Priročnik za korupcijo

Ta članek bi bilo pravilneje poimenovati »Priročnik za korupcijo: primer TEŠ 6«, saj v njem razkrivamo različne izvedbene načine nezakonitega prelivanja javnih sredstev v zasebne žepe v primeru večjih infrastrukturnih projektov. Skrb, da utegne vseeno priti prav interesnim skupinam in politikom ob prihodnjih večjih infrastrukturnih projektih, pri čemer bo gotovo največji gradnja novega bloka jedrske elektrarne v Krškem, je odveč: prav te interesne skupine in politiki namreč te načine poznajo. Drugače je s sleherniki: ne znamo namreč vedno prepoznati, kaj se dogaja, nimamo časa, vse skupaj je zavito v visokoleteče besede.

Kako začeti

Prvo pravilo se glasi: čim večje, tem boljše. Ko so v šaleškem energetskem lobiju začeli razmišljati o investiciji, ki bi še nekaj let oziroma desetletij ohranila pri življenju šoštanjsko elektrarno in Premogovnik Velenje, so bili soočeni z dilemo: kaj sploh graditi oziroma kako velik dodaten ali nadomestni blok termoelektrarne graditi? Možnosti sta bili dve, tako tudi ponudbi izvajalcev.

Gradnja manjšega, 460-megavatnega bloka, bi stala 700 milijonov evrov s stroški financiranja vred. V 40 letih bi ta blok pokuril 90 milijonov ton premoga (2,4 milijona ton letno) in s tem premalo, da bi ohranjal pri življenju Premogovnik Velenje, kjer bi morali letno izkopati najmanj 3 milijone ton premoga, sicer podjetje ne bi bilo rentabilno. Če bi gradili manjši blok, bi premogovnik propadel, in če premogovnik propade, s tem propade tudi TEŠ, ki lahko dodaja le 10 odstotkov uvoženega premoga.

Gradnja večjega, 600-megavatnega bloka, pa je na koncu skupaj s stroški financiranja – 800 milijonov obresti za stroške evropskih posojil – stala 2,2 milijarde evrov. Ne gre le za to, da je naložba nerentabilna. Večji blok, ki lahko ohranja premogovnik pri življenju na kratki rok, je na dolgi rok prevelik, saj pokuri več premoga, kot je v velenjskem premogovniku ostalo zalog. TEŠ 6 tako sploh ne bi mogel obratovati 40 let in investicija se ne bi izplačala, tudi če projekt ne bi bil dva- do trikrat preplačan.

Vse to se je vedelo že vnaprej. Kaj točno? Da gradnja kakršnega koli dodatnega bloka v TEŠ ni bila upravičena. Odgovorni so to vedeli že pred začetkom gradnje, protagonisti projekta pa od vsega začetka, torej že pred debelimi dvajsetimi leti.

Drugo pravilo: prikrivaj ceno, zavajaj lastnike in javnost. Tako kot je vodstvo TEŠ prikrivalo, koliko bo zadeva na koncu stala, in zavajalo lastnika, torej Holding slovenske elektrarne (HSE) in s tem državo. Realna cena je naraščala počasi, iz leta v leto. Začetna cena leta 2006 je znašala 654 tisoč evrov. Končna dobre 1,4 milijarde evrov. K temu moramo prišteti še strošek financiranja, torej najema posojila, ki je stalo skoraj 800 milijonov evrov, in tako dobimo končno ceno projekta 2,2 milijarde evrov. Projekt bi sicer morda vmes kdo zaustavil – recimo nadzorni svet ali pa vsaj lastnik, torej HSE –, če bi v danem trenutku poznal realne razmere, realno ceno. A jo je malokdo, vsi so verjeli in zaupali zagotovilom vodstva elektrarne (in premogovnika). V resnici pa so, ko so govorili o 600 milijonih, protagonisti projekta že vedeli, da bo potrebnih najmanj 800. Ko so nekaj let kasneje govorili o slednji številki, je bila realna cena že milijardo … in tako naprej. Poleg tega pa so od vsega začetka prikrivali količino zalog lignita, ki ga po vnaprej določeni ceni za prihodnjih nekaj desetletij nikoli ne bi bilo dovolj.

Kako dvigovati ceno

Podpiši pogodbo na ključ in kasneje z aneksom k pogodbi izključi določeno storitev, ki poslej ni več vključena v ceni – in določi, da se bo plačala posebej. Recimo montažo opreme, kot je bilo v primeru TEŠ, kar je projekt podražilo za 160 milijonov evrov. To je nekako tako, kot bi posameznik s ponudnikom podpisal pogodbo o gradnji hiše na ključ, potem pa bi po zaključeni prvi fazi soglašal z aneksom k pogodbi, po kateri inštalacije niso več vključene v ceno in se bodo plačale posebej, gradnja hiše pa se bo podražila za tretjino ali več.

