Novi največji korupcijski škandal?

Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) je skupaj s Premogovnikom Velenje iz leta v leto v večjih finančnih težavah. V prihodnjih desetih letih bosta pridelala vsaj milijardo evrov izgube, objektivno bi morala že ustaviti proizvodnjo, ugasniti kotle. Ohranitev pri življenju se zdi mogoča le še s prenosom teh dveh energetskih družb v lastništvo države, z ustanovitvijo nekakšne energetske slabe banke in s še dodatno milijardno davkoplačevalsko injekcijo. Vse to pa korenini v politični odločitvi za gradnjo dodatnega, šestega bloka TEŠ, katerega gradnja je stala 1,4 milijarde evrov in je bila največji korupcijski posel doslej. Zakaj je to po vseh teh letih še vedno ali celo vedno bolj pomembno? Ker tudi poldrugo desetletje kasneje ti korupcijski posli niso preiskani, vpletenih je bilo na desetine ljudi, država preganja le peščico, obsojen pa seveda ni bil še nihče. V takih razmerah se zdi neprimerna odločitev za ponovitev vsega tega pri gradnji novega bloka jedrske elektrarne, ki bo z vrednostjo gradnje, ocenjeno na 15 milijard evrov, pač le (vsaj) desetkrat večji korupcijski posel. Zavzetost celotne politike za ta novi »kolač za razdelitev« to zgolj potrjuje.

O gradnji novega, šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj se je na predlog podjetja in Holdinga Slovenske elektrarne začelo govoriti leta 2004. Ne javno seveda, v interesnih krogih in potihoma v politiki. V naslednjih letih je projekt začel pridobivati podporo v politiki in javnosti. Med njegovimi cilji so bili vsi legitimni: znižanje cene električne energije, zmanjšanje onesnaženosti okolja in hrupa ter podaljšanje proizvodnje električne energije, ki jo omogočajo količine premoga iz Premogovnika Velenje. Prva leta se je govorilo, da bo projekt stal 600 milijonov evrov. Slovenija bo imela od njega velike koristi, ne samo država, tudi vsak izmed prebivalcev, ki bo za porabljeno energijo prejemal položnice z nižjimi zneski.

Prva vlada Janeza Janše je projekt označila za nacionalno pomemben in ga uvrstila v Resolucijo nacionalnega energetskega programa in v Resolucijo o nacionalnih in razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. A v kontekstu politične ali odškodninske in kazenske odgovornosti se politiki te vlade ne omenjajo, čeprav je interesnim skupinam ob njihovi pomoči uspelo in so začele projekt uresničevati. Pač zato ne, ker nobeden od njih v tem poslu ni storil ničesar zares nepovratnega. Drugače od naslednje vlade, vlade Boruta Pahorja.

Ni šala, da je celotno preiskovalno delo v zadevi TEŠ 6 opravil en sam kriminalist.

Preiskovalna komisija za ugotavljanje politične odgovornosti pri projektu gradnje TEŠ 6 pod vodstvom poslanca tedanje Združene levice Matjaža Hanžka je drugače kot večina tovrstnih komisij delo končala s poročilom, v katerem je dejansko omenila politično odgovornost treh politikov – nekdanjega predsednika vlade Boruta Pahorja ter nekdanjih gospodarskega in finančnega ministra Mateja Lahovnika in Franca Križaniča. Celo več kot to: aprila 2018 je prvič sploh kaka parlamentarna komisija tožilstvu naznanila sume storitve kaznivih dejanj nevestnega dela v službi za te politike ter ločeno za sedanjega velenjskega župana in nekdanjega direktorja TEŠ Petra Dermola zaradi krivega pričanja pred komisijo. Ta ovadba sodi med več zadev, ki so po petih, desetih ali celo 15 letih po pojasnilih specializiranega tožilstva še vedno v fazi »preverjanja očitkov in zbiranja dokazov v predkazenskem postopku«. Dermol, ki je član SD, in Franc Rosec, ki je poslanec SDS, sta bila sicer pred časom ovadena, ker sta na položaju direktorjev TEŠ prek podjetja Rudis pomagala črpati večje količine sredstev oziroma več kot 30 milijonov evrov iz projekta TEŠ 6 za očitno navidezne in minorne gradbene posle. Rosec je bil poleg tega zaposlen v TEŠ in predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu v času najintenzivnejšega neupravičenega prelivanja javnih sredstev za gradnjo elektrarne v zasebne žepe; to je bilo obdobje, ko je TEŠ vodil Uroš Rotnik. K njemu se še vrnemo.

Pahor, Lahovnik in Križanič so varni?

