tarč« zelo previdna in zadržana, je strategijo dramatično in radikalno spremenila: za »človeške tarče«, ki jih je bilo mogoče razstreliti v krogu najbližjih in najdražjih, je razglasila vse Hamasove operativce – čisto vse. Brez izjeme. Ne glede na čin, vojaško pomembnost ali starost. Tudi najstnike. Najprej je sicer za razstrelitev določila le vse pripadnike Hamasovih posebnih enot, vse Hamasove protitankovske operativce in vse, ki so 7. oktobra vstopili v Izrael, toda kmalu je na smrt obsodila vse Hamasove operativce – z njihovimi družinami vred.

Odločitev o tem, kdo vse je Hamasov operativec, pa je prepustila »Sivki«, umetni inteligenci.

Kdo bo umrl, odloča »Sivka«. In »Sivka« je za Hamasove operativce označila več kot 37 tisoč Palestincev. Toliko jih je na vrhuncu svoje kariere določila za smrt. Za razstrelitev. Z vsakim Hamasovim operativcem pa je lahko – vsaj tiste prve tedne – umrlo 20 civilistov. Žensk, otrok, invalidov. Tem, ki so razstreljevali Palestince, so določili in dopustili zelo »visoko stopnjo kolateralne škode«, ali bolje rečeno – zapovedali so zelo »visoko stopnjo kolateralne škode«. Ob vsakem napadu so lahko zadeli 20 civilistov. A pogosto sploh niso vedeli, koliko natanko je ljudi v hiši. Včasih jih je bilo več. Ne da so se žrli. Načelo sorazmernosti so itak črtali. Lov na civiliste je bil odprt.

In da ne bo kakega nesporazuma: 20 civilistov je lahko pomenilo tudi 20 otrok. »Po tej matematiki je lahko z enim nižjim operativcem padlo tudi 20 otrok,« pravi eno izmed Abrahamovih »globokih grl«, izraelski obveščevalec, ki je sodeloval pri teh pobojih. Izraelska vojska je hotela biti »smrtonosna«. Ko so »stopnjo kolateralne škode« znižali na 15, so se pojavile »težave« – če je bila doma vsa družina, jih je bilo pogosto več kot 15, tako da jih niso smeli napasti in razstreliti. Zato so »težavo« kmalu odpravili – in »stopnjo kolateralne škode« spet zvišali na 20.

Programska oprema, imenovana »Sivka«, je, pravijo Abrahamovi viri, analizirala, obdelovala in predelovala informacije o tako rekoč vseh prebivalcih Gaze (kar pomeni, da je sprofilirala 2,3 milijona Palestincev), na podlagi teh informacij – pridobljenih z množičnim nadzorovanjem – pa je potem z od ena do sto ocenila verjetnost, da ta ali ona oseba aktivno dela za Hamas (ali za Palestinski islamski džihad). Tiste, pri katerih je ocenila visoko verjetnost, je označila za Hamasove operativce. Verjetnost se je usodno povečala, če je bil Palestinec v skupini na WhatsAppu in če je pogosto menjal telefon in spreminjal naslov.

Ko je »Sivka« tega ali onega Palestinca označila in določila za Hamasovega operativca, izraelski vojski ni bilo več treba opraviti dolgega in zapletenega »inkriminacijskega« postopka. Po novem je bilo vse drugače – avtomatizirano, povsem brezosebno, tudi podpis pravnega svetovalca ni bil več potreben. Nekoč je bil nujen. Ko so za »človeške tarče« razglasili vse Hamasove operativce, je vse »inkriminacijsko« delo opravila umetna inteligenca. Izraelska vojska ni preverjala, kako je »Sivka« prišla do sklepa, da je nekdo Hamasov operativec, prav tako ni preverjala obveščevalnih podatkov, na podlagi katerih je »Sivka« sklepala, da je ta ali oni Palestinec Hamasov vojak.

Dajte nam več tarč!

Ubijanje – no, razstreljevanje »človeških tarč«, »Hamasovih vojakov« – se je tako scela in povsem avtomatiziralo, izraelska vojska pa je tej avtomatizaciji zvesto sledila in serijsko razstreljevala tiste, ki jih je »Sivka« označila – in prepoznala – za Hamasove operativce. »Človeških tarč« ni bilo ne konca ne kraja. Umetna inteligenca se ni ustavila. Dobavljala je nove in nove tarče.

