Vid Hajnšek / Filmski režiser, ki je snemal dokumentarec, ustvaril pa poezijo na velikem platnu

Na začetku so bile pesmi, ki so se rodile veliko pred njim. Pisal jih je njegov ded, pesnik France Forstnerič, in so režiserju Vidu Hajnšku (1991) služile kot seme navdiha za celovečerni dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024). Ob zaključku študija, ko je znova prebiral dedkove pesmi, je bila v Moderni galeriji v Ljubljani ravno na ogled retrospektiva fotografa Stojana Kerblerja, znanega tudi po ciklu Haložani. Oba umetnika in obe njuni poetiki so navdihovale in zaznamovale Haloze, zato je režiser oba združil v filmu, za katerega pravi, da »ni film o Halozah, je pa haloški; na neki način«. V njem je pesmi postavil v podnapise, da jih gledalec prebere sam, s svojim notranjim glasom, in jih na ta način oživi.

Pokrajina je zanj, podobno kot za njegovega deda pri pesnikovanju, predstavljala gradivo, s pomočjo katerega je ustvaril subtilen filmski portret nekih krajev, časov, duš in njihovih prepletanj, dokumentarec, ki ga prevevajo impresije in atmosferičnost. Oddaljene Haloze približa gledalcem tudi skozi posameznike, ki danes tam »živijo vsak na svojem hribčku« in vztrajajo samoti navkljub, kar poraja njihovo posebno ustvarjalnost.

Svetovno premiero je film doživel marca na 26. mednarodnem festivalu dokumentarcev v Solunu, maja potuje na festival Beldocs v Beogradu, jeseni pa ga bo mogoče videti tudi v slovenskih kinematografih. Gre za filmsko stvaritev majhne ekipe, ki jo je vsekakor treba doživeti na velikem platnu. Sara Korošec, ki ustvarja pod psevdonimom Muzikačaka, je snemala zvok in prispevala izjemno avtorsko glasbo, direktor fotografije je Domen Martinčič, montažer Andrej Nagode pa je podpisan tudi kot soscenarist.

Pri dokumentarnih filmih se zdi Vidu Hajnšku montaža ključna. »Film pišeš trikrat; prvič, ko zapisuješ idejo, drugič, ko ga snemaš, tretjič in zares pa ga izpišeš šele v montaži.« Tam pregleda ves posneti material in v njem poskuša najti linijo, zgodbo. Zato je pomembno, da ima na voljo dovolj časa za ves proces. Soočenje s posnetim filmskim gradivom je zanj po navadi najbolj dramatičen del, saj vidi, kaj je le v njegovi glavi in kaj na dejanskih posnetkih. Takrat je svež pogled montažerja več kot dobrodošel.

Z Nagodetom sta sodelovala tudi pri režiserjevem magistrskem filmu Konec (2016), pri katerem ima pomembno vlogo avtorjev drugi dedek oziroma njegova odsotnost. Že med pisanjem scenarija za igrani diplomski film Tujca (2014), v katerem je prizor pogreba, se je Vid Hajnšek namreč spominjal prvega pogreba, ki mu je prisostvoval konec osnovne šole, občutkov bizarnosti, utesnjenosti, praznine, ki jih je v njem vzbujal sam ritual, ko so se poslavljali od dedka. Na pogrebu je bila tudi govorka, ki je nato nastopila v njegovem diplomskem filmu in kasneje navdihnila še magistrskega, s katerim je želel ustvariti dokumentarec bolj svobodne forme, brez vnaprejšnjega scenarija, v osrčju katerega je zamisel, ki jo avtor raziskuje.

Takrat je vse snemal sam, s kamero je spremljal pogrebno govorko, ki je hitela od pogreba do pogreba, od pokopališča do pokopališča, od groba do groba, snemal pa je tudi svoje pogovore z ovdovelo babico, na katero je zelo navezan. Z njo teče beseda o dedku, smrti, o stvareh, za katere pravi, da sta se o njih že velikokrat pogovarjala, a je ob vklopljeni kameri prišlo do posebne čarobnosti. Obema pogledoma na človeško minljivost in njeno sklepno dejanje je v dokumentarcu dodal še tretjega, zahtevno fizično delo upepeljevalca ob veliki žareči peči, kjer ni prostora za čustva.

Pri ustvarjanju ima rad potencial, ki ga prinašajo naključja. Kot asistent režije pri nagrajenem celovečernem igranem filmu Oroslan Matjaža Ivanišina se je naučil, kako se v procesu snemanja soočiti z naključnimi situacijami in jih izkoristiti v svoj prid, »ker film na neki način potrebuje naključja«. Teh ne vidi kot slabost, ampak kot prednost, tako pri dokumentarnih kot igranih filmih. »Da nisi omejen s tem, ko skušaš vse stlačiti v svoje koncepte, ampak dopuščaš interakcijo.«

Čeprav dopušča možnost, da bi kdaj v prihodnosti režiral igrani film, se je Vid Hajnšek že med študijem zapisal dokumentarcem, ker ga je utesnjevala velikost ekipe, ki je potrebna za igrane filme. Sam manjšo ekipo doživlja osvobajajoče, bolj se lahko sprosti kot avtor in bolj lahko raziskuje, več je prilagodljivosti in odprtosti. »Lahko si privoščiš, da raziskuješ, da ne veš, kaj se bo zgodilo. Poleg tega si dosti manj vsiljiv, ko prideš k nekomu domov.«

Zase pravi, da se je za študij režije odločil zelo naivno. Na gimnaziji v Mariboru je dobil prve gledališke izkušnje, a je začel kmalu snemati in montirati, kar ga je povsem prevzelo. Tako kot bo za film bržkone navdušil tudi koga od dijakov na ljubljanski umetniški gimnaziji, kjer trenutno poučuje filmske predmete. Hkrati pa že pripravlja nov dokumentarni projekt, ki ga snuje v okviru polletne delavnice Dokumentarnica.

* Luč: Branko Čeak