Smo pripravljeni?

Prvi letošnji meteorološki podatki napovedujejo še eno poletje, v katerem bodo posledice globalnega segrevanja morda celo očitnejše kot lani. Izmerjene temperature so bile prejšnji teden, kot so sporočili iz agencije za okolje (Arso), rekordne na skorajda vseh merilnih mestih od Osilnice do Kredarice. Dosegli smo najzgodnejšo »tridesetico« v zgodovini merjenja, 7. aprila so v Osilnici že namerili 30 stopinj. Celo noči so bile tako tople, da so se ponekod že približale tropskim vrednostim – to je večerni temperaturi, višji od 20 stopinj. Že zgodaj spomladi tako doživljamo posledice podnebnih sprememb: »poletne« viharje aprila, vetrolom. Kako smo pripravljeni na novo vroče poletje?

Debla so spet ob rekah

K rušilni moči poplav veliko prispeva plavje. To začasno zajezi reko, zaradi česar se gladina zviša in v naslednjem koraku, ko jez popusti, voda ruši objekte pred seboj. Gre za splošno znan pojav, zaradi katerega morajo biti rečne struge očiščene, ob njih pa lesa in drugih podobnih objektov, kot so bale sena, ni dovoljeno skladiščiti. A kdor je po lanskih poplavah obiskal prizadeta območja, ni mogel spregledati kupov lesa, hlodov in plavja ob rečnih strugah, ki niso pričali le o hudi naravni katastrofi, ampak tudi o neupoštevanju pravil. Iz zavoda za gozdove, kjer so tudi inšpekcijsko pristojni za skladiščenje lesa, odgovarjajo, da smo lani doživeli sosledje dveh nesrečnih dogodkov: vetroloma, ki so mu takoj sledile še poplave. »V zadnjem desetletju se je pogostnost in jakost ekstremnih dogodkov v Sloveniji povečala, kar se je odrazilo tudi v povečanem obsegu poškodb v gozdovih. Z gozdnogospodarskimi ukrepi teh poškodb ne moremo preprečiti, lahko jih le blažimo. V julijskih vetrolomih je bilo poškodovanih več kot 1,4 milijona kubičnih metrov drevja, kar ustreza 35 tisoč tovornjakom. Lastniki in upravljavci gozdov so bili v polnem zagonu sanacije poškodovanih gozdov po vetrolomih, ko so v prvi polovici avgusta Slovenijo prizadele še poplave. Ravno območja, najbolj prizadeta v poplavah, so imela tudi največje količine podrtega drevja od vetrolomov, zato je bil rušilni učinek poplav še bolj uničujoč,« odgovarjajo.

A ta razlaga je le deloma resnična, to so občani Nazarij občutili na svoji koži. V Nazarjah sta podjetji Biomasa in Krančič v poplavno ogroženi obrtni coni Glina skladiščili velike količine hlodovine. Ko se je začelo deževje, je Savinja narasla in potegnila kupe lesa s seboj. Les je nato zadelal dva od treh prekatov mosta, zaradi česar je reka hitro narasla, veliko bolj, kot bi sicer. Na podnebne spremembe ali pretekle urbanistične napake kratkoročno res ne moremo vplivati, na nepravilno skladiščen les ob rečnih strugah pa prav gotovo lahko. Kje smo slabo leto po poplavah? Če bi sodili po zgolj tem primeru, se nismo veliko naučili. Na dvorišču podjetij Biomasa in Krančič, na katero vsak dan čez cesto zrejo zaposleni na občinski upravi, je danes še več lesa kot pred letom. Kupi hlodovine segajo visoko v nebo, še više kot avgusta lani.

Kako je to mogoče? Tehnični direktor podjetja Biomasa David Špeh priznava, da je v njihovem skladišču lesa še več kot lani. Celo toliko ga je, da so morali ustaviti dobave, razlog pa naj bi bila izredno mila zima. Zaradi visokih temperatur naj bi bilo kar 25 odstotkov manj povpraševanja po toplotni energiji, k temu so svoje prispevale še nizke cene elektrike, zaradi česar njihovi glavni odjemalci, ki iz lesnih sekancev proizvajajo elektriko, to sta predvsem TEŠ 6 in Termoelektrarna-Toplarna Ljubljana, lesa niso odkupovali. Če so, so raje kurili cenejšega, naplavljenega. »Tega se zavedamo, a težko napovem, kako bomo ukrepali,« dodaja Špeh, »v gozdu lesa ne smemo skladiščiti zaradi lubadarja, na travnikih tudi ne, drugih industrijskih con, kamor bi se lahko selili, ni,« zaključi.