Zakaj bi slovensko gospodarsko okolje na škodo davkoplačevalcev pomagalo dražiti projekt v korist izvajalca del? Francoski Alstom, ki je gradil blok 6, je danes poznan kot podjetje, ki se je za potrebe pridobivanja poslov po Evropi lotilo podkupovanja v več kot deset primerih po različnih državah. V kasnejših kazenskih in odškodninskih postopkih so seveda to reševali z zunajsodnimi poravnavami in milijonskimi nakazili, kar je odvrnilo lokalne organe pregona od nadaljevanja postopkov. Običajno je šlo za večdesetmilijonske vsote. V Sloveniji pa se je General Electrics kot pravni naslednik Alstoma jeseni 2021 pogodil za kar 284 milijonov evrov, kar je točno toliko, za kolikor je Alstom (s pomočjo vodstva TEŠ) prek aneksov k osnovni pogodbi neupravičeno uspel podražiti gradnjo.

To hkrati pomeni, da je tuji izvajalec v Sloveniji naletel na razmere, ugodne za podkupovanje, za korupcijo. Na večje število ljudi, ki so bili posebej dovzetni za korupcijo. Na gospodarsko-poslovni svet, poln priložnosti za nezakonite posle. Cena določenega projekta je pač odvisna od težnje prodajalca, da stvar čim dražje proda, in kupca, da iztrži čim nižjo ceno za opravljeno storitev. V veljavnem ekonomskem sistemu ni nič posebej nezakonitega, če se prodajalec bori za čim višjo ceno in če želi v pogodbo vključiti klavzule in določbe, ki gredo njemu v korist. Če pa hkrati na strani kupca ni želje ali volje, da se bori za čim ugodnejšo pogodbo in čim nižjo ceno, nastane problem v obliki preplačane storitve. Po mnenju poznavalcev je bil projekt TEŠ plačan po dvojni ceni glede na tisto, kakršna bi morala biti – kot bi torej stala gradnja, če ne bi kupec in prodajalec želela iz projekta protizakonito potegniti večjih količin denarja in si ga razdeliti.

Prikrivanje pa je imelo še eno pomembno nalogo: z njim so dosegli, da je država vztrajala pri gradnji in tako ali drugače zagotavljala sredstva zanjo. Če se gradnja ne bi nadaljevala, odgovorni tudi ne bi mogli izvajati vzporednih poslov – in tudi doma v milijonskih zneskih v zasebne žepe prelivati ( javnega) denarja, namenjenega gradnji TEŠ –, ki se zdaj po desetletju preiskav vendarle kažejo tudi v ovadbah in celo že v eni obtožnici.

Kako prelivati denar

Prvo pravilo: posredniki. Neupravičeno pretakanje gradnji namenjenega denarja v zasebne žepe je najlažje prek daljše verige dobaviteljev, poddobaviteljev, njihovih poddobaviteljev in tako naprej. Takšna veriga je potrebna za vsak posamezen posel. Podjetje, s katerim podpišeš pogodbo, zatrdi, da nima dovolj virov, da bi samo izpeljalo posel ali pa vsaj del posla, in za to najame drugo podjetje. To podjetje in vsa druga v verigi storijo enako, denar se razprši in dobršen del ga neupravičeno konča na računih podjetij, ki so bila zgolj posredniki. Na koncu, ko je storitev že opravljena, pa nekdo dvigne zajeten del preplačila, ki se je nakopičil na koncu verige. Gre za posle, ki se običajno sklepajo za podvojeno ali potrojeno ceno, katere velik del se na koncu vrne k vodilnim v podjetju, ki je naročilo osnovni posel. Tak primer je pri TEŠ nabava v realni vrednosti pol milijona evrov šamotnega materiala za remont za okoli 2,5 milijona evrov. Pa gradnja računalniškega centra, ki je namesto 1,6 milijona evrov stal 3,8 milijona. In tako naprej.

Drugo pravilo: podpisuj anekse za dodatna dela. Morda gre za povsem realno potrebo po določenem (dodatnem) poslu in je storitev opravljena, a tudi krepko preplačana. Tak je recimo »primer Rudis«, v katerem so bile nedavno podane ovadbe zoper sedem posameznikov. Tudi zoper sedanjega poslanca Franca Rosca (SDS) in sedanjega velenjskega župana Petra Dermola (SD), ker naj bi v času, ko sta vodila TEŠ, podpisala anekse, ki so neupravičeno podražili gradnjo razžvepljevalne naprave in hladilnega sistema. Oba je gradilo podjetje Rudis in na ta način pridobilo 30 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. Posel, ki je bil na začetku ocenjen na 110 milijonov evrov, je na koncu stal 140 milijonov evrov. In čeprav gre v kontekstu gradnje TEŠ 6 za minoren posel, je vendarle indikativna tudi gradnja nekaj sto dodatnih metrov železniških tirov v termoelektrarni, ki je stala milijon evrov. Tiri ne služijo ničemur in niso bili nikoli uporabljeni.