Dobri ruski vohuni 

Ruska obveščevalna aktivnost in propaganda sta v Sloveniji od jeseni »na polnih obratih«, nam je povedal eden od članov našega obveščevalnega aparata, ki seveda ne želi biti imenovan. Spremembe naj bi zaznali že konec leta 2022, ko je Rusija našo državo uvrstila na seznam neprijateljskih držav. Tedaj so v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova) odkrili dva ruska vohuna posebne vrste, v žargonu imenovana »ilegalca«.

Ilegalci veljajo za trofeje, kajti njihovo večletno urjenje in zelo premišljena infiltracija v ciljno državo sta zelo draga in zahtevata veliko vložkov, do njihove aktivacije pa pride v izjemnih okoliščinah. To so izbrani pripadniki ruskih obveščevalnih služb, ki v domovini opravijo večletni program urjenja, to zajema tudi učenje tujega jezika, v ciljni državi pa prevzamejo »globoko krinko«, pravijo v Sovi. V našem primeru sta oba vohuna prišla kot dejanski par in si v Sloveniji celo ustvarila družino.

A zdaj je Rusija svoje aktivnosti že prestavila v višje vrtljaje. Da so njene službe proti Sloveniji poleg intenzivnih obveščevalnih akcij začele voditi celo tako imenovano hibridno vojno, naj bi dokazovale mnogovrstne aktivnosti, katerih končni cilj je sprememba slovenskega odnosa do Ukrajine. Del teh aktivnosti ni več le razširjanje propagandnih sporočil, ampak razširjanje manipulativnih in lažnivih informacij ter finančna ali materialna podpora nekaterim politikom ali strankam, tokrat pred evropskimi volitvami, katerih interesi sovpadajo z ruskimi cilji.

Rusko propagandno delovanje v Sloveniji je sicer očitno. V trenutku, ko pišemo ta članek, je na primer rusko veleposlaništvo v Ljubljani širilo intervju z nemško poslanko Sarah Wagenknecht, ki se zavzema za prekinitev pomoči Ukrajini in organizacijo referenduma na vzhodu Ukrajine, kjer bi se prebivalci odločili, v kateri državi želijo živeti. To bi sicer še lahko uvrstili v kategorijo klasične propagande. A ob tem so na veleposlaništvu širili še lažnivo in manipulativno informacijo, da je nemškega kanclerja Olafa Scholza pri njegovem tridnevnem obisku na Kitajskem namesto kitajskega političnega vrha ob prihodu pričakala zgolj podžupanja mesta Chongqing.

In tudi to je šele začetek. Poleg uradnih ruskih kanalov so se v zadnjih mesecih razširili veliko agresivnejši kvazi neuradni. Kot so nedavno razkrili novinarji Siol.net, obstaja na slovenskem Facebooku uporabnik Aleksander Suhadolnik, ki v zadnjih mesecih objavi po 40 propagandnih sporočil na dan. Očitno je, da gre v tem primeru za lažni profil, pri katerem sodeluje več oseb, ki informacije večinoma zajemajo z ruskega državno sponzoriranega propagandnega portala Regnum.

Suhadolnikove objave so pogosto prilagojene Sloveniji in našim trenutnim dilemam ali dogodkom. Čeprav večkrat stori napako, ko pri prevodu piše v prvi osebi, na primer »V Rusiji želimo«, so njegova sporočila prirejena aktualnim dogodkom v Sloveniji.

Slovenski obveščevalci so prepričani, da želi Rusija na ta način, z metanjem polen na obstoječa žgoča vprašanja, vnašati razdor v slovensko družbo, zmanjšati zaupanje v državne institucije, vplivati na prihajajoče evropske volitve in celo zamajati vlado Roberta Goloba.

Rusija v Sloveniji ne širi le propagandnih sporočil, ampak tudi manipulativne ali lažnive informacije, morda celo pomaga nekaterim politikom.

V Sovi so v zadnjem letnem poročilu zapisali, da so tuji hibridni akterji »z namenom vnašanja razdora v slovensko družbo in vpliva na javno mnenje glede slovenske podpore Ukrajini poskušali izkoristiti veliko naravno katastrofo, ki je avgusta prizadela Slovenijo. Ob tej priložnosti so javnost obveščali in objavljali spletne peticije za zbiranje podpore, da bi zmanjšali pomoč Ukrajini in preusmerili denar k žrtvam poplav v Sloveniji. Agencija je za temi pobudami odkrila posameznike z obveščevalno občutljivimi povezavami.« Lani ob poplavah se je v Sloveniji zelo hitro razširila informacija, da je ob poplavah Rusija Sloveniji prva ponudila pomoč, Slovenija pa je to zavrnila – kar so morali na slovenskem zunanjem ministrstvu uradno zanikati.