Opisani primer sicer spominja na druge podobne, dejansko že učne primere ponavljanja napak, Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, zato govori o epidemiji nekakšne lažne strpnosti in kratkovidne solidarnosti pri prilagajanju pravil. »Lesa ob strugah rek ni dovoljeno skladiščiti, pa se nam vendarle to neprestano ponavlja,« pravi. Omenja primer iz leta 2010, ko je pri velikem nalivu reka Iška podjetniku, ki ima v Strahomeru žago, odplavila hlode. Ti so zajezili reko pri mostu v Lipah, zaradi česar se je gladina dvignila za pol metra više, kot bi se sicer. Tedaj je v Ljubljani poplavilo tudi Vič: »Hlode je odneslo vse do Ljubljanice. In verjetno so potem vsi mislili, da se kaj takega ne more ponoviti. Pa se je. Leta 2014. Ponovno smo imeli poplave, hlodovino, ki je bila še vedno tam, je takrat odplaknilo vse do Črne vasi,« pravi Lidija Globevnik.

Zaradi hlodov, ki so jih lani v Nazarjah skladiščili ob reki, je poplavna voda segla veliko višje, kot bi sicer. A danes so kupi hlodovine tam še višji, kakor so bili avgusta lani.

Kdo nam bo povedal?

Ob lanskih poplavah je bil eden najbolj kritičnih trenutkov, ko je rekla Savinja poplavila Kamp Menina. Da so kampi, ki so navadno postavljeni ob vodi, med najbolj ogroženimi območji, so sicer spoznali že ob poplavah v Nemčiji leta 2021, kjer je v enem od kampov umrlo sedem turistov. V analizah, ki so jih v Nemčiji opravili po tem, so med glavnimi razlogi za tragedijo prepoznali slabo komunikacijo. Thomas Deutschländer, ki pri Nemški vremenski službi (DWD) vodi hidrometeorološki oddelek, je povedal, da je bila v Nemčiji za veliko število žrtev kriva slaba komunikacija oziroma nepravilno obveščanje. »To je eno od naših najpomembnejših spoznanj. Do leta 2021 je bila vsaka občina pristojna za obveščanje svojih prebivalcev. Mi, torej nemška vremenska služba, smo dovolj hitro, že nekaj dni prej, sporočili vse podatke posameznim deželam, te pa so na podlagi svojih modelov napovedale poplave. Toda svarila do posameznih občin ali lokalnih skupnosti niso prišla,« je dejal.

Do podobnega zaključka bi lahko prišli tudi v Sloveniji. Direktorica kampa Urška Fürst pravi, da pred katastrofo, ki jih je doletela, ni bila posvarjena. »Bilo nam je rečeno, da bi morali spremljati poročila in vremenske napovedi, a informacije, da bo pri nas prišlo do tako velike poplave, so bile dejansko znane šele dan za tem. Osebno sem klicala gasilce in jih spraševala, kaj naj storimo. Odgovor je bil, naj bomo v stiku in da še ni navodil,« je dejala. Še manj so o razmerah vedeli tuji turisti, ki so jo sicer nazadnje še dobro odnesli. Ko so namreč v usodni noči gasilci prišli v kamp z opozorili, je bilo že skorajda prepozno. Voda je tekla med prikolicami, lastnik kampa je goste že reševal s čolnom, pomagali so si z bagrom. Mobilne povezave so bile prekinjene, kakšnih 20 ujetih v kampu je splezalo na drevesa in ploščadi v adrenalinskem parku. Kako se v Menini pripravljajo na novo sezono? Urška Fürst pravi, da prek zveze evropskih kampov po novem poleg zakonsko predpisanih požarnih evakuacijskih poti načrtujejo tudi poplavne.

V Nemčiji so po poplavah sprejeli vrsto ukrepov, povezanih z obveščanjem. V številnih krajih in vaseh so namesto siren postavili zvočnike, prenovili so sistem neposrednega sporočanja o kriznih razmerah, ki v Nemčiji od leta 2015 deluje prek aplikacije NINA, od leta 2022 pa deluje tudi stalni krizni štab, ki ima neposredni dostop do vseh medijev s pritiskom na gumb v kakršnihkoli izrednih razmerah. In v Sloveniji? Posebnega sistema obveščanja o izrednih dogodkih na točno določenem območju v državi nimamo, ob kritičnih dogodkih večina poleg medijev spremlja spletno stran agencije za okolje Arso ali pa uporablja aplikacijo Triglav Vreme, ki v zadnjem letu ni bila nadgrajena. Toda oba kanala prav v času izrednih dogodkov zaradi prevelikega povpraševanja po podatkih poklekneta. Spletna stran agencije Arso je zadnjič odpovedala julija lani, ko so morali na agenciji radarske slike objavljati prek družabnih omrežij. Številni so jih tedaj spraševali: »Ali res ne morete urediti, da vaši strežniki ne bi počepnili ob vsakem usranem neurju?« Ali pa: »Zakaj radarska slika ni dosegljiva nikoli, ko bi jo potrebovali za prilagajanje razmeram?«

