Redni profesor in ustavni sodnik, ki to ni

»Drugo delo, poleg tega, za katero potrebujete soglasje, je dovoljeno, ampak v obsegu, ki ne moti dela na ustavnem sodišču, kar je absolutno moj primer, jaz sem delal manj kot petinsko dopolnilno,« je pred dnevi na Planetu TV pojasnjeval ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič, ko je skušal strokovno in laično javnost prepričati, da ni nič narobe s tem, da je bil kar šest let tudi popoldanski s. p. Seveda ne gre za to, koliko je delal kot samostojni podjetnik, pač pa za to, kaj, za koga vse in za kakšno plačilo, to pa je v tej organizacijski podjetniški obliki nemogoče preveriti. A ustavimo se za trenutek pri vprašanju, koliko, če sploh, popoldanski posli ustavnega sodnika vplivajo na izpolnjevanje njegovih obveznosti na ustavnem sodišču.

Ustavni sodnik torej poudarja, da so ga dodatna dela – »drugo delo«, kot temu pravi – obremenjevala kvečjemu manj kot preostale sodnice in sodnike. Tu mu lahko, kot vsakemu drugemu sodniku ali sodnici, le verjamemo na besedo, ker je to gotovo subjektivno mnenje in je tudi težko preverljivo. Morda pa bi lahko kaj glede tega sklepali iz prisotnosti na sejah ustavnega sodišča oziroma odsotnosti z njih. Če bi se recimo pri kakem sodniku res pokazala huda anomalija, odmik od povprečja.

Za podatke o prisotnosti ustavnih sodnikov na sejah smo se obrnili na ustavno sodišče in prejeli osnovne podatke o odsotnosti s sej. Iz njih izhaja, kdaj je bil kateri izmed ustavnih sodnikov pri posamezni točki dnevnega reda odsoten zaradi odločanja o njegovi izločitvi ali zato, ker je že bil izločen iz odločanja. Potem je tu še podatek, v katerih primerih in pri katerih točkah dnevnega reda ali pa v celoti so na seji ustavni sodniki manjkali zaradi česa drugega. V tem primeru podroben razlog ni naveden, možnosti pa je več. Recimo službena odsotnost zaradi službene poti ali udeležbe na kaki prireditvi, bolniška odsotnost, kak izredni dan dopusta zunaj sodnih počitnic ali pa kaj tretjega – recimo izmikanje osnovnim delovnim obveznostim.

Med te pričakovano sodi udeležba na sejah. Teh je v povprečju na leto le nekaj manj kot 40 in od ustavnih sodnikov se pričakuje, da bodo enkrat na teden, navadno gre za četrtek, našli nekaj ur časa in se udeležili seje. Vse to, kot večina podobnih stvari, na ustavnem sodišču poteka na zaupanje. Seveda vedo, