Ni ga čez igranje s palestinskimi življenji

Ko je Iran nad Izrael poslal rakete in drone, so to vsi – drug za drugim, tako rekoč hkrati – obsodili. Obsojamo iranski napad na Izrael! Nikogar ni bilo treba prositi, naj obsodi iranski napad. Od nikogar ga ni bilo treba izsiliti. To je bil avtomatizem, ki je stopil v veljavo 7. oktobra, ko je Hamas napadel Izrael. Tedaj so vsi kar tekmovali, kdo ga bo bolj odločno obsodil.

Zdaj je to že žanr – praktično družabna igrica.

In dobro vemo, v kakšnem smislu – vsi vedno takoj, avtomatično in brezpogojno obsodijo tistega, ki napade Izrael, nikoli pa ne obsodijo Izraela, kadar koga napade. Vprašanje, »ali obsojate izraelsko pobijanje palestinskih civilistov« (kakor tudi vprašanje, »ali obsojate izraelsko pobijanje palestinskih otrok«), ne obstaja. Kot da to ni obsodbe vredno.

Še huje: iranski napad na Izrael je bil le povračilni odgovor na izraelski napad na iranski konzulat v Damasku. So zahodne velesile – Amerika, Francija, Britanija in Nemčija – takrat, na začetku aprila, ko je Izrael razstrelil iranski konzulat (ki po mednarodnem pravu velja za iransko suvereno ozemlje), ta napad obsodile? Ne, niso. Absolutno ne. Iranski napad, ki je bil le povračilni udarec za izraelski napad na iranski konzulat, so razglasile za »teroristično« dejanje. Kot da je padel z jasnega neba. So za »teroristični« napad razglasile tudi izraelski napad na iranski konzulat? Ne, niso. Kje neki.

Številne države so zaradi iranskega napada na Izrael na zagovor poklicale iranske veleposlanike – so države po izraelskem napadu na iranski konzulat klicale na zagovor izraelske veleposlanike? Ne, seveda ne, pa čeravno je v izraelski razstrelitvi iranskega konzulata umrlo šestnajst oseb. Tudi nekaj civilistov. V iranskem napadu na Izrael ni umrl nihče, a je Zahod reagiral tako, kot da se je Izraelu zgodila Hirošima, medtem ko Hirošime, ki se dogaja Gazi, ne opazi.

Iranci celo trdijo, da so vse strani – od sosednjega Iraka do Amerike, velike izraelske zaveznice – tri dni pred napadom po diplomatskih kanalih obvestili, da bodo napadli. Kar je bilo tako, kot da bi rekli: sestrelite naše drone in rakete! Nočemo, da kdo umre! Le odgovoriti hočemo! To je vse! Če verjamete. Lahko pa verjamete, da iranski napad na Izrael ni bil »neizzvan«. In seveda – lahko verjamete, da je Izrael v trenutku, ko je Zahod obsojal Iran, mirno pobijal Palestince.

Ker družabne igrice slovijo po tem, da vse – vsako potezo, vsak manever, vsako simbolično retaliacijo – ekscesno poudarijo in napihnejo, ne preseneča, da so tudi ob iranskem napadu na Izrael takoj vzkliknili: aha, Iran hoče vojno! Iran izziva še večjo vojno! Iran s svojim neodgovornim ravnanjem spravlja regijo – Bližnji vzhod – v kaos! Kot da natanko tega ne počne Izrael. Izrael je že pol leta v hudi, strašni, brutalni vojni. Že pol leta izziva še večjo vojno – vojno z Iranom. Že pol leta s svojim neodgovornim ravnanjem – vmes je v posmeh mednarodnemu pravu bombardiral tudi Sirijo in Libanon – spravlja Bližnji vzhod v kaos. Iran morda izziva vojno, toda Izrael to počne precej bolje. Ko so zahodne vlade – s slovensko vred – oznanile, da je Iran s svojim napadom na Izrael po nepotrebnem zaostril napetosti na Bližnjem vzhodu, ni bilo nobenega dvoma, da je to le del družabne igrice, saj je povsem jasno, da napetosti na Bližnjem vzhodu zaostruje Izrael, ki je v pol leta zgazil Gazo in pobil 34.000 Palestincev. Kako pa naj temu rečemo drugače kot zaostrovanje napetosti na Bližnjem vzhodu?

