Zlati zob časa

Ko te dni vstopamo v Galerijo Kresija na ljubljanski Stritarjevi ulici, naš pogled najprej pritegnejo podobe na steni nasproti vhodnih vrat. Film, ki se predvaja na zaslonu galerijske televizije, obkrožajo trije posnetki zobnega rentgena, fotografija zlatega zoba, osvetljenega z elipsastim svetlobnim žarkom, ter močno povečana stara barvna analogna fotografija. Ta prikazuje gospo z iskrivim nasmeškom, ki se z desnico oklepa otroške stekleničke z mlekom, svetloba bliskavice pa izpostavlja v zlato oblečeni zob, bleščeč se v zgornji čeljusti. Ta gospa je Marija Kobale, po domače Mica, ki ji je vnukinja, vizualna umetnica Lucija Rosc, posvetila razstavo Babiščina. V Galeriji Kresija bo na ogled še vse do 26. maja.

Mica se je nekje na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja poškodovano trojko odločila obleči v zlato prevleko, ta pa ji je krasila zobovje kar 50 let. Ko je bila Lucija Rosc v srednji šoli, ji je babica zlato prevleko podarila in pričakovala, da bo vnukinja zlato pretopila za kakšen kos nakita. A mlada umetnica se je čez nekaj let odločila za drugačen korak. Pretopila ga je v zlato prevleko za svoj lastni umirajoči zob, spodnjo petico, in celoten postopek posnela. Prenos zoba je postal ultimativni povezovalni element z babico Mico, ali kot je zapisala Hana Čeferin, avtorica besedila, ki spremlja razstavo, »gesta prenosa dediščine (ali babiščine)«, s katero je zob postal »nekakšen totem«, saj je navsezadnje »Lucija z zlatom v simbolični gesti nasledstva ozdravila svoj lastni umirajoči zob«.

Lucija Rosc je vizualna umetnica mlajše generacije (1995), ki je na Fakulteti za aplikativne vede VIST končala dodiplomski študij fotografije, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) pa magistrski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija. V širši javnosti je bržkone najbolj prepoznavna po umetniškem projektu, za katerega na slovenskem podeželju že skoraj desetletje redno dokumentira rojstnodnevne mlaje, v katerih prepoznava estetske prvine sodobne ljudske umetnosti. Že od nekdaj jo fascinirajo tudi družinski spomini in arhivi – morda zato, ker jim je bila izpostavljena že od malega, oče Metod Rosc se namreč ukvarja z rodoslovjem in je zanimanje za družinsko zgodovino prenesel tudi nanjo. Po babici Mici pa je »podedovala« obsedenost s shranjevanjem stvari in že v otroštvu navdušeno shranila vsako razglednico in druge majhne predmete. »Spomine sem vselej želela imeti dobro sistematizirane,« pravi.

Zatorej se ne smemo čuditi, da njeno umetniško prakso, pri kateri primarni medij izražanja – fotografijo – prepleta z drugimi mediji, kot so film, zvok, umetniške instalacije in skulpture, zaznamuje ukvarjanje s spominom (individualnim in kolektivnim), družinskim arhivom in okoljem, v katerem je odraščala.

Umetnica, ki prihaja iz Mozirja v Zgornji Savinjski dolini, se je že v magistrski nalogi, za katero je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado, posvetila raziskovanju fotografskega medija v kontekstu zapisovanja spominov, družinskih albumov ter povezave spomina s primarno družino in okoljem odraščanja. Premišljevala je tudi o shranjevanju in uporabnosti predmetov ter njihovi vlogi materializiranih spominov, svoje miselne in umetniške procese pa udejanjila na razstavah Superpozicije (Galerija Škuc, Ljubljana, 2022) in Podmet (Galerija Miklova hiša, Ribnica, 2023).

