Vroče poletje

Na jugu Slovenije, med Bloško planoto in Snežniškim pogorjem, tik ob meji s Hrvaško, je Loška dolina. Del nje je tudi naselje Babno Polje, ki leži v jugovzhodnem kotu istoimenskega kraškega polja. Od kod takšno ime, ostaja uganka. Ljudska pripoved razlaga ime kraja po ženski, »babi«, ki naj bi se bila ob turškem napadu zarila v gnoj in tako edina preživela. To je sicer bolj malo verjetno, saj se kraj tako imenuje že od leta 1402, ko Turkov še ni bilo v naše kraje. Naselje leži na osojni legi z izredno hladnim podnebjem, velja za najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, zaradi česar se ga je prijelo še neko drugo ime – slovenska Sibirija –, tanka peščena prst in slabe podnebne razmere pa so vzrok, zakaj tam večinoma uspevata le krompir in zelje.

Prebivalci Babnega Polja so se tako minulo nedeljo spet prebudili v precej hladno jutro, termometer je pokazal pol stopinje pod ničlo. Vendar pa se je temperatura nato nenavadno dvignila za ta čas in v popoldanskih urah dosegla nov rekord, 27 stopinj Celzija.

Rekordi so minulo nedeljo padali tudi drugod po državi. Pri Agenciji za okolje (ARSO) so na ta dan izmerili aprilske temperaturne rekorde na kar 39 merilnih postajah, med drugim v Osilnici, kjer je živo srebro seglo vse do 30 stopinj Celzija. V zgodovini merjenj tega mejnika še nikoli nismo dosegli tako zgodaj.

Do otoplitve je prišlo že med velikonočnimi prazniki, izrazito topel zrak pa je nato zajel večino Evrope zaradi južnih vetrov, ki so prinesli zrak iznad severne Afrike. Izjemne temperaturne rekorde so tako aprila izmerili tudi drugod po Evropi, vsaj 30 stopinj Celzija so izmerili na Češkem in Hrvaškem, pa v Avstriji in Nemčiji.

Nenavadno topel začetek aprila morda še ni jasen kazalnik, kakšno poletje je pred nami. A ne gre se tolažiti s tem.

Rekordi so minulo nedeljo padali povsod po državi, v Osilnici je temperatura segla do 30 stopinj Celzija. Tega mejnika še nikoli nismo dosegli tako zgodaj.

»Ravno to, da imamo celo severno poloblo tako segreto že aprila, pomeni, da bo poletje najmanj nenavadno,« pravi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. »Najhujše je v resnici to, da so možni prav vsi izidi. Četudi je bistveno bolj verjetno, da nas čaka vroče poletje, se zna zgoditi tudi, da bo hladno. Ko enkrat vse uide iz rok, ko hodimo samo še iz ene skrajnosti v drugo, je težko točno napovedati, kaj se bo zgodilo.«

»Ta hip pa največjega problema niti nimamo v Evropi, temveč ga imajo v Jugovzhodni Aziji, od Vietnama, Tajske do Filipinov, tam je trenutno okoli 40 stopinj Celzija,« razlaga. »Ampak dejstvo je, da smo se v zadnjem obdobju znašli vsi ’v istem zosu’. Vzemiva kot primer saharski pesek, o katerem je bilo veliko govora zadnja dva tedna. Za kaj gre v resnici? Govorimo o tem, da je nad nas prišel zrak iz Sahare. Ta saharski pesek je prišel vse do Norveške. Sicer na Norveškem niso prilezli do 30 stopinj Celzija, ampak če bi me še kot študentko pred leti na izpitu vprašali, ali lahko saharski pesek pripotuje vse do Norveške, bi se samo smejala. Hočem povedati, da naj tovrstni prodori vročega zraka ne bi bili nekaj običajnega. In pa da niso omejeni več samo na dele sveta, pač pa da so to postali globalni pojavi.«