Nekatere propagandne akcije, za katerimi naj bi stal ruski vpliv, so sicer očitne. Zadnja takšna dezinformacija, ki se je razširila v Sloveniji, je bila, da je naša država v Indiji kupovala topovske granate in jih pošiljala v Ukrajino. Informacijo so sicer domnevno razkrili »indijski viri«, o njej so pisali tudi nekateri ameriški komentatorji, a prvi je o tem pisal ruski paradržavni novičarski portal Sputnik. Toda številne druge manipulacije tudi najbolj ozaveščeni težko identificirajo.

V Evropi in tudi Sloveniji se je poleti v javnosti razširila novica o množični prisotnosti stenic v Parizu in drugod po Franciji, čeprav uradno v Franciji niso zasledili nobenega nenavadnega izbruha. Francoske obveščevalne službe so februarja letos sporočile, da so za kampanjo stale ruske službe, katerih namen je bilo diskreditiranje Francije kot turistične destinacije, še posebej v okviru bližajočih se poletnih olimpijskih iger 2024 v Parizu. Osrednja sporočila te domnevno ruske kampanje so bila, da se stenice množijo zaradi pomanjkanja insekticida zaradi sankcij proti Rusiji, ki ima monopol nad njegovo proizvodnjo, ter dejstva, da so to nadlogo v Francijo prinesli ukrajinski begunci.

Tudi zaradi takšnih propagandnih akcij je minuli mesec Slovenija izgnala namestnika vojaškega atašeja na veleposlaništvu Rusije v Ljubljani Sergeja Lemeševa. Vsaka država ima sicer svoje propagandne programe, a Lemešev naj bi prestopil celo vrsto rdečih črt. Poleg tega da naj bi izgnani diplomat uporabljal svojo mrežo sodelavcev za ustvarjanje razkola v slovenski družbi – ti sodelavci naj bi bili tudi ruski študenti v Sloveniji, ki so sem prišli po programu Erasmus in tako dobili dovoljenje za bivanje v Sloveniji –, naj bi Lemešev zbiral informacije o ranljivosti posameznih spletnih strani v Sloveniji, ki so jih hekerji nato tudi napadli. Ta konec tedna so bile napadene spletne strani policije, UKC Ljubljana in finančne uprave. Domnevno naj bi Lemešev celo z darili ali nagradami podpiral nekatere politike ali stranke. Slišali smo, da naj bi šlo za stranko Resnica.

Stranko Resnica je ustanovil njen predsednik Zoran Stevanović v času epidemije zaradi nasprotovanja omejevalnim ukrepom, na prihajajočih evropskih volitvah pa se bo potegovala za glasove volivcev s kandidati, ki so precej razumevajoči do ruskih stališč. Na prvo mesto svoje kandidatne liste so uvrstili Polono Frelih, nekdanjo dopisnico Dela iz Rusije in bivšo urednico državno sponzoriranega portala Russia Beyond. Na njeni listi je poleg ginekologinje Sabine Senčar tudi Bojan Potočnik, nekdanji direktor policije in svetovalec Danila Türka.

Stevanović zanika, da bi njegova stranka ali kdorkoli od njegovih članov dobil kakršnokoli nagrado iz Rusije, od z njo povezanih oseb ali institucij. »Nikoli. Državljansko gibanje Resni.ca se financira zgolj iz državnega proračuna, nekaterih lokalnih samouprav in manjših donacij državljanov Slovenije. Nikoli nismo prejeli ničesar od tujih državljanov oziroma od oseb, povezanih s tujimi lobističnimi institucijami. Vsi ti očitki so samo lov na čarovnice, poskus medijskega linča in prav nihče od izvajalcev te diskreditacije še ni predstavil enega indica, ki bi kakorkoli upravičil te očitke,« nam je odgovoril. Je pa recimo res, da se je od Lemeševa pred njegovim odhodom v Rusijo njihov kandidat Potočnik osebno poslovil.