Vsi vemo, kakšni so algoritmi – ko enkrat »krenejo«, se jim zmeša.

Izraelska vojska ne preveri, koliko civilistov bodo zadeli. In seveda – izraelska vojska tudi ne preveri, ali bodo likvidirali pravo osebo. Odločitev, koga bodo likvidirali, prepusti »Sivki«.

Včasih se je »Sivka« zmotila. Včasih je zgrešila. Včasih je na smrt obsodila napačne osebe – ljudi, ki niso bili Hamasovi operativci. Včasih je za hamasovca označila koga, ki je imel podobne »komunikacijske vzorce« kot kak hamasovec, včasih koga, ki je imel identično ime kot kak hamasovec, včasih pa koga, ki je uporabljal telefon, ki ga je nekoč uporabljal kak hamasovec. Kar je nerodno. »Palestinci v vojnah stalno menjajo telefone. Izgubljajo stike z družinami, dajejo telefone prijateljem in soprogam, včasih jih izgubijo. Ni šans, da bi samodejni mehanizem stoodstotno določil, katera telefonska številka pripada komu,« opozarja eden izmed obveščevalcev. Če je Hamasov operativec dal svoj telefon sinu, bratu ali očetu, je hitro prišlo do zmote – sin, brat ali oče je zletel v zrak. Z družino vred. In to se je menda pogosto dogajalo.

A ne da so te zmote in pomote koga motile ali vznemirjale. To, da bo »Sivka« kdaj pa kdaj udarila mimo in v smrt poslala nedolžnega človeka (z njegovo razširjeno družino vred), je bilo itak vnaprej jasno – izraelska vojska je namreč vedela, da »Sivka« ni ravno povsem natančna, da torej ni stoodstotno zanesljiva, ampak da je njena ocena v desetih odstotkih primerov napačna, da torej vsaka deseta »človeška tarča« ne bo Hamasov operativec.

Nič hudega, če bo deset odstotkov »človeških tarč« nedolžnih, si je rekla izraelska vojska – saj bo preostalih 90 odstotkov »pravih«. »Sivka« je omogočila »neovirano množično proizvodnjo človeških tarč«.

In natanko to so potrebovali, pravi neki Abrahamov vir – množico »človeških tarč«! Čim več »človeških tarč«! Stalni, neprekinjeni dotok »človeških tarč«! Čim hitreje so morali ustvariti čim več »človeških tarč«. Zato so tako hitro vzljubili »Sivkino« avtomatizacijo – le avtomatizacija prinaša množico »človeških tarč«.

A prišli so tudi »krizni« dnevi – dnevi, ko se je »dobavna veriga« pretrgala, ko je »Sivka« zgenerirala manj »človeških tarč«. Kot pravi neki obveščevalec: »Na dan brez tarč – ko ni imela nobena tarča ratinga, ki bi upravičil odobritev napada – smo napadali z znižanim pragom.« Kar seveda pomeni, da so kriterije znižali – in razstreljevali tiste, za katere je veljala manjša verjetnost, da so Hamasovi borci. »Nenehno smo bili pod pritiskom: Dajte nam več tarč! Res so kričali na nas. Tarče smo hitro likvidirali.« Bili so neučakani, požrešni, nepotešljivi. Kdo je veljal za Hamasovega borca, je bilo odvisno od trga – od ponudbe in povpraševanja. Če je bila dnevna ponudba »tarč« preskromna, je za Hamasovega operativca – in »človeško tarčo« – hitro obveljal Palestinec, za katerega je obstajala manjša verjetnost, da je Hamasov operativec. Takoj ko je prišel domov, so ga razstrelili – z družino vred. Na dan, ko bi bila ponudba »tarč« boljša in ko bi razstreljevali Palestince, za katere je obstajala večja verjetnost, da so Hamasovi operativci, bi preživel. In njegova družina tudi.

Nikogar ni motila ta nenatančnost in nezanesljivost – važno je bilo, da umetna inteligenca hladno in brez čustev zagotavlja nove in nove »človeške tarče«. Statistično je bilo vse okej. Možnost zmote in odstopanj je bila majhna. Deset odstotkov – kaj pa je to? »Sivka« se je izkazala. Izraelci so bili očarani.