A družabna igrica ne bi bila družabna igrica, žanr pa ne žanr, če ne bi takoj slišali tudi pozivov k sankcijam, s katerimi naj zasujejo Iran. Francoski predsednik Emmanuel Macron je takoj pristavil, da je treba Iran izolirati. So ti, ki zdaj pozivajo k sankcijam, pozvali k sankcijam, ko je Izrael razstrelil iranski konzulat v Siriji? Ne. So ti, ki danes terjajo mednarodno izolacijo Irana, terjali mednarodno izolacijo Izraela, ko je ta razstrelil iranski konzulat? Ne. A le zakaj bi to storili? S tem bi le kršili pravila družabne igrice. In potem se ne bi več mogli igrati. Ni ga čez igrico. Ni ga čez igranje. Ni ga čez igranje s palestinskimi življenji.

Ali ima Iran pravico do samoobrambe?

Ali ima Izrael pravico do samoobrambe? To vprašanje poznate. Stalno ga ponavljajo, da bi lahko nanj odgovorili pritrdilno – odločno, neustrašno, junaško, patetično, infantilno pritrdilno. Družabna igrica jim omogoča uživanje v ponavljanju – tako kot mali otrok uživa v pripovedovanju in ponavljanju iste pravljice. Pa ima pravico do samoobrambe Iran? Ne, kje neki, sploh ne – Iran je vendar teokracija, »islamska republika«, tam so na oblasti skrajneži, fanatiki, ki razvijajo jedrsko orožje. Iran je rogue state, militarist in terorist, ki se ne meni za mednarodno pravo. Res je, a tudi Izrael ne izgleda ravno dobro, ali bolje rečeno – Izrael zelo spominja na Iran. Tudi Izrael je bolj ko ne teokracija, »judovska država«, na oblasti pa so skrajneži, fanatiki (najbolj skrajno desna in versko blazna vlada v izraelski zgodovini), ki že ima jedrsko orožje. Tudi Izrael je militarist, ki ljubi teror (vprašajte Palestince!) in ki prezira mednarodno pravo ( ja, vprašajte Palestince!). Rogue.

Iran in Izrael – ni kaj, res sta se našla!

Obema režimoma, Netanjahujevemu in Hamenejevemu, se rok trajanja izteka, ljudstvo se ju je naveličalo, prihajajo neizbežni novi časi – in oba se tega zavedata, zato potrebujeta vojno. Če se vojna konča, izraelski premier Benjamin Netanjahu konča v ječi – zaradi korupcije. Zato vojne kar ni konec – in zato jo podaljšuje in podaljšuje. To ni njegova prva vojna, toda prejšnje so bile kratke, bistveno krajše od te – no, tedaj mu ni grozila ječa.

In kaj je dosegel s to vojno? Je rešil talce? Ne. Je uničil Hamasovo vodstvo? Ne. Le Gazo je tako razdejal in opustošil, da izgleda kot ground zero po detonaciji jedrske bombe. Ja, da bi se izognil ječi, je uveljavljal pravico do samoobrambe, ki jo Izraelu omogoča družabna igrica. In ta družabna igrica je prava tovarna izgovorov, pretvez, racionalizacij in relativizacij – vedno »pričara« izgovor, da se Palestince še bolj izolira, in vedno »pričara« izgovor, da Izraelu brez slabe vesti in brez občutka krivde pošljejo nove in nove pošiljke orožja.

Kaj če družabna igrica postaja izgovor za genocid?

Je to, kar se dogaja v Gazi, genocid, vprašajo tu in tam politike, ki stvar potem na hitro »preučijo« in ugotovijo, da to ni genocid, kar seveda pomeni, da se lahko množično pobijanje palestinskih civilistov in palestinskih otrok povsem mirno nadaljuje, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. Sinonim za to normalizacijo pobijanja Palestincev je »banalnost zla«, o kateri je pisala Hannah Arendt, ko je leta 1962 v Izraelu spremljala sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu.