Pri tem jo je vodila želja, da bi v različnih medijih zajela ali upodobila svoje spomine na stare starše, dosledno zapisovala vsako podrobnost iz njihovega življenja, dokumentirala vse, kar bi se dokumentirati dalo, da bi imela karseda popolno zbirko spominov. »Pri starih starših sem s telefonom pogosto brez kakega namena snemala dogajanje, pogovore, smešne situacije in podobno,« pravi. »Želela sem ohraniti spomin na smeh obeh, si zapomniti njuno barvo glasu, njuno narečje, način, kako se premikata in pogovarjata, kakšen je njun smisel za humor …« Marija in Adolf, ljubkovalno Mica in Adi, sta bila namreč umetničina prva vzornika in junaka, s katerima je bila tesno povezana že od zgodnjega otroštva, saj sta zanjo skrbela prva leta življenja, ko ni hodila v vrtec. »Ta čas je bil poln ljubezni, spoštovanja in lepih spominov, ki so močno zaznamovali moj razvoj,« pravi umetnica, ki si v projektih prizadeva počastiti spomine na zabavno in brezskrbno otroštvo in obenem prikazati tudi smisel starih staršev za humor in prisrčno strast do zbiranja različnih predmetov. Plod umetniškega projekta Mica bere vice (2023) je denimo zvočna knjiga, za katero babica Mica prebira zbirko šal, ki si jih je več let zapisovala v majhno knjižico. Pri razstavi Podmet v ribniški Miklovi hiši pa so bile na ogled skulpture iz raznoraznih predmetov iz Micinih in Adijevih zbirk ter njihove studijske fotografije.

Projekt Babiščina je nadaljevanje umetničinih dosedanjih poskusov prenosa spomina, posvečen pa je izključno babici. Umetniški projekt, h kateremu poleg kratkega filma sodijo še studijske in arhivske fotografije babice Mice in vnukinje Lucije ter drugih družinskih članov pa celo zobni odlitek in rentgenske slike, je zanjo hkratna počastitev babičinega izjemnega prispevka h kakovosti njenega življenja in zapis dragocenih trenutkov, ki sta si jih delili oziroma si jih še vedno delita. »Pri Babiščini sem želela v najbolj dobesedni mogoči obliki prenesti babičin spomin nase in fizično vstaviti njeno zlato zobno prevleko na svoj zob. S tem sem si omogočila, da bom njen spomin za vedno nosila s seboj in imela najtrdnejši spomin nanjo, tudi ko je ne bo več med nami. Želela sem ustvariti projekt, s katerim bi Mici izkazala ljubezen in veliko spoštovanje,« pravi.

Že od začetka je bil kot jedro projekta mišljen kratki performativno-dokumentarni film. V njem je združila stare arhivske družinske posnetke, ki jih je naredil oče, svoje lastne posnetke Mice, ki jih je od leta 2016 snemala s telefonom, ter posnetke procesa pretopitve zobne prevleke in njene ponovne namestitve, ki jih je posnel fotograf Jaka Teršek. Mimogrede, iskanje zobozdravniške ordinacije, kjer bi to storitev opravili, se je izkazalo za dokaj trd oreh, saj zlate zobne prevleke niso več ravno stalna praksa – nazadnje je umetničin zob v zlato odelo Zobozdravstvo Benedek iz Laškega. Film se na prvi pogled vrti okrog zlatega zoba, a ponuja nepričakovano ganljiv vpogled v ljubeč odnos med vnukinjo in babico, v pomen dediščine in spominjanja, v telo in um, ki ga izoblikuje zob časa, ter v neizbežnost človeške minljivosti.

Projekti Lucije Rosc, ki se navezujejo na stare starše, odražajo tudi njen notranji strah pred izgubo ljubljene osebe. »Zavedam se, da se življenje enkrat konča,« pravi umetnica, »in prav to me spodbuja, da ovekovečim njuno zapuščino in značaj v umetniških delih, ki bodo ostala kot babiščina oziroma dediščina za prihodnje rodove.« Sploh ne nujno le za prihodnje rodove njene družine.

Razstava:
Lucija Rosc: Babiščina
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: do 26. maja 2024