Ne zgolj april, rekordno vroči so bili tudi meseci pred njim. Po podatkih službe EU za spremljanje podnebnih sprememb (C3S) je bil marec najtoplejši marec v zgodovini meritev, saj so bile globalne temperature kar za 1,68 stopinje Celzija višje od povprečja med letoma 1991 in 2020, obenem pa je bil to že deseti zaporedni mesec, ki je presegel mesečne temperaturne rekorde, in del več kot leto dni trajajočega trenda mesecev, ki za najmanj 1,5 stopinje Celzija presegajo predindustrijske ravni. Kar je sicer meja, ki so jo leta 2015 postavile države podpisnice pariškega podnebnega sporazuma. Ne zgolj, da je bilo leto 2023 najtoplejše doslej, po podatkih ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračja (NOOA) je bilo rekordnih vseh zadnjih deset let, ki pomenijo deseterico najtoplejših let vse od leta 1850, odkar potekajo meritve. Pri NOOA zato svarijo, da obstaja približno 33-odstotna možnost, da bo letošnje leto še toplejše kot lansko. In kar 99-odstotna možnost, da se bo letošnje leto uvrstilo med pet najtoplejših.

Rekordne temperature pa zadnjih 12 mesecev dosegajo tudi oceani, ki imajo ključno vlogo pri uravnavanju podnebja ter ogljika v ozračju, saj absorbirajo kar četrtino ogljikovega dioksida in 90 odstotkov odvečne toplote, ki nastane zaradi emisij. Oceani so tako pomemben branik pred segrevanjem atmosfere, delujejo kot nekakšen ponor presežne toplote, ki nastaja zaradi emisij in bi sicer segrevala atmosfero. Obenem pa se v nasprotju z zemeljskim površjem segrevajo bistveno počasneje in so v sebi sposobni hraniti veliko toplote, ne da bi se zaradi tega bistveno segrevali. Pri NOOA so tako recimo ocenili, da naj bi svetovni oceani v letu 2023 absorbirali od 9 do 15 zetajoulov energije več kot leto prej (samo za primerjavo: en zetajoul energije je približno enak desetkratniku električne energije, ki jo v enem letu proizvede ves svet). Če se bo takšen trend nadaljeval, bi to lahko povzročilo velike spremembe v morskem ekosistemu, intenzivnejše in hitreje razvijajoče se orkane, povišanje obalnih temperatur in večjo verjetnost ekstremnih padavin, s segrevanjem oceanov pa bi se lahko zmanjšala tudi zmogljivost absorpcije emisij, kar bi pomenilo, da bi bilo v zraku prisotnega že več ogljikovega dioksida kot posledice izpustov, segrevanje ozračja pa bo tako še večje.

Marec je bil del leto dni trajajočega trenda mesecev, ki za najmanj 1,5 stopinje Celzija presegajo predindustrijske ravni.

Sredozemsko morje se na podnebne spremembe odziva še veliko močneje kot oceani, saj je obkroženo s kopnim, enako velja za Jadransko morje, ki je še posebej plitko. Kako hitro se prav severni del Jadranskega morja segreva, priča dejstvo, da se je njegova temperatura v dobrem stoletju v povprečju dvignila za 1,1 stopinje Celzija. Raziskovalce Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) je lani septembra presenetila meritev morskega dna v Tržaškem zalivu – izmerili so namreč pridneni morski vročinski val, ki je bil daleč najmočnejši v obdobju od leta 2002, odkar so na postaji izvajali meritve na morskem dnu; rekordna izmerjena temperatura je septembra znašala 24,65 stopinje Celzija.

»Imeli smo morski vročinski val, ki je trajal od avgusta pa praktično do novembra, in nato spet od februarja do danes,« razlaga dr. Matjaž Ličer, fizikalni oceanograf z ARSO in NIB. »Nesporno je predvsem, da je ta val trajal in je spet prisoten tako dolgo, da se lahko začnemo spraševati, ali je to sploh še val. Morske vročinske valove namreč definiramo kot temperaturne anomalije, ki trajajo vsaj pet dni. To pomeni, da morajo vsaj pet dni vztrajati nadpovprečno visoke temperature, ki spadajo v zgornjih deset odstotkov najbolj vročih temperatur, zabeleženih za ta dan v minulih letih. A če imaš dogodek, ki traja sto in več dni, težko rečeš, da gre za odklon. Morda pa to ni več anomalija, ampak gre v resnici za nekakšno novo normalnost.«

Kaj vse je mogoče razumeti pod pojmom »nova normalnost«, odkriva tudi skrb zbujajoča raziskava ameriškega centra za podnebne raziskave Woodwell, objavljena lansko leto v znanstveni reviji Science Advances, ki opozarja, da bi lahko povišanje povprečne temperature in obenem visoka vlažnost v prihodnosti povzročila veliko smrti, povezanih z ekstremno vročino, če se ne bodo sprejeli ustrezni ukrepi.