Na to vprašanje iz Arsa uradnih odgovorov sicer nismo dobili, neuradno smo slišali, da se z informatiki in dokupi strojne opreme trudijo, da podobnih izpadov ne bi bilo več. Dejansko pa na Arsu tudi niso odgovorni za neposredno obveščanje prebivalcev. Za to je odgovorno ministrstvo za digitalno preobrazbo, ki bi moralo za 3,5 milijona evrov in še 340 tisoč evrov na leto vzpostaviti nacionalni sistem obveščanja, podoben nemškemu sistemu NINA. A vsaj letos poleti sistema, kakršnega imajo že skoraj vse druge članice EU, še ne bomo dobili. Vlada je sicer zakonsko podlago »za vzpostavitev in zagotavljanje sistema javnega obveščanja in alarmiranja prek javnih mobilnih omrežij« sprejela, toda javni razpis za vzpostavitev sistema naj bi bil objavljen – so odgovorili z ministrstva – šele ta mesec. »Predvideno obdobje upravičenih stroškov za vzpostavitev kompleksnega sistema obveščanja, pri katerem komplementarno sodelujejo vsi štirje operaterji javnih mobilnih komunikacijskih omrežij, sicer traja do konca leta 2025, računamo pa, da bi sistem lahko deloval že leta 2024,« so še dodali. Verjetneje torej konec leta. Prek tega sistema bo nato mogoče opozoriti vse ogrožene uporabnike mobilnih telefonov na ožjem zemljepisnem območju enega oddajnika mobilne telefonije.

Ministrstvo za digitalno preobrazbo bi moralo za 3,5 milijona evrov vzpostaviti nacionalni sistem obveščanja, podoben nemškemu sistemu NINA.

Na Arsu pojasnjujejo, da so na toplo polovico leta, ki jo imenujejo »konvektivna sezona« in ki traja od maja do oktobra, pripravljeni. Lani in letos naj bi bili uvedli nove sodelavce v operativni službi za napoved vremena in hidrološke napovedi, od maja pa bo vzpostavljena »povečana budnost« operativnih sodelavcev z vzpostavitvijo pripravljenosti hidrologa prognostika na domu 24 ur na dan vse dni v tednu, tehnično so prenovili tudi sistem za opozarjanje na poplave. Prav te dni pri njih potekajo še zadnje vaje, s katerimi poskušajo preveriti vse operativne stike s službami za zaščito in reševanje, pristojnimi državnimi službami in elektroenergetskimi družbami. Poleg tega na Arsu izvajajo tudi ozaveščevalne akcije o poplavah, namenjene splošni javnosti, recimo z nameščanjem tablic na mestu, do katerega je segla najvišja izmerjena vodna gladina. Sodelujejo še z ljubljansko gasilsko brigado, kjer uvajajo sistem za zgodnje obveščanje, krepijo mednarodno operativno sodelovanje s hidrološkimi službami avstrijske Koroške in Štajerske ter Furlanije - Julijske krajine in tako naprej.

Bo helikopter tokrat prišel?

Varstvoslovci so v Sloveniji že v preteklosti opozarjali, da sta velika prostovoljska vnema in solidarnost ob hudih nesrečah sicer pozitivni, a sta lahko tudi posledica ne prav dobro delujočega sistema nacionalne varnosti, v katerem naj bi bilo zaposlenih – od vojske do poklicnih gasilcev – okoli 25 tisoč uslužbencev. Da je slovenski sistem nacionalne varnosti »drag, razdrobljen, nepovezan in okorel,« že leta opozarja nekdanji načelnik generalštaba Iztok Podbregar, v eni od svojih študij je recimo naštel že okoli 50 operativnih centrov za obveščanje, ki pa v praksi ne delujejo najbolje. To se je pokazalo tudi pri zadnjih dveh velikih požarih na Krasu, leta 2022 in 2006.

Leta 2006 so gasilci požar na Krasu sicer hitro zaznali, so pokazale kasnejše analize, a ga takoj niso mogli zamejiti, ker na težko dostopnem terenu ni bilo mogoče priklicati helikopterske pomoči. Gasilci so zaprosili za helikopter, iz vojske so sporočili, da prihaja, nato pa, da so ga odpovedali zaradi prevelike utrujenosti pilotov, ki so pred tem gasili na drugem območju. Tako se je požar razširil. Leta 2022 se je največji požar v zgodovini Slovenije, pri gašenju katerega je nazadnje sodelovalo 15 tisoč gasilcev s 3500 vozili, začel podobno. Vodja intervencije Simon Vendramin je prvi dan požara za Slovensko tiskovno agencijo (STA) takole opisal izbruh: »Aktivirali smo helikopter Slovenske vojske, vendar najprej nismo dobili odobritve, da bo lahko prišel, zato smo prek sporazuma aktivirali italijanski helikopter, a smo kasneje dobili obvestilo, da lahko pride slovenski helikopter, vendar lahko gasi le še uro in pol.«

