Khruangbin: A LA SALA

+ +

Živimo v času poplave bendov, ki prepoznavne »eksotične« trike, vzorce in hakeljce preteklosti raznih koncev in krajev – surovega melosa anatolijskega rocka, nalezljivo plesne cumbie (ali salse), hipnotično telesnega duba, spevnih melodij tajskega popa ... učinkovito posodabljajo v privlačne (in najpogosteje zelo dostopne) pakete vesoljskega diska, psihedeličnega soula, funka in rocka. Eden takih, ki je ob ravno pravem času izdal najprej prvenec (The Universe Smiles Upon You), potem pa še svoj drugi album s pomenljivim naslovom (Con Todo el Mundo, 2018), na katerih precej stavi na tajski štih žanra luk thunga in razne muzike Bližnjega vzhoda, je teksaški trojec Khruangbin.

Za nespregledljiv pojav (ponovnega) vcepljanja retro niš od Južne Amerike, preko Karibov in Zahodne Afrike, pa do Daljnega vzhoda v sodobne mikrotrende širše krajine popa gre precej zaslug neverjetnemu razmahu kompilacij raznih obskurnih scen in praks – od garaž Bangkoka do špelunk Lagosa in Calija. Te zbirke že nekje zadnji dve desetletji rastejo kot gobe po dežju, tovrstne založniške prakse pa delujejo kot učinkovit kanal popularizacije, s katero nič ne bo ostalo neodkritega in s katero na primer neki vietnamski surf rock 60. let postane zvočna tapeta trendovskega kafiča nekje v Barceloni ali Ljubljani.

To je v povsem grobem okolje, v katerem se je Khruangbin odlično znašel. Četrti samostojni album skupine (vmes je izdala še dve mali plošči s soulovskim pevcem Leonom Bridgesom in dolgometražec z malijskim kitaristom in vokalistom Vieux Farka Touréjem) pomeni še dodatno čiščenje in umirjanje že tako povsem izčiščenega zvoka in umirjenega stila. A LA SALA je skupek kulerskih mantranj osnovnih, hudo melodičnih struktur in šepetavih napevov besedil, za katera je vseeno, ali jim prisluhnemo, saj so tu predvsem v funkciji enega od inštrumentov, bolje rečeno elementov. To so preprosto zastavljeni posnetki, med katerimi noben posebej ne izstopa in prav vsak stavi na jasno vstavljene in nenatlačene basovske linije, na hrustljavo vljudne bobnarske zanke in, kot glavni pečat, na lene kitarske melodije morja in sonca. Z redkim dodatkom barvanja kakšnega syntha ali godal. Nizka stopnja intenzivnosti ni nikjer in nikoli ogrožena. To je nevsiljivih štirideset minut glasbe, ki referira na razne glasbe sveta, a je hkrati v trenutku prepoznavna, ki je brezhibno posneta, a zveni že preveč pravilno. Med hipnotičnim in monotonim A LA SALA drsi v smer slednjega, drsi tudi praktično mimo nas, zasedbo Khruangbin pa postavi v nezavidljiv položaj brezidejnosti.

Muzika, ki koncept glasbe za ozadje (ob pisarniškem delu, ob srebanju napitka v kafiču, ob kupovanju tega ali onega ...) prestavi še bolj v ozadje.