Lara Wolf / Igralka, ki jo bogatijo močni in nekonvencionalni ženski liki

Za njo sta intenzivna in naporna, a izredno plodovita dva meseca, v katerih je med (pogosto nočnim) snemanjem filma Dekle noči, prihajajočega celovečernega prvenca režiserja in scenarista Luke Marčetiča, v katerem igra glavno žensko vlogo, nastopala še na gledaliških odrih. Na primer v predstavi Bodočnost režiserja Žige Divjaka, ki je februarja v Mestnem gledališču ljubljanskem odprla regionalni gledališki festival Ruta, ali pa v Pohorskem bataljonu, ki ga je v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj na oder postavil Jernej Lorenci ter se je na nedavnem 54. Tednu slovenske drame potegoval za nagrado za najboljšo predstavo. Igralka Lara Wolf (1997) je izčrpanosti kljubovala s pristno radovednostjo in ljubeznijo do igralskega poklica, v katerem je zanjo še toliko neodkritega in v katerem lahko nenehno prevprašuje in analizira sebe in svet.

Pri gledališču jo privlačijo posvečenost, kolektivno dihanje in kroženje energije med igralci in občinstvom, s svojo prvo filmsko vlogo v celovečercu Dekle noči pa je odkrila ljubezen do igre pred kamero. Z užitkom se je vživljala v vlogo protagonistke Ize, ki je prepričana, da je superjunakinja, ki mora v svetu, polnem krivic, pravico vzeti v svoje roke in mesto rešiti kriminala. Zanjo pravi, da je »močan in večplasten lik, ki mi je pravi vzor v tej svoji brezkompromisnosti, načelnosti in odločnosti«. Vedno bolj jo namreč navdihujejo liki nekonvencionalnih žensk, ki se upirajo družbenim pričakovanjem – in ki so bili v filmski in gledališki zgodovini bolj ali manj rezervirani za moške.

Je hči slovensko-hrvaške matere in kolumbijskega očeta in v otroštvu je na Vrhniki dneve rada preživljala s svojim dedkom, po katerem je podedovala »sproščenost in ljudskost ter malo nastopaštva«. Kot deklica je želela postati blagajničarka, ob nastopanju in vodenju šolskih prireditev, kasneje še z vpisom v dramsko šolo Barice Blenkuš, pa je prepoznala svojo strast do igre in uspešno opravila sprejemne izpite na oddelku za dramsko igro ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

Ta ji je dala »dobro izhodišče in osnove igralskega poklica, a zares sem šele po koncu študija začela odkrivati, kaj je umetnost v meni in kaj lahko jaz ponudim njej«, pravi igralka, ki je bila med letoma 2019 in 2022 zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, zdaj pa je že drugo leto svobodna ustvarjalka. »Spoznala sem snovalno in dokumentarno, pa družbeno angažirano gledališče, kar me je izredno pritegnilo, saj ima gledališče danes veliko moč in odgovornost do družbe, da jo sooblikuje in ohranja budno – ne le gledalcev, pač pa tudi nas na odru. In vedno več mi pomeni, da sem del nečesa, kar širi moja spoznanja, mi odpira duha in tudi od mene terja neko stališče, ki ga lahko potem lahko delim z gledalci.«

Pri tem jo je zaznamovalo sodelovanje z Žigo Divjakom, prodornim in družbeno angažiranim režiserjem mlajše generacije, s katerim sta pri uprizoritvi Bodočnost, ki jo je zasnoval z igralcem Gregorjem Zorcem, sodelovala drugič, v bližnji prihodnosti se jima obeta še tretje sodelovanje. »Hvaležna sem za sodelovanja, ki me spodbudijo k razmišljanju,« pravi igralka. »Zdi se mi, da imamo izredno kakovostne gledališke ustvarjalce, z mlajšo generacijo pa prihaja novi val, ki je izjemno buden, družbeno ozaveščen in z neko svežino in vizijo odpira pomembna vprašanja in opozarja na krivice, ki se nenehno dogajajo okrog nas.«

Denimo vojna in njene posledice, česar so se lotili v predstavi Pohorski bataljon, avtorskem projektu režiserja Jerneja Lorencija ter hrvaškega dramaturga in pisatelja Dina Pešuta in drugih članov ekipe. Uprizoritve, ki je uvrščena tudi v tekmovalni program junijskega Festivala Borštnikovo srečanje, so se lotili z dokumentarnim pristopom ter »na nežen in spoštljiv način obravnavali izredno težko tematiko. Tudi mlajši člani ekipe, ki nismo doživeli niti razpada Jugoslavije, smo dokaj hitro prišli do zaključka, da je vojna nekaj, kar je ves čas vseprisotno, njene posledice pa ravno zdaj bolj kot še nikoli poprej lahko spremljamo v živo prek družbenih omrežij. Absolutno se tiče nas vseh in prav je, da o tem spregovorimo.«

Tako je nastal tudi kolektiv Reaktor, s katerim je pred dobrim letom uprizorila predstavo Krik, prvi glas, ki problematizira temo spolnih zlorab otrok. Avtorski projekt, ki ji je skupaj s soustvarjalci – igralcem Juretom Žavbijem ter dramaturginjama Katjo Markič in Uršo Majcen – prinesel univerzitetno Prešernovo nagrado, si prizadeva za detabuiziranje obravnave žrtev spolnega nasilja, s podobnimi cilji pa snujejo že tretjo uprizoritev, ki se bo dotikala nasilja in zlorab v družini. Pomembno se ji namreč zdi odpiranje tematik, o katerih se težko pogovarjamo, obenem pa nimajo toliko prostora znotraj institucionalnih gledališč. »Če taka predstava enemu samemu človeku spremeni razmišljanje ali se mu pomaga spoprijeti s travmo, je meni povsem dovolj. To je zame moč gledališča.«