Nekdanji grški minister za finance Janis Varufakis je zmagal, ker ni smel v Nemčijo

Zakaj policisti ne berejo Kanta?

Potem ko je Hamas napadel Izrael, ta pa se je Palestincem maščeval z bombardiranjem Gaze, so mnoge države uvedle stroge omejitve protestiranja, še posebej protestov v podporo Palestincem. V Avstriji, na Madžarskem in v Švici so tako posamezna mesta skušala prepovedati kar vse propalestinske proteste, drugje so začasno prepovedali kakršnekoli proteste. V Franciji, kjer je skupnost Judov in Arabcev največja, je njihovo notranje ministrstvo že lani skušalo prepovedati propalestinske proteste, »ker bi lahko povzročili motnje javnega reda in miru«, a je sodišče ta poskus zavrnilo.

Napetosti so največje v Nemčiji, kjer je zgolj policija v Berlinu v prvem mesecu po novi vojni v Gazi prepovedala kar 41 zborovanj, na protestih, ki so bili dovoljeni, pa demonstranti niso smeli nositi sloganov, kot so »Ustavite vojno!« ali »Svoboda Palestini!«. Kot je pojasnila nemška policija, so bile prepovedi uvedene zaradi »neposredne nevarnosti, da bi zborovanja privedla do spodbujanja sovraštva, antisemitskih izjav, poveličevanja nasilja, spodbujanja k nasilju ter s tem do ustrahovanja in nasilja«.

A po novem v Nemčiji niso prepovedana le propalestinska zborovanja, ampak tudi kongresi in predavanja z aktivističnimi  sporočili. Na začetku tega meseca, med 10. in 14. aprilom, je želelo več večinoma palestinskih organizacij iz Švice, Avstrije, Nizozemske, Italije, Švedske in predvsem Nemčije v Berlinu organizirati palestinski kongres, ki pa ga je nemška policija prekinila po zgolj dveh urah, pri čemer je vsem gostom oziroma govornikom, ki še niso prispeli v Berlin, prepovedala vstop v Nemčijo. Med drugimi se je na seznamu oseb s prepovedjo vstopa znašel Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, ki je znan po dolgoletni solidarnosti s Palestinci. Nemška policija je kasneje, ko je organizatorjem tudi izklopila elektriko, sporočila, da so več osebam izdali prepoved vstopa, »da bi preprečili antisemitsko in protiizraelsko propagando na dogodku«. Kot so nemški novinarji izvedeli kasneje, naj bi bil neposredni povod za prepoved kongresa nastop palestinskega akademika Sakmana Abu Sitte, znanega po kartografiranju stare Palestine, še preden so po letu 1948 področja zasedli Izraelci. Abu Sitta naj bi imel v Nemčiji prepoved političnega udejstvovanja zaradi preteklih antisemitskih izjav ali izjav, s katerimi je poveličeval nasilje, je sporočila policija. Sitta naj bi namreč pred devetimi leti sodeloval v razpravi s tedanjim voditeljem Hamasa.

Morda je skrajna nemška občutljivost do vprašanja antisemitizma do neke mere razumljiva, je pa zadnji dogodek tudi v Nemčiji spet obudil vprašanja o utemeljenosti takšnega omejevanja svobode govora. Prav v teh dneh namreč v Nemčiji obeležujejo 300-letnico rojstva Kanta, enega njihovih največjih filozofov, ki velja za utemeljitelja svobode govora. Že v 18. stoletju se je Kant ukvarjal z dilemo, ki vedno znova muči policiste in politike: ali lahko kritika in javno izraženo nezadovoljstvo vodita v zrušitev reda, saj od besede do dejanja ni daleč? Kantov odgovor na to dilemo je bil enostaven: »Govori, a ubogaj!« je svetoval leta 1784 v znanem spisu o razsvetljenstvu.

Nič ni narobe, če ubogaš avtoriteto, ne more pa nobena avtoriteta prepovedati svobode govora. Zato je svobodo govora tudi nesmiselno prepovedovati. Ali še drugače: nemška policija je palestinski kongres prepovedala, organizatorji pa so na koncu vendarle dosegli več, kot so upali.