Zaželeno in protizakonito združevanje

Ko je pretekli četrtek predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič gostovala v večerni informativni oddaji Odmevi na TV Slovenija, se je voditelj Igor E. Bergant postavil v vlogo opozicijskega poslanca in jo med drugim izzval tudi takole: »V vaši stranki ste imeli leta 2022, ko je šlo za tri naknadne zakonodajne referendume, povsem drugačno mnenje. Izrecno niste želeli sočasnosti z lokalnimi volitvami. Mar tu v vaši stranki ne gre za nekakšen nenavaden preobrat?« Vprašal se je še, ali referendumi postajajo igračka dnevne politike. »Lahko razumem te pomisleke in jih popolnoma sprejemam, verjamem pa, da smo političarke in politiki dovolj odgovorni, da se s takimi stvarmi ne igračkamo,« je na to odgovorila predsednica in dodala, da gre za pomembna družbena vprašanja, zato je prav, da volivci o njih povedo svoje mnenje. A pri tem je pozabila na najpomembnejše, na pravne, demokratične, ustavne utemeljitve in hkrati na dejstvo, da je bilo voditeljevo »opozicijsko« vprašanje v najboljšem primeru neprimerno, v najslabšem pa premišljeno manipulativno.

Opozicijsko nezadovoljstvo se nanaša na dejstvo, da je koalicija izglasovala, da bodo trije posvetovalni referendumi izpeljani skupaj z evropskimi volitvami 9. junija. Predstavniki SDS in NSi so v želji, da bi to preprečili, na ustavno sodišče celo vložili zahtevo za presojo ustavne dopustnosti referendumskih vprašanj skupaj s predlogom za začasno zadržanje. Pravijo, da bodo referendumska vprašanja pozornost volivcev odvrnila od evropskih tem. A evropske volitve v Sloveniji spadajo med tiste volitve in tista glasovanja, ki so po pravilu precej manj obiskani in zaradi tega na njih zmaguje desnica in tako volilni izidi presegajo realno podporo, ki jo ima ta v javnosti. Podobno je z lokalnimi volitvami. Pravzaprav se le na državnozborskih volitvah praviloma zbere razmeroma več ljudi, da bi oddali svoj glas, in tudi zato Slovenija še ni videti povsem kot kaka ultranazadnjaška višegrajska krajina.

Dejstvo je, da se bo z referendumskimi vprašanji udeležba na evropskih volitvah povečala. Še posebej zato, ker ne gre za izključno politične referendumske boje, povezane z razlago posameznega zakonskega člena, kot navadno, pač pa za (posvetovalne) referendume o zanimivih nerešenih družbenih vprašanjih. O rabi konoplje v medicinske in rekreativne namene, o evtanaziji kot možnosti rešitve za trpeče na smrt bolne ter o preferenčnem glasu, s katerim bi volivci dobili vpliv na poimensko sestavo državnega zbora, ki ga zdaj nimajo. Poleg tega gre za vprašanja, ki utegnejo pritegniti mlade volivce. Jasno, o udeležbi na evropskih volitvah ni bilo veliko govora, na zunaj se vse politične stranke zavzemajo za čim večjo udeležbo na »prazniku demokracije«, kot volitvam radi rečejo. Okrepljena udeležba na evropskih volitvah – zakaj bi temu nasprotovali zagovorniki »evropskih tem«?

Pri posvetovalnih referendumih je prav vseeno, ali so združeni z volitvami ali ne. Pravzaprav je še dobro, če so, saj je legitimen splošni cilj čim bolj množična udeležba.

Če bo udeležba večja kot navadno in če bodo glas na evropskih volitvah oddali tudi nekateri (predvsem) mladi, ki sicer tega ne bi storili, se utegne razmerje sil z vidika desnice morda tako pokvariti, da bi jo to stalo kak sedež v evropskem parlamentu. Večja ko je udeležba na evropskih volitvah, realnejša bo slika podpore političnim strankam in njihovim kandidatom. Težko v katerikoli stranki javno rečejo, da je to slabo. Težko javno rečejo, da je slabo, če se na evropske volitve privabijo novi volivci, ki bodo morda potem ponovno prišli čez pet let. Težko rečejo, da je povečevanje udeležbe na evropskih volitvah slabo. Težko trdijo, da je večja udeležba danes kakorkoli nepoštena ali nepravična v razmerju do prejšnjih evropskih volitev. Težko o kakršnikoli neenakopravni obravnavi pobudnikov (in volivcev) govorijo tudi glede referendumov in udeležbe na njih. Gre namreč za posvetovalne referendume, ki nimajo pravno zavezujočih posledic.