Pet let in pol kasneje, oktobra lani, so s policije sporočili, da so v primeru Pahorja, Lahovnika in Križaniča zaključili preiskavo s poročilom, ki so ga poslali tožilstvu. To po pravilu pomeni, da si osumljeni lahko oddahnejo, saj policija ni našla dokazov za vložitev ovadbe, čeprav na specializiranem državnem tožilstvu vztrajajo, da je zadeva še vedno »v predkazenskem postopku in se zbirajo dodatni potrebni dokazi ter preverjajo očitki«.

Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v omenjeni vladi Boruta Pahorja, ki je tudi pričal pred preiskovalno komisijo, je projektu gradnje novega bloka TEŠ pod tedanjimi pogoji nasprotoval. Sedaj, pravi, ima vtis, da policija v tem primeru ni temeljito opravila dela, saj ni opravila razgovora niti z njim niti recimo z Darjo Radič, ki je na čelu gospodarskega ministrstva nadomestila Lahovnika, in ne z Janezom Kopačem, ki je tedaj vodil direktorat za energetiko.

»Seveda v formalnem smislu ni bilo nič nezakonitega. Poanta ni, da so Pahor, Lahovnik in Križanič naredili kaj, česar ne bi smeli. Poanta je, da niso naredili tistega, kar bi morali,« pravi Golobič. V pogodbi med Alstomom in TEŠ piše, da je pogodba nična in sta obe stranki razvezani vseh obveznosti, če do 31. decembra 2009 ni izpolnjen vsaj eden od treh pogojev – dostop do gradbišča, gradbeno dovoljenje ali plačilo prve tranše pogodbenih obveznosti v višini 85 milijonov evrov. Če bi država torej odstopila od pogodbe, bi v najslabšem primeru izgubila 20 milijonov evrov že plačane tako imenovane rezervacije. Ali pa niti to ne.

»TEŠ ni imel teh sredstev, HSE tudi ne, zato so morali vzeti posojilo. In za to, da se je HSE, ki je v stoodstotni državni lasti, lahko zadolžil, je moral pridobiti soglasje ministrstva za gospodarstvo in finance. To soglasje sta ministra Lahovnik in Križanič dala sama, vlada o tem ni razpravljala, in tako je prve dni decembra 2009 projekt postal nepovraten. Ključno pri tem je, da je HSE Križaniča in Lahovnika obvestil, zakaj potrebuje ta denar in kakšne bodo posledice, če ga ne dobi. Vedela sta torej, da je to rok, ko je mogoče odstopiti od pogodbe,« pravi Golobič in opozarja, da je Lahovnik poleg tega dobil tudi nasvete poznavalcev, naj se ponovno pogaja z izvajalcem Alstomom, saj naj bi bilo mogoče izpogajati boljšo pogodbo, ker je bila sklenjena pogodba tako zelo v škodo naročnika. A Lahovnik se je vseeno odločil drugače »in ni mogoče, da bi takšno odločitev sprejel, ne da bi imel Pahorjevo pokritje,« vztraja Golobič.

Lahovnik, Križanič in Pahor so se torej odločili, da se pri pogodbi vztraja, »pri čemer to ni bilo v njihovi pristojnosti, ampak je bilo odgovornost vlade kot skupščine, ker je bila po tedanji zakonodaji vlada skupščina HSE. Opustili so dolžno ravnanje, ker so odločitev, ki je eminentno odločitev skupščine, torej vlade, sprejeli sami. In to je definicija nevestnega dela,« še pojasnjuje Golobič in dodaja, da se je vse to potem potrdilo tudi s poravnavo med družbo General Electric, pravno naslednico Alstoma, na eni strani in HSE, TEŠ ter Republiko Slovenijo na drugi.

Med obtoženimi v tej zadevi se je znašlo tudi podjetje Alstom oziroma njegovi pravni nasledniki. Tožilstvo je od njih zahtevalo 360 milijonov evrov odškodnine zaradi sodelovanja pri korupciji v tem poslu, a se je hkrati zavedalo, da bi v arbitražnem postopku od njih lahko iztržili največ 80 milijonov evrov. Potem pa je marca 2021 sledila presenetljiva poravnava, v sklopu katere je General Electric slovenskima gospodarskima družbama vrnil kar 261 milijonov evrov ter državi nakazal še dodatnih 23 milijonov iz naslova kazenskega postopka. Vse to se je zgodilo, čeprav je v kazenskih postopkih izredno težko pridobiti povrnjeno nezakonito pridobljeno premoženjsko korist.