Nikoli sicer niso vedeli, ali res razstreljujejo Hamasove operativce, a so jih kljub temu razstreljevali. Ker je tako rekla »Sivka«. Njene »besede« so bile ukaz. Kar pomeni: ko je ta, ki ga je »Sivka« označila za Hamasovega operativca, prišel domov, je bil zrel za odstrel. Dom je postal njegov pekel. V trenutku je postal »človeška tarča«, ki jo je izraelska vojska potem samodejno razstrelila – in še 20 njegovih sorodnikov in prijateljev.

Res noro: Palestince so množično razstreljevali – ker je tako rekla jebena umetna inteligenca! In Abrahamovi viri – izraelski obveščevalci, ki so »sodelovali« s »Sivko – pravijo, da so odločitve umetne inteligence obravnavali tako, »kot da gre za človeške odločitve«. Seznam smrti, ki ga je sestavila umetna inteligenca, so sprejeli brez pripomb in brez moralnih zadržkov. »Mašina je to opravljala hladno. Zato nam je bilo lažje.« Izraelska vojska je pred razstrelitvijo na hitro – »v 20 sekundah« – preverila le eno: ali ni »Sivka« slučajno za Hamasovega vojaka določila kake ženske. Žensk namreč ni v Hamasovi vojski (niti v vojski Palestinskega islamskega džihada). Kakšen cinizem! Žensk niso razstreljevali – razen tedaj, ko so jih razstreljevali z moškimi, za katere je »Sivka« odločila, da so Hamasovi vojaki. Kar pa so počeli ves čas – manično, sistematično. Hočem reči: umetna inteligenca je razstreljevala manično in sistematično.

Kot pravi neki obveščevalec: »Kot človek sem bil brez dodane vrednosti.«

Bombardirajte, kar morete!

Dobro vemo, kaj ves čas ponavlja izraelska vojska: da toliko palestinskih civilistov pobije zato, ker se Hamasovi borci skrivajo med civilisti! Ker civiliste uporabljajo za »živi ščit«! Ker predore kopljejo pod bolnišnicami in šolami!

Ker se okrog prevažajo z rešilnimi avtomobili! Ker svoje štabe postavijo poleg civilnih stavb!

Kar je popolna laž. »Naši viri v nasprotju z uradnimi izjavami izraelske vojske pravijo, da je glavni razlog za tolikšne žrtve izraelskega bombardiranja dejstvo, da je izraelska vojska tarče napadala v njihovih domovih, ko so bile torej z družinami – družinske hiše je bilo z obveščevalnega vidika po svoje lažje označevati z avtomatiziranimi sistemi.«

To, da so »človeške tarče« in njihove družine »pobijali v civilnih stanovanjih, v katerih ni potekala nikakršna vojaška dejavnost,« pa spet ne preseneča: vojaški nadzorovalni sistemi so izdelani tako, da samodejno povežejo posameznika in njegovo družinsko hišo in da nemudoma zaznajo trenutek, ko ta posameznik – Hamasov borec – vstopi v svojo hišo. Ko nadzorovalni programi, ki hkrati sledijo na tisoče in tisoče posameznikom, zaznajo, da je hamasovec vstopil v svojo hišo, takoj alarmirajo pristojnega častnika, ki hišo označi in določi za takojšnje bombardiranje, razkriva Abraham. Ena izmed teh zasledovalnih programskih oprem se imenuje »Kje je očka?«. Haha. Ja, vic je res ubijalski. »V sistem naložiš na stotine tarč in potem čakaš, koga lahko ubiješ.« Z družino vred. Hamasovega operativca so raje razstrelili doma kot pa na »delovnem« mestu – v štabu ali med vojaško operacijo. In program – »Kje je očka?« – je zdizajniran tako, da Hamasove operativce lažje locira doma kot pa v akciji.

Ko je ta, ki ga je »Sivka« označila za Hamasovega operativca, prišel domov, je bil zrel za odstrel. Dom je postal njegov pekel.