Ti dogodki so tudi politike kasneje prepričali, da v Sloveniji bolj kot osemkolesnike potrebujemo helikopterje in letala za gašenje. Na ministrstvu za obrambo so se zaradi tega odločili za nakup štirih letal Air Tractor za gašenje požarov, ki so stala 23 milijonov evrov (z DDV). Kot pojasnjujejo na upravi za zaščito in reševanje, sta dve dvosedežni amfibijski letali dobavljeni, še dve enosedežni letali pa pričakujejo do konca maja letos. Letala torej bodo, večje vprašanje pa je, ali bo dovolj pilotov. V tem trenutku se za pilotiranje teh letal usposabljajo le štirje piloti, in sicer v Italiji in Španiji, deloma pa se bodo lahko tudi v Sloveniji. Med drugim se morajo naučiti zajemanja vode iz morja na za to določenih koridorjih, za opravljanje najzahtevnejših nalog gašenja iz zraka potrebujejo od 150 do 200 ur letenja. V Sloveniji nam namreč primanjkuje pilotov in na obrambnem ministrstvu se niso odločili, da bi pri tej poklicni skupini vzpostavili sistem rezervistov, v katerega bi lahko vključili najizkušenejše, a že upokojene pilote.

Vsaj letos poleti sistema obveščanja, kakršnega imajo že skoraj vse druge članice EU, očitno še ne bomo dobili.

Toda čeravno bosta na razpolago le dve letali, naj bi to bilo odločilno, sporočajo iz Gasilske zveze Slovenije: »Vsako od teh letal lahko prepelje kar 3000 litrov vode, to pa je v začetnih fazah požara ključno za ugoden potek gašenja in omejitev nenadzorovanega širjenja ognja.« Dodajajo še, da so posamezne zveze po požaru na Krasu nabavile veliko specialne opreme za gašenje požarov v naravnem okolju, kar zadeva poplave, pa naj bi bilo še najmanj težav z opremo. Direkcija za infrastrukturo je recimo opravila izredni nakup desetih novih mostov, dostavljeni naj bi bili sredi maja. Županja Črne na Koroškem Romana Lesjak je celo dejala, da so si iz donacij iz lanskega leta za letos pripravili zaloge orodja, škornjev in celo konzerv. Zvonko Glažar, novoizvoljeni poveljnik Gasilske zveze Slovenije, največje težave zato ne vidi v opremi, ampak v poznavanju: »Vodje štabov, sektorjev se morajo med seboj dobro poznati, ker se lahko zgodi, da bodo morali iti iz enega dela Slovenije na pomoč kolegom na povsem drugo območje. V poplavah smo namreč imeli primer, ko sta dve tretjini Slovenije šli pomagat na močno prizadeto območje,« je sporočil.

Ne more se več ponoviti?

Vodarji so pri preučevanju razlogov za uničujoče poplave pri dosedanjem delu naleteli na množico samovoljnih posegov v prostor, zaradi katerih so bile posledice veliko hujše, kot bi bile sicer. Eden poučnejših primerov je črna gradnja na vodnem zemljišču. Lastnik okrepčevalnice Teran ob Kamniški Bistrici v Zgornjih Stranjah je očitno s svojimi posegi, to je s parkiriščem, ki ga je zgradil na državni parceli (na sliki številka 947/63) in na polovici parcele vodotoka (številka parcele 1039/4) reko preusmeril proti levi brežini. Z nezakonitim nasutjem ni le zaprl polovice pretočne zmogljivosti bližnjega mosta, ampak je tudi »odrinil« tok vode proti levi, v temelje mostu. Ob lanskih poplavah je tok vode zaradi tega destabiliziral temelj mostu in ta se je potem porušil. Država je zaradi tega morala postaviti montažni most, ki so ga odprli septembra lani, stal je 600 tisoč evrov.

A to je samo eden od primerov. Lidija Globevnik, ki spremlja popoplavna intervencijska dela, opaža, da lastniki obrežnih zemljišč marsikje sami »nazaj« nasipajo zemljišče in celo na teh nasutjih postavljajo razne začasne objekte, kot so kolibe, nova parkirišča in garaže, kot da se ne bi ničesar naučili iz lanskih dogodkov. Imamo res tako kratek spomin, se sprašuje. »Ljudje smo očitno vedno pripravljeni tvegati in odkrito pričakujemo pomoč javnosti ali države ob nesrečah. Kot posamezniki ali družba pa, kakor kaže, nimamo visoke zavesti samozaščite; pogosto se tudi pretvarjamo ali zanikamo dejstva,« zaključuje.