En sam kriminalist

»Verjetno se ni nekdo v neki multinacionalki s trikrat večjim prometom, kot je BDP Slovenije, nekega dne zbudil in se kar tako odločil, da bo Sloveniji nakazal skoraj 300 milijonov evrov, ampak je za to imel dober razlog,« pravi kriminalist Mitja Nerat, ki je preiskovanju korupcije, povezane s tem poslom, namenil dobršen del svoje policijske kariere. Tako visok znesek poravnave res kaže predvsem na to, da je bila že sama pogodba o gradnji šestega bloka TEŠ v škodo naročnika, torej dejansko v škodo Slovenije in njenih davkoplačevalcev.

Nerat sicer ni preiskoval odgovornosti političnih odločevalcev, pač pa vse preostalo – dejanske korupcijske posle. Njegova zgodba je žalostna in povsem drugačna, kot bi naivno pričakovali, da bo v policiji tekla preiskava, katere predmet je eden največjih korupcijskih škandalov. Pričakovali bi preiskavo na najvišji ravni in da bo zanjo odgovorna posebej za to nalogo ustanovljena skupina izkušenih kriminalistov. »Sedemdeset odstotkov časa, verjetno bolj 80, sem bil sam in sem se s tem ukvarjal samo jaz. Žalostno je to. Deset let življenja sem posvetil temu. Ne zgolj osem ur na dan, ampak deset let življenja. Malokdo to ceni, kvečjemu sem jih dobival po glavi z vseh strani. V normalni službi bi takega človeka nosili po rokah. Edina nagrada, ki sem jo dobil, pa je bilo povabilo na pričanje pred parlamentarno komisijo, kjer so potem izražali pomisleke o primernosti mojega ’ekspresnega’ napredovanja na NPU po 20 letih dela v policiji,« pojasnjuje Nerat, ki se mu danes, iz časovne oddaljenosti, zdi »vse to smešno, čeprav je v resnici žalostno. Hodim pa po svetu z dvignjeno glavo, ker sem vedel, da delam prav, in to še danes vem. Nisem šel v policijo, da bi obogatel, ker to ni prava služba za to. Ampak ko gledaš, kako te ljudje po levi in desni prehitevajo in zasedajo najvišja mesta v policiji, medtem ko ti opravljaš res zahtevno delo, te to kot človeka prizadene.« Dolga leta je od kolegov poslušal, da je to prevelik korupcijski posel in da ima zaradi tega prevelik vpliv politika, zato iz njegovega dela »tako ali tako ne bo nič«. Še največ podpore, pravi, je čutil od tožilstva.

Politične (ali kakršnekoli druge) odgovornosti ne nosijo politiki, ki so omogočili gradnjo TEŠ 6, čeprav so se zavedali korupcije in nesmotrnosti posla.

In kaj so sadovi dela enega samega kriminalista? Če drugega ne, že omenjena poravnava in povrnjenih slabih 300 milijonov evrov. Za podatke o tem, kaj se deset ali celo 15 let po izpeljanem poslu dogaja v kazenskih postopkih, smo se obrnili na specializirano državno tožilstvo. Tam pojasnjujejo, da »gre za obsežno kazensko zadevo« s stotinami listinskih in elektronskih dokazov v obliki več deset tisoč listin ali elektronskih sporočil ter na stotine zaslišanj. Zadeva, v kateri se je sodna preiskava začela pred točno desetimi leti, je danes v fazi glavne obravnave. V njej tožilstvo nekdanjemu direktorju TEŠ Urošu Rotniku in devetim soobtoženim očita zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in oškodovanje termoelektrarne za 250 milijonov evrov.

A to je le manjši del celotne zgodbe, številni drugi kazenski postopki v tej zadevi so še v fazi sodne preiskave ali pa niti to ne, pač pa še vedno v predkazenskem postopku. Ali pa celo niti to ne. Golobič opozarja, da se številni, tudi najodgovornejši akterji afere iz energetike niso znašli v nobenem postopku in da »redukcija odgovornosti na Rotnika in morda še koga in ignoriranje odgovornosti odločevalskih struktur nista zadostna«. Golobič spada med tiste, ki menijo, da brez razčiščenega stanja v zadevi TEŠ 6 ni mogoče graditi nove jedrske elektrarne, ki »bo zgolj TEŠ 6 na steroidih. V Sloveniji smo v položaju, da pri javnih naložbah razlog zanje ni nov objekt ali nova infrastruktura, ampak to, kar se bo pri projektu pokradlo. To, da neki objekt nastane, je kolaterala. Nazadnje smo to videli pri nakupu stavbe za potrebe sodišča na Litijski cesti.«