Z Lemeševom naj bi se srečal trikrat, nam je pojasnil Potočnik, zadnjič na nekem pogrebu februarja letos. »Na pogrebu sva govorila o tem, kakšne težave imajo na veleposlaništvu, saj ga je moralo zapustiti 33 zaposlenih. Slovenija ima v Rusiji 230 podjetij in preostali trije ali štirje na veleposlaništvu se sedaj trudijo, da bi se kontakti ohranili,« nam je dejal. Meni še, da je dobro obveščen o razmerah v svetu, saj na spletu spremlja različne portale, čeprav obsoja ruski napad na Ukrajino, pa je prepričan, da je bila Rusija sprovocirana. Pravi, da ni rusofil, ga pa skrbi za usodo Evrope, ki naj bi jo Rusi že dvakrat »rešili«. Tudi danes naj bi Evropa potrebovala rešitev. Če ta kmalu ne bo prišla, je omenil malo za šalo, malo za res, »nas bodo Američani še čipirali«. Na poslovilno srečanje z Lemeševom ga je dejansko povabil njegov prijatelj, član veteranskega združenja Sever Drago Kosmač – zato, da bi bil sloves bolj dostojen.

Drago Kosmač je imel veliko več stikov z glavnim ruskim vohunom v Sloveniji, v zadnjih letih naj bi se z njim srečal vsaj stokrat, nam je povedal. Njegovi stiki naj bi sicer bili bolj tehnične narave, saj naj bi Lemeševu pomagal predvsem pri navezovanju stikov pri različnih spominskih dogodkih, kot je polaganje vencev. Sicer pa naj bi bil Lemešev zelo odprt in komunikativen človek, ki naj bi imel Slovenijo in Slovence zelo rad. Zelo rad je imel tudi Kras, pa Brda in seveda teran. Bil je prepričan, da so slovenska vina boljša od francoskih, hitro se je naučil slovensko, nam je povedal, le redkokdaj mu je razkril kakšno rusko zaupno informacijo.

Rusija svoj vpliv v nekaterih okoljih krepi z idejo o slovanskem bratstvu, drugje prek pravoslavne cerkve ali pa izkorišča vseprisotno nezadovoljstvo zaradi globalizacije.

Včasih mu je recimo izdal, katero vas ali mesto je ruska vojska v svoji posebni operaciji v Ukrajini že osvojila, tu in tam mu je Lemešev pokazal tudi kakšen »filmček.« Od njega je tudi izvedel, da naj bi se Rusija odpovedala zasedbi Kijeva zaradi geste dobre volje na enih izmed pogajanj o premirju v Turčiji, ki so ga nato sabotirali Angleži. Od Lemeševa in drugih ruskih diplomatov naj bi Kosmač dobival priložnostna darila, omenil je uro in večje količine vodke, domnevno takšne kakovosti, da je počutje naslednje jutro identično pitju soka dan prej. Kosmač je prizadet, da je moral Lemešev, ki je imel še nedavno kot vojaški ataše praktično prost vstop v vse slovenske vojašnice, Slovenijo zapustiti na tak način. Takšnega odnosa naj si ne bi zaslužil. Po njegovem je slovenska politika podkupljena in nesamostojna, se nam je potožil.

Rusko obveščevalno in propagandno delovanje v Sloveniji sicer v mednarodni primerjavi ni posebej intenzivno. V zadnjih letih se je v EU Rusija osredotočila predvsem na Francijo, Nemčijo in Italijo. V Franciji so ob zadnjih predsedniških volitvah posamezni kandidati, ki so simpatizirali z Moskvo ali od Rusije dobivali pomoč, tudi Marine Le Pen, dobili kar 52 odstotkov glasov. Cela množica domnevno neodvisnih organizacij je tam odvisna od ruskih financ. Tak primer sta Francoski center za obveščevalne študije ali Mednarodni komite za človekove pravice. V Nemčiji Rusija izkorišča druge nevralgične točke. Tam večinoma nagovarja njihove gospodarstvenike – največja nemška lobistična organizacija je ruski Gazprom –, ki nato strašijo pred energetsko krizo. Vedno znova se izkaže, da Rusija podpira tudi mnoge nemške politike, na primer iz stranke Alternativa za Nemčijo, ki ima 20-odstotno podporo v javnosti, ali pa nemška mirovniška gibanja, ki si prizadevajo za zaustavitev vojaške pomoči Ukrajini.