Človeško telo se namreč običajno hladi z znojem, ki izhlapeva in odvaja toploto, vendar pa je to izhlapevanje zmanjšano ob visoki vlažnosti zraka – telo se tako ne more več ohlajati, ko kombinacija vročine in vlage, merjena s tako imenovano temperaturo vlažnega termometra, preseže 31,5 stopinje Celzija. Če se telo v takšnem primeru ne ohladi, na primer s pomočjo hladne vode, ventilatorja ali klimatske naprave, lahko v nekaj urah sledi smrt. Znanstveniki v omenjeni raziskavi so s pomočjo podatkov vremenskih postaj po svetu ugotovili, da je od leta 1970 štiri odstotke ljudi že doživelo vsaj eno takšno šesturno obdobje ekstremne vročine, da pa se je pogostost takšnih pojavov do leta 2020 podvojila – vendar je ostala omejena na zelo vroče kraje, kjer ljudje takšno vročino pričakujejo in so nanjo ustrezneje prilagojeni. Glede na predvidevanja – in če bi se Zemljino površje v povprečju segrelo za dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem – pa bi bilo v prihodnosti lahko v povprečju enkrat na desetletje takšnim razmeram izpostavljenih 25 odstotkov več vremenskih postaj, med njimi vzhodna obala in srednjezahodne regije Združenih držav Amerike ter osrednja Evropa.

Ljudje pa zaradi vročine umirajo že danes, predvsem starejši. Evropsko sodišče za človekove pravice je ravno ta teden v primeru skupine starejših švicarskih okoljskih aktivistk, Podnebnih seniork, odločilo, da jim je švicarska država kršila človekove pravice, ker ni dosegla zastavljenih podnebnih ciljev. V tožbi so med drugim trdile, da je zaradi neustreznih prizadevanj države zanje povečano tveganje za smrt med vročinskimi valovi.

Raziskava, objavljena v znanstveni reviji The Lancet, je razkrila, da naj bi leta 2022 po Evropi zaradi vročine umrlo okoli 70 tisoč ljudi. Koliko življenj je vzelo zadnje poletje, (še) ni znano, vendar se predvideva, da bi bila številka lahko še višja. Zgolj v Franciji je zaradi poletne vročine lani umrlo pet tisoč ljudi, od tega okoli 3700 starejših od 75 let. To je sicer še vedno dosti manj v primerjavi z letom 2003, ko je zaradi vročine v Franciji umrlo približno 15 tisoč ljudi.

In Slovenija? Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je v zadnjih desetih letih pozitivna statistično značilna povezanost med številom vseh umrlih in vročinskimi valovi v Sloveniji pokazala v letu 2014 (število smrti v času vročinskih valov se je povečalo za 26 odstotkov) in 2015 (šest odstotkov). Gre za osebe, starejše od 75 let, in za srčno-žilne bolnike. »Za ostala opazovana leta ni bilo povezanosti med vročinskimi valovi in številom umrlih, torej je bilo stanje v Sloveniji stabilno. Za leto 2022 in 2023 še nimamo narejenih analiz,« so pojasnili pri NIJZ.

Z vprašanjem, ali imajo pripravljene kakšne načrte, kako ukrepati v primeru daljših vročinskih valov, smo se obrnili na obrambno ministrstvo. »Posebnega državnega načrta za ukrepanje v primeru vročinskih valov kot specifičnega vremenskega pojava nimamo,« so odgovorili na ministrstvu. »Če pa zaradi daljših vročinskih valov pride do drugih posledic (na primer katastrofalnih požarov v naravi), smiselno uporabljamo ukrepe, ki jih predvidevajo drugi državni načrti za primere naravnih in drugih nesreč.«

Leto 2023 ni bilo samo najtoplejše doslej, rekordnih je bilo vseh zadnjih deset let, ki pomenijo deseterico najtoplejših let vse od leta 1850.