Nasprotno pa velja za naknadne zakonodajne referendume, ki se imenujejo tudi razveljavitveni referendumi, saj se na njih glasuje o posameznem zakonu ali zakonski spremembi. Če so izpolnjeni zakonski pogoji, lahko volivci tak zakon razveljavijo, poleg tega vsaj eno leto državni zbor ne sme več posegati v to zakonsko materijo. Zato je primerjanje združevanja lanskih lokalnih volitev s tremi naknadnimi zakonodajnimi referendumi in združevanja letošnjih evropskih volitev s tremi posvetovalnimi referendumi neprimerno. Gre za primerjanje neprimerljivega z namenom politične manipulacije.

Na naknadnem referendumu za razveljavitev zakona namreč ni dovolj, da proti glasuje večina volivcev, ki se udeležijo glasovanja, pač pa mora proti glasovati tudi vsaj 20 odstotkov volilnega telesa. Gre za dokaj nizek kvorum, a kot se je izkazalo v praksi, pogosto nedosegljiv. Je pa kvorum postavljen z namenom, novi zakon mora biti dovolj moteč, da se je pripravljena referenduma udeležiti in proti zakonu glasovati vsaj petina volivk in volivcev. In da bi se ta osnovni legitimni cilj naknadnega referenduma spoštoval, tovrstnih referendumov ni mogoče združevati z volitvami. Če smo pošteni, niti naknadnih referendumov med seboj ne. Le če vsak takšen referendum poteka na svoj datum, je to približno enako pošteno do posameznega referendumskega pobudnika. Vsako združevanje prinese višjo udeležbo in s tem iznakazi pravo voljo glede posameznega referendumskega vprašanja. Hkrati v neupravičeno neenak položaj postavi pobudnike referendumov, ki niso bili združeni s kakim drugim glasovanjem. Sploh to velja za tiste zakonodajne referendume, ki bi bili združeni s katerimi od volitev.

Pobudnik zakonodajnega referenduma, združenega z volitvami, je v nepošteni prednosti v primerjavi s pobudnikom zakonodajnega referenduma s samostojnim datumom glasovanja.

Da bi pomislek o združevanju naknadnih referendumov z volitvami lažje razumeli, velja odmisliti pogost položaj, ko referendum predlaga politična stranka, in si namesto tega predstavljati civilno družbo, ki želi odpraviti kak res škodljiv zakon. Tak je bil recimo referendum o zakonu o vodah, s katerim je prejšnja vlada želela odpreti pot kapitalu na še zadnja zaščitena območja ob rekah, jezerih in obalah. Šlo je za edini naknadni zakonodajni referendum civilne družbe doslej, ki je bil uspešen, saj se ga je udeležilo dovolj ljudi in ti so večinoma zavrnili zakon. Res bi bilo nepošteno do teh in drugih pobudnikov iz civilne družbe, če bi kak drug pobudnik imel nepošteno prednost in neprimerno večje možnosti, da mu z referendumom uspe samo zato, ker bi bilo glasovanje združeno z volitvami. Še bolj nepošteno bi bilo, če bi šlo za združitev naknadnega zakonodajnega referenduma, katerega pobudnik je politična stranka. Eden takih primerov je bil recimo referendum o arhivih, ki je bil leta 2014 izpeljan na pobudo SDS, na njem pa že tedaj tako rekoč nihče ni vedel, o čem se glasuje, danes pa sploh ne ve nihče več. Tega referenduma se je udeležilo le slabih 12 odstotkov volivcev. Vprašanje, kaj bi bilo, če bi se kaka podobna oblika glasovanja z namenom strogo strankarskega boja za politične točke in ugled izpeljala skupaj z volitvami.

Stališče Gibanja Svoboda, ne glede na to, kaj je morebiti v ozadju njegove odločitve proti lanskemu združevanju in za letošnje, je tokrat vendarle formalno skladno z zakonodajo in ustavo. Nasprotno pa je stališče SDS (in NSi) kar najbolj mogoče napačno in v nasprotju z duhom zakonodaje in ustave. Lani se je ta stranka izrekla za združevanje zakonodajnih referendumov z lokalnimi volitvami (ki poleg tega celo potekajo v različnih okrajih in imajo druge volilne organe in bi zato združevanje imelo le minimalne finančne učinke); združevanju, ki dejansko prinaša nekatere prihranke javnih sredstev in zaželene pozitivne učinke na volilno udeležbo brez neželenih stranskih učinkov, pa nasprotuje.