Nada Žgank / Fotografinja, ki kontinuirano beleži vrhunce slovenske umetnosti

Mladinina tedenska rubrika Portret, katere vrstice pravkar prebirate, se je pravzaprav razvila iz rubrike Striptiz. Njena prva fotografinja je bila Nada Žgank (1967), ki je med letoma 2002 in 2004 vsak teden portretirala zanimive, izstopajoče in perspektivne umetnike, fotografijo pa je tedaj namesto portretnega članka pospremila njihova misel. Njen prvi portretiranec je bil vizualni umetnik Aleksij Kobal, ki je takrat razstavljal »intenzivne, močne, udarne podobe monumentalnih formatov, po drugi strani se mi je zdel pa izredno nežen. In zamislila sem si, da bi ga fotografirala s piščančki,« se spominja Nada Žgank. In res, pri Jati je nabavila 30 puhastih piščančkov, ki so po fotografiranju nov dom dobili na njeni družinski kmetiji.

Od takrat se je Nada Žgank uveljavila kot dokumentaristka slovenske kulturne in umetniške krajine, družbeno angažiranih pobud in neodvisne scene, ki v svoj objektiv lovi vrhunce naših najpomembnejših dogodkov, kot so festivali Mladi levi, Mesto žensk, Gibanica in Exodos, pa koncerte in glasbene festivale, performanse in gledališke predstave. Umetnosti pa ne le dokumentira, temveč jo tudi soustvarja – s fotografijo iz triptiha Zapis celote iz leta 2009, ki prikazuje dramatičarko Simono Semenič z razrezano slovensko zastavo okrog nosečniškega trebuha, je na primer poskrbela za danes eno najbolj prepoznavnih domačih fotografskih podob zadnjih desetletij.

V njej je že od samih začetkov gorela želja po fotografiji, kar so prepoznali tudi domači in ji za birmo kupili prvi fotoaparat. Že v osnovni šoli, ki jo je obiskovala v domači Spodnji Savinjski dolini, se je včlanila v fotokrožek, v srednji šoli pa je šolsko temnico imela za svoj kabinet. Ker študija fotografije pri nas še ni bilo, se je vpisala na visokošolski študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. A tudi tam jo je vleklo v fotografske vode.

Med študijem se je namreč priključila projektu Romi v okviru Društva za preventivno in prostovoljno delo Ljubljana. Skupaj z drugimi študenti prostovoljci so večkrat obiskali romsko naselje Kerinov Grm, kjer so imeli priložnost pobližje spoznavati romsko skupnost. Pravzaprav je bil proces obojestranski, tudi Romi so spoznavali »civile«, večina jih je namreč pred tem imela stik le s policijo in socialnimi delavci. Učili so se jezika, se spoznavali s kulturo drug drugega in nastalo je nekaj fantastičnih fotografij, ki jih je kasneje večkrat razstavila.

Nato jo je pot zanesla v legendarni fotografski studio Manjana, takrat že živahno zbirališče ljubljanskih ljubiteljev fotografije, zbranih okrog nekdanjih Mladininih fotoreporterjev Diega Andrésa Gómeza in Mihe Frasa. Lepega dne je prišla razvit fotografije, poleg fotografij pa so ji ponudili še delo, in tam je preživela dve formativni leti. »Naučila sem se veliko novega, ker sem lahko delala s profesionalno opremo, hkrati pa sem imela nenehen stik s fotografskimi profesionalci in ljubitelji, ki so k nam hodili razvijat filme in fotografije,« pravi Nada Žgank. »Videla sem, kako drugi delajo in kakšen spekter različnih fotografij nastaja, pridobila pa sem tudi nekaj samozavesti, saj sem spoznala, da je povsem normalno, da moraš za eno dobro fotografijo ‘pofotkati’ cel film.«

Kot majhna je sanjala o ulični fotografiji in reportažah, potem pa jo je vedno bolj začelo vleči v svet glasbe, gledališča, plesa. Pri Festivalu Mesto žensk je bila sprva prostovoljka, zdaj pa je že dolga leta redna sodelavka in Društvo Mesto žensk ji je lani podelilo nagrado ženske o ženskah. »Rada fotografiram festivale, saj uživam v vsej tej raznolikosti in dogajanju, ki sodi zraven,« pravi. »Že dolgo me vleče želja po kontinuiranem beleženju, dokumentiranju, zgodovinjenju te scene.« Prav to je zanjo fotografija – način beleženja mimobežnih trenutkov, ki jih sama zaznava kot ključne, posebne, čarobne. Obožuje sodobni ples, kjer »ni potrebno, da je fotografija strogo dokumentarna, gre bolj za emocije, občutenje, lovljenje gibanja in edinstvenih trenutkov. Tu si dovolim kdaj presvetliti fotografijo, se poigrati z dvojnimi ekspozicijami … Ne obstaja prav ali narobe, in takšne eksperimente imam zelo rada.«

Leta 2012 je začela fotografirati za naslovnico revije Kralji ulice. »Nekaterim se zelo mudi in jih moraš loviti, saj je že zjutraj zgodba za preživetje, z drugimi greš potem še na kavo. Imajo zelo različne zgodbe, hitro pa spoznaš, kako hitro se lahko vsakomur življenje obrne na glavo, če nima družine, socialne mreže in ga sistem izvrže – in tu Kralji ulice opravljajo izjemno delo.« Njeno srce od nekdaj bije za angažirano umetnost, marginalne skupnosti, feministična in aktivistična gibanja, ki ozaveščajo, osvetljujejo krivice in težave današnjega sveta, želijo v družbi kaj premakniti. Morda zato, ker iz njih vreta neka moč in pristna energija, ki si ju prizadeva ujeti v objektiv. In zato, ker tudi njej pomagajo videti stvari z drugega zornega kota.

* V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Meta Krese (1955) bo z nami do 24. maja. Luč: Branko Čeak