Izrael napoveduje povračilo za povračilo – udarec Iranu bo vrnil. Vsaj tako zagotavlja izraelsko vodstvo. Bo to kdo obsodil?

So pa vsi, ki so obsojali iranski napad na Izrael, obvezno dodali, da je šlo za dejanje »brez primere«. Jasno, to je v svojem iksanju pribila tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen – napad je bil »unprecedented«. Brez primere, neprecedenčen, nezaslišan, česa takega še ni videla – česa takega še ni bilo. Mar res? Kaj pa Gaza? Mar niso Izraelci v zadnjega pol leta poskrbeli, da je Gaza polna dogodkov brez primere, polna neprecedenčnih in nezaslišanih grozodejstev, polna pobojev, ki jih še nismo videli? Mar nista izraelska portala +972 in Local Call nedavno razkrila, da je bombardiranja, masakre, poboje Palestincev, ki jih številni označujejo za genocidne, režirala – in jih še vedno režira – umetna inteligenca (»Sivka«), ki sama določa, koga je treba razstreliti, in da je izraelska vojska odločila, da lahko z vsakim »Hamasovim operativcem«, ki ga ubijejo oz. razstrelijo (vsak mrtvi Palestinec je itak hamasovec!), pobijejo še dvajset civilistov, članov njegove družine, prijateljev in sosedov, ki so slučajno tam, doma? In mar ni poročilo Združenih narodov te dni razkrilo, da so Izraelci v tamponski coni na meji med Gazo in Izraelom porušili in totalno uničili več kot tri tisoč palestinskih stavb in da so jih v enem kosu pustili le okrog štiristo, kar je, kot je opozoril visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk, spogledovanje z vojnim zločinom? Je kdo to obsodil? In mimogrede – ste videli, kako izgleda Gaza? Ko so jo Izraelci zravnali s tlemi, so dali nov pomen izrazu »zravnati s tlemi«. In glede na to, da so Izraelci nenehno mantrali, da se hamasovci skrivajo v tunelih (potemtakem pod Gazo), je res čudno, da izraelski napadi potekajo nad tlemi, ne pa pod tlemi.

Ko so Iranci nad Izrael lansirali drone in rakete, jih niso sestreljevali le Izraelci, ampak so jim na pomoč priskočili tudi ameriška, britanska, francoska in jordanska vojska – in potem so blazno slavili to koalicijo, ki je ustavila iranske rakete in drone. Le kdo si ob tem ni rekel: zakaj vse te vojske – ameriška, britanska, francoska in jordanska – ne sestreljujejo izraelskih dronov, raket in enotonskih bomb, ki že pol leta – na odprti sceni, pri dnevni svetlobi, vsem na očeh – razstreljujejo palestinske civiliste, palestinske družine, palestinske otroke? Zakaj jih ne ustavijo?

Genocidna družabna igrica

A zakaj bi jih? Izraelci Palestince pobijajo in razstreljujejo že toliko časa ( ja, že desetletja), da se to zdi kot najbolj normalna stvar na svetu – nekaj naravnega. In ko so Macrona vprašali, če bi bilo treba Izraelu prepovedati udeležbo na letošnji pariški olimpijadi, je odvrnil: »Izrael je bil žrtev agresije, terorističnega napada, in nehajmo že enačiti Izrael in Rusijo. Lahko se ne strinjaš s tem, kar počne Izrael, a ne moreš reči, da je Izrael sprožil agresijo.« Ključna in pomenljiva je kakopak fraza: »Lahko se ne strinjaš s tem, kar počne Izrael.« Izrael je pobil 34.000 Palestincev, od tega okrog 15.000 otrok – lahko se s tem ne strinjaš. Lahko pa se s tem strinjaš. Kot da je to, kar počne Izrael (razstreljuje civiliste, otroke), le mnenje, s katerim se strinjaš ali pa ne. Množično pobijanje otrok ni le mnenje. Vojni zločini niso le mnenje. Genocid ni le mnenje. Macron – Francoz – tu očitno parafrazira znani Voltairov dictum: »Ne strinjam se s tem, kar praviš, a do smrti bom branil tvojo pravico, da to poveš.« Toda Macron s tem izreče grozljivo traparijo: Ne strinjam se s tem, kar počnejo Izraelci, a do smrti bom branil njihovo pravico, da to počnejo. Ali še natančneje: Ne strinjam se s tem, da Izraelci pobijajo palestinske otroke, a do smrti bom branil njihovo pravico do pobijanja palestinskih otrok. Ja, Macron živi v zanikanju, in ja, muči ga huda kognitivna disonanca, toda njegov dictum – »Lahko se ne strinjaš s tem, kar počne Izrael (lahko pa se strinjaš) – je natanko povzetek zahodnega odnosa do tega, kar se dogaja v Gazi. Ergo: Zahod se ne strinja s tem, kar počne Izrael, a bo do smrti branil njegovo pravico, da to počne.