Da bi bil takšen načrt v resnici potreben – tudi glede na to, kaj od svojih članic zahteva Evropska unija, in glede na to, kaj o podnebnih spremembah vemo že desetletja –, meni okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein. »Nujno bi bilo najti načine, da dele družbe, ki nimajo tako dobre socialne mreže, dosežemo v teh v resnici usodnih trenutkih. Poglejmo leti 2003 in 2013, ki so ju zaznamovali res hudi vročinski valovi po Evropi – imeli smo ogromno mrtvih ljudi. In to so bili predvsem starejši in pa kronični bolniki. Dobro torej vemo, kdo je najbolj ogrožen v teh trenutkih. A to je skupina, za katero ni velikih lobijev, zato je pogosto nemočna. Obenem pa pri vročinskih valovih ne gre za požar ali poplavo, za nekaj akutnega, ampak za daljšo izpostavljenost človeka vročini, kar je morda manj vidno. Morda je tudi to razlog, zakaj smo tako neobčutljivi, ko gre recimo za onesnaženje zraka in s tem povezanimi smrtmi in boleznimi,« razmišlja. »Manjka pa nam predvsem inovativnih rešitev na tem področju. Problem je predvsem to, da smo čisto iskreno šele pred kratkim odkrili, da je prilagajanje na podnebne spremembe sploh pomembno politično vprašanje.«

A kaj je sploh mogoče storiti še letos, kako se pripraviti na poletje, ki je pred nami? Bi morala država vsem priskrbeti klimatske naprave? »Treba je razlikovati med tem, kaj lahko storimo še to poletje in kaj morda na srednji rok,« pravi Sonnenschein. »Že pri klimatskih napravah se pokaže, tudi če jih zdaj množično inštaliramo, nam tega ne bo uspelo storiti v enem letu. Sploh ne, če hočemo takšne, ki niso tako slabe za okolje, ob tem pa precej drage. In so z vidika trajnosti smiselne samo v kombinaciji s sončno elektrarno.« Po nekaterih podatkih se danes za klimatizacijo prostorov porabi tudi do 20 odstotkov električne energije v stavbah, kar pomeni 10 odstotkov svetovne porabe električne energije. Emisije toplogrednih plinov pa zaradi tega naraščajo in pomenijo skoraj štiri odstotke emisij. Tudi Lučka Kajfež Bogataj je zaradi tega nekoliko zadržana do te ideje. Vendar se strinja, da zna biti to za tiste najranljivejše, za starejše in kronične bolnike, skorajda nujen korak.

Bolnišnični oddelki v novejšem delu Splošne bolnišnice Celje so v celoti klimatizirani, odgovarjajo v bolnišnici, v starem delu bolnišnice, kjer centralne klimatizacije ni, pa imajo vgrajenih okoli 300 klimatskih naprav, s katerimi praviloma klimatizirajo hodnike in ne posameznih bolniških sob. S tem pa da posredno, ob odprtih vratih, ohladijo tudi bolniške sobe. Klimatizirani so tudi skoraj vsi prostori bolnišnice v Murski Soboti, z izjemo nekaj sob na otroškem in internem oddelku. V Univerzitetnem kliničnem centru Maribor jim je prav tako že uspelo klimatizirati večino prostorov. »Še vedno se sicer najde kakšna ambulanta, bolniška soba ali delovna soba zdravnikov, ki prav tako ni klimatizirana, a se zelo trudimo, da bodo v najkrajšem prihodnjem obdobju klimatizirani tudi takšni prostori,« so odgovorili na naše vprašanje. Ljubljanski klinični center pa se je lani poleti (spet) srečeval z očitki, da v naši največji bolnišnici še vedno ni v celoti vzpostavljen sistem klimatizacije, ustrezno hlajenih pa da je le približno 40 odstotkov objektov. Na nekaterih dotrajanih objektih, z glavno stavbo vred, trenutno sicer poteka obsežna energetska sanacija.

V večini domov za starejše pa velja praksa, da so klimatske naprave zagotovljene najmanj v skupnih prostorih in na hodnikih. Bivalne sobe z lastnimi klimatskimi napravami veljajo za »nadstandardne«, to pa pomeni tudi do pet odstotkov višjo ceno.

Obstaja približno 33-odstotna možnost, da bo letošnje leto še toplejše kot lansko. In kar 99-odstotna možnost, da se bo uvrstilo med pet najtoplejših.