V naši regiji pa najintenzivnejši ruski pritisk doživlja Makedonija. Xhabir Deralla, predsednik makedonske nevladne organizacije Center za svobodo (CIVIL), vpliv Rusije na Makedonijo spremlja že kakšnih deset let. Pravi, da je do spremembe prišlo pred njihovimi ključnimi volitvami in odločitvijo o vstopu v Nato v letih 2014–2015. Krepitev ruskega vpliva je v Makedoniji sovpadala z večanjem števila zaposlenih na ruskem veleposlaništvu z okoli 30 na današnjih sto. V državi je ob tem zraslo še okoli 50 društev makedonsko-ruskega prijateljstva, »a glavni štab Rusije v Makedoniji danes ni več veleposlaništvo, temveč pravoslavna cerkev, ki ji kot avtonomni organizaciji ni treba razkrivati denarnih tokov ali števila zaposlenih. Po naši oceni je na strani Rusije v Makedoniji aktivnih vsaj tisoč operativcev,« pravi Deralla.

Slovenski obveščevalci so prepričani, da želi Rusija z metanjem polen na obstoječa žgoča vprašanja vnašati razdor v slovensko družbo, zmanjšati zaupanje v državne institucije in celo zamajati vlado.

V Makedoniji ruski vpliv ni niti malo subtilen, ampak je grob in neposreden. »Imeli smo ruskega veleposlanika, ki je na predavanju leta 2018 javno povedal, da čaka Makedonijo ukrajinski scenarij, če se bomo priključili Natu. V času pisane revolucije leta 2016 ruski operativci niso zgolj mobilizirali proteste, ampak so inscenirali vdor v naš parlament, kjer so naše poslance tudi tepli. Ruska propaganda v Makedoniji uporablja grob jezik, pogoste so grožnje s smrtjo – sam jih dobivam vsak dan –, vsebinsko gledano pa je propaganda usmerjena v destabilizacijo države s spodbujanjem medverskega in medetničnega sovraštva,« ugotavlja. Problem so v Makedoniji tudi mediji, ki so večinoma v lasti oligarhov, odvisnih od ruskih poslov.

Učinkovita propaganda izkorišča najgloblje človekove dileme ali vprašanja. Rusija svoj vpliv v nekaterih okoljih krepi z idejo o slovanskem bratstvu, drugje prek pravoslavne cerkve ali pa izkorišča vseprisotno nezadovoljstvo zaradi globalizacije. V tej sliki je Rusija neskončna vas, nedolžna duša, dobra volja in vedrina, Zahod pa je dekadenca, velemesto, mehanizem ter ledena racionalnost in interesno izkoriščanje. Po eni od interpretacij, ki jo je mogoče slišati med slovenskimi obveščevalci, je Slovenija za Rusijo verjetno zanimiva tarča ali celo šibki člen Evropske unije, saj precejšen del ljudi nima slabih zgodovinskih izkušenj z Rusijo in je zato dojemljiv za rusko propagando.

Rok Kraigher, strokovni sodelavec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki se je v svoji diplomski nalogi posvetil odnosom med Rusijo in Vzhodno Evropo, pravi, da ni niti najmanj presenetljivo, da je imela Slovenija precej časa do Rusije zelo razumevajočo politiko, saj naj bi slovensko-ruski odnosi temeljili na pozitivnih zgodovinskih predsodkih precejšnjega števila tukajšnjih prebivalcev. »Brez dvoma so miti o panslovanski povezanosti z Rusi kot največjim slovanskim narodom pri nekaterih slovanskih narodih, še posebej pravoslavnih vztrajnejši, najzahodnejši Slovani, Slovenci in Čehi, pa tukaj izstopamo, ker imamo občutek, da nas zgodovinsko ogrožajo (zahodni) sosedi Germani/Nemci, pri nas delno tudi Italijani,« razlaga. Dejansko, še dodaja, pa je Rusija z nenehnim širjenjem nekdanje moskovske kneževine danes predvsem imperij, ki seveda ne temelji ne na veri ne na nekakšni slovanski povezanosti.

Kulturolog dr. Mitja Velikonja opozarja na še nekaj: da ideologija vselej sledi realpolitičnim dejstvom in materialnim interesom njenih ustvarjalcev in zagovornikov. Propaganda jo sicer izkorišča, operacionalizira, konkretizira, a pozorni opazovalci lahko pri tem naletijo na marsikatere nesmisle, kot je na primer ta, da ob energetski krizi pred dobrim desetletjem Srbiji dejansko niso pomagali »bratje Rusi«, ampak Madžari. »Ideologiji sicer ne moremo ubežati, vedno pa se moramo zavedati, komu in kako kakšna interpretacija koristi; ideologija je vedno ideja, ki upravičuje neki konkretni interes,« svari Velikonja.