Ker je zahodno odzivanje na dogajanje v Gazi le družabna igrica, ne preseneča, da je le družabna igrica tudi odzivanje na izraelsko pobijanje palestinskih otrok.

Zakaj vse te vojske – ameriška, britanska, francoska in jordanska – ne sestreljujejo izraelskih dronov, raket in enotonskih bomb, ki že pol leta razstreljujejo palestinske civiliste?

Nedavno – 13. aprila – so na Zahodnem bregu našli truplo očitno umorjenega štirinajstletnega izraelskega pastirja Binyamina Achimairja. Morilca niso našli, toda izraelske oblasti so za umor takoj okrivile Palestince (»enega ali več palestinskih teroristov«), tako da je nemudoma stekla povračilna, maščevalna akcija kolonistov, izraelskih prebivalcev ilegalnih naselbin na Zahodnem bregu (visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk je te marca razglasil za vojni zločin), ki so vdrli v številne palestinske vasi (Al-Mughayyir, Abu Falah, Beitin, Duma itd.), streljali, ubili dva mlada Palestinca, jih kopico hudo ranili, kradli živino ter sistematično požigali hiše in avtomobile. Amerika je umor izraelskega otroka obsodila, ni pa obsodila izraelskega linča, kakor tudi ni obsodila izraelskega množičnega poboja palestinskih otrok. In če bi Američane – in Zahod sploh – vprašali, zakaj ne obsojajo tudi izraelskih množičnih pobojev palestinskih otrok, bi jezno odvrnili: Nehajmo že s temi lažnimi moralnimi ekvivalencami! Ne moremo enačiti palestinskega uboja izraelskega otroka in izraelskega množičnega poboja palestinskih otrok! Kaj je izraelski množični poboj palestinskih otrok v primerjavi s palestinskim ubojem enega izraelskega otroka!?

To seveda dokazuje, da Zahod, alias »mednarodno skupnost«, muči huda kognitivna disonanca, že kar kognitivna blaznost – in palestinski otroci množično umirajo prav zato, ker se Zahod ni sposoben zrelo odzvati na izraelske pokole. Izraelci, tako vojaki kot kolonisti, so na Zahodnem bregu od 7. oktobra do danes pobili že skoraj petsto Palestincev – in na Zahodnem bregu ni Hamasa.

Če se vojna konča, izraelski premier Benjamin Netanjahu konča v ječi – zaradi korupcije. Zato vojne kar ni konec – in zato jo podaljšuje in podaljšuje.

Da Zahod – Ameriko, Britanijo, Francijo, Nemčijo in podobne – muči huda kognitivna disonanca, že kar kognitivna blaznost, dokazuje tudi to, da vsakič, ko Izrael oznani, da se bori za svoj obstoj, prikimajo in navdušeno zaploskajo: tako je! Ne, ni tako. Au contraire: vsi prekleto dobro vidimo, da se za obstoj ne borijo Izraelci, temveč Palestinci. Da Palestinci ogrožajo obstoj Izraela? Nehajte: Izrael ima jedrsko orožje! Palestinci ga nimajo. Izrael ima izredno sofisticirano vojaško tehnologijo! Palestinci je nimajo. Izrael ima brezmejno podporo ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa! Palestinci takšne podpore nimajo. A Zahod verjame, da je Izrael v boju za obstanek.