Poleg klimatizacije prostorov, razlaga Lučka Kajfež Bogataj, pa je smiselno razmišljati o pasivnih načinih hlajenja, se pravi o toplotni sanaciji javnih objektov, kot so zdravstveni domovi in domovi za starejše. Pa o tem, da je treba takšne objekte postavljati v hladnejše dele mest in njihovo okolico kar se da ozeleniti. »Okoli takšnih objektov potrebujemo drevesa, vodo oziroma vodnjake – vse, samo da ni beton,« razlaga. Pomembne so tudi fasade objektov, te morajo biti svetle, enako velja za strehe, zato da lahko odbijajo več sončne svetlobe in se posledično manj segrevajo. »In pa daljinsko ohlajanje. Vsi poznamo daljinsko ogrevanje, kjer imamo toplarno in nato prenašamo toplo vodo po cevnem omrežju, da segrevamo stavbe. Na enak način poznamo tudi sisteme daljinskega ohlajanja, ki niso tako energetsko potratni.«

Nekatere države, Združene države Amerike, Kanada, tudi Francija, poleti vzpostavljajo tudi tako imenovane centre za hlajenje, klimatizirane javne prostore, kamor se ljudje lahko zatečejo v primeru vročinskega vala. Slovenski NIJZ ima na primer v napotkih prebivalcem za ravnanje v vročih dneh zapisano priporočilo, naj se ljudje zatečejo v nakupovalne centre ali knjižnice. Lučka Kajfež Bogataj po drugi strani predlaga telovadnice, »te so poleti prazne, najdemo jih praktično povsod po državi. Starejše, ki živijo sami in nimajo primerno hlajenih prostorov doma, bi tja lahko pripeljali njihovi otroci ali pa organizirane skupine študentov. Važno je seveda, da bi bili ti prostori primerno klimatizirani. In da bi bilo poskrbljeno za animacijo. Ne moremo pričakovati, da bomo tja pripeljali starejše in da bodo samo posedali.«

Obenem opozarja tudi na delavce v neklimatiziranih tovarniških halah in gradbene delavce. »Ljudje so prisiljeni delati v strahotnih razmerah,« razlaga. »Tu je zakonodaja na področju varstva pri delu katastrofalna. Slej ko prej bomo morali tudi tukaj uvesti nujne spremembe. Stvar seveda ni povsem preprosta. Delavci v tovarnah in na gradbiščih bi namreč prav tako potrebovali hladne komore, prostore, kamor bi se lahko med delom umaknili za nekaj minut.«

»In pa hidracija, hidracija, hidracija. Vse drugo je sekundarnega pomena,« še doda. »Vsak od nas lahko doma naredi tudi na videz banalno stvar, in sicer da ob stranišče prilepi barvno lestvico urina zdravega človeka in pa človeka, ki je dehidriran – tedaj urin namreč potemni. To je nekaj, kar bi lahko postavili tudi v javnih straniščih.«

Vse to so kakopak predvsem ukrepi, kako blažiti posledice podnebne katastrofe. Ali raje – nove normalnosti, ki jo že živimo. Za kaj več bi bile potrebne večje strukturne spremembe. »Trendi gredo morda v pravo smer, ne vem pa, ali bo tako še vedno po evropskih volitvah,« se boji Sonnenschein. »Obenem se bojim, da kdaj obstaja nekakšna kognitivna disonanca med tem, kar podpišemo na evropski in mednarodni ravni, in tem, kakšne ukrepe nato sprejemamo. Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) je dober primer. Sam po sebi sploh ni tako slab. Dobro, kot okoljevarstveniki bi vedno radi videli ambicioznejše cilje. Ampak težava je v tem, da je to samo papir. In če ne delamo, kar obljubimo, nam nič ne pomaga, če imamo dober kos papirja.«

»Da je človek povzročitelj podnebnih sprememb, je obenem slaba, ampak tudi dobra stvar. Škarje in platno so v naših rokah. Mi smo to povzročili in mi lahko to ustavimo,« pove Matjaž Ličer, ki obenem priznava, da vsaj za zdaj še ni našel primerne strategije, kako bi o tem prepričal tudi odločevalce. »Razlog je v tem, da je znanost samo eden od vplivov nanje. Tukaj je še cel kup drugih, ki seveda nimajo enakih interesov kot znanost, in so tipično močnejši. Ampak jaz pravzaprav moram vztrajati v tem, mislim, da je to dolžnost vseh nas.«

Leta 2022 je Slovenijo prizadel najhujši požar doslej. In leta 2023 smo čakali naslednjega, pa je prišla najhujša poplava v zgodovini države. Morda nas leta 2024 ne čaka najhujša vročina. Morda pa. In ta ubija.