Če je »promet« zastal (če se je število napadov na »človeške tarče« zmanjšalo), so v zasledovalni sistem – ja, v program »Kje je očka?« – na hitro naložili tisoč novih tarč. In »promet« je spet stekel. Palestinec, za katerega je »Sivka« zagotavljala, da je Hamasov operativec, je bil mrtev, ko je vstopil v svojo hišo. Njega in njegove so zravnali z zemljo.

Zato je padlo toliko civilistov. Zato je padlo toliko žensk. In zato je padlo toliko otrok. Več kot 13 tisoč. Še toliko bolj, ker izraelska vojska pogosto ni uporabljala preciznih, vodenih, »pametnih« izstrelkov, temveč »neumne«, ki slovijo po tem (no, po »neumnosti«), da naredijo veliko »kolateralno škodo«. »To pomeni, da se cela hiša zruši na stanovalce. In če je napad kdaj odpovedan, ti je vseeno – takoj preideš na naslednjo tarčo.«

Nekoč so razstrelili štiri stavbe, ker niso vedeli, v kateri je »tarča«. »Bilo je noro.« Pogosto so napadli stavbo, toda »tarče« ni bilo v njej – družino pa so kljub temu razstrelili. Brez razloga. Včasih je »tarča« sicer vstopila v svojo hišo, a potem šla skrivaj spat kam drugam – družino pa so kljub temu zravnali z zemljo. Brez razloga. Včasih je »tarča« ponoči družino skrivaj odpeljala drugam, na varno – a so njeno hišo kljub temu razstrelili, v njej pa sta spali neki drugi družini. Izbrisali so ju – brez razloga.

V prvih tednih izraelskega razstreljevanja Gaze je 312 palestinskih družin izgubilo po več kot deset članov.

»Bombardirali smo kot nori.« Tudi ob pomoči »Evangelija« (Gospel), dopolnilnega sistema umetne inteligence, ki je priporočal, katere stavbe in infrastrukturo je treba razstreliti.

Tako kot je laž izraelska trditev, da toliko palestinskih civilistov umre zato, ker jih Hamas uporablja za »živi ščit«, je očitno laž tudi izraelska trditev, da je Izrael v vojni proti Hamasu, ne pa proti prebivalcem Gaze. Navsezadnje: ko izraelska vojska meri na nižjega, nepomembnega Hamasovega operativca, lahko z njim pobije 20 civilistov, toda ko meri na višjega, pomembnega Hamasovega častnika, lahko z njim pobije sto civilistov. Sto na »tarčo«!

»Imeli smo izračun: koliko civilistov na poveljnika brigade, koliko civilistov na poveljnika bataljona in tako dalje.« Ko so zadeli Visama Farhata, poveljnika bataljona Šudžaija, so razstrelili več kot sto civilistov. Ko pa so zadeli Ajmana Nofala, poveljnika Hamasove osrednje brigade v Gazi, so jih razstrelili okrog 300. Pri tem so razstrelili tudi kakih 20 stavb. Izbrisali so celotne družine. Mrtve so iz kršja vlekli pet dni. Nekaterih še vedno niso našli.

Izraelci niso niti pomislili, da to povsem nesorazmerno razstreljevanje Palestincev ogroža tudi same Izraelce – na dolgi rok. Kot pravi Abrahamov vir, izraelski obveščevalec, ki je sodeloval pri tem nesorazmernem maščevanju: »Vidim, kako se bo v vseh užaloščenih družinah v Gazi – pri praktično vseh prebivalcih Gaze – čez deset let povečala motivacija za priključitev Hamasu. In Hamas jih bo zlahka rekrutiral.«

Ne, ko so množično razstreljevali Palestince, hamasovce in civiliste, otroke, »ni nihče razmišljal o tem, kaj bo po tem, ko bo vojne konec, ali o tem, kako bodo sploh živeli v Gazi in kaj bodo v zvezi s tem naredili,« pravi neki drugi vir, prav tako »Sivkin« sodelavec: »Rekli so nam: zdaj moramo zjebati Hamas, pa naj stane, kar hoče. Bombardirajte, kar morete.«

Zapovedali so jim popolno razčlovečenje Palestincev.

Izraelci so ravnali tako, kot bi bili prepričani, da bodo Palestinci izginili – in da jih po vojni ne bo več. Da jim ne bo več treba živeti z njimi.