Še malo, pa bi rekli, da je tam, na Bližnjem vzhodu, v boju za obstanek Zahod. In v nekem smislu je to celo res – tam, na Bližnjem vzhodu, je veliko nafte. Zato niti ne preseneča, da so začeli zahodni voditelji izraelsko vlado takoj po iranskem napadu pozivati k zadržanosti in samoomejevanju – da ne bi prišlo do eskalacije. Eskalacija je nenadoma postala magična beseda – samo eskalacije ne! Eskalaciji se je treba za vsako ceno in na vsak način izogniti! Kot so rekli: »regionalni konflikt se ne sme zliti čez rob«. Samo da ne bo vojne! Kot da to, kar gledamo že pol leta, ni vojna. Ne, seveda ni – to je le izraelsko mnenje, s katerim se lahko strinjaš ali pa ne. In to je vse. Vojna bo, če pride do eskalacije – ja, vojna bo, če bodo ustavljene dobave nafte. Tega pa se Zahod boji. Če bodo dobave nafte blokirane in ohromljene, bodo cene bencina poskočile in podivjale, kapitalizem se bo stresel, biznis se bo upognil. Nič čudnega, da so se ob eskalaciji ustrašili tudi konflagracije – ta izraz je Macron uporabljal kot sinonim za eskalacijo. Drži, konflagracija pomeni »vojni požar«, a v krščanski mistiki pomeni tudi »zaton sveta v ognju sodnega dne«. In Zahod noče zgoreti v tem ognju. Kot je zapisal izraelski raziskovalni novinar Ronen Bergman: »Vir, ki je zelo dobro obveščen o maratonskih pogovorih za zaprtimi vrati, mi je rekel: Če bi vse to posneli in naložili na YouTube, potem bi danes na letališču Ben Gurion stalo štiri milijone ljudi, ki bi hoteli pobegniti iz Izraela.«

Zahod noče zgoreti v ognju Bližnjega vzhoda, toda ta ogenj s tem, ko se tako nezrelo, nenačelno in neodgovorno odziva na izraelsko kolektivno kaznovanje Palestincev, podžiga prav sam Zahod, ki se vojne – tega, da bi se »regionalni konflikt zlil čez rob« – ne boji zato, ker bi lahko povzročila strašansko morijo, temveč zato, ker bi lahko pokvarila naftni biznis. Eskalacija izraelskega razstreljevanja palestinskih civilistov in palestinskih otrok ni nikogar zares motila.

Ko je Iran napadel Izrael, niso le vsi v trenutku pozabili na Palestince, ampak je bil Izrael ponovno spet popolnoma nedolžen. »Ljudje so simpatizirali z nami, zdaj pa spet simpatizirajo z Izraelom,« je – za The Guardian – rekel Bashir Alyan, nekdanji uslužbenec Palestinske oblasti, ki zdaj živi v šotoru, in dodal: »Izrael je čez noč postal žrtev.« Natanko – nenadoma je bil spet žrtev. Kot da se zadnjega pol leta ni zgodilo. Kot da Izraelci niso pobili 34.000 Palestincev. Kot da niso pobili 15.000 palestinskih otrok. Kot da niso razselili dveh milijonov ljudi. Kot da niso hirošimizirali in izstradali Gaze. Kar je seveda namig, kaj se bo zgodilo, ko bo te vojne – tega pustošenja Gaze in Palestincev – konec: vsi se bodo obnašali tako, kot da se ni nič zgodilo. A le kako bi lahko bilo drugače? Tako pač velevajo pravila družabne igrice, ki traja že vse tja od leta 1948.

Izrael napoveduje povračilo za povračilo – udarec Iranu bo vrnil. Vsaj tako zagotavlja izraelsko vodstvo. Bo to kdo obsodil? Bodo klicali izraelske veleposlanike na zagovor? Bo kdo pozval k sankcijam – in mednarodni izolaciji Izraela? Ne. Ne. In še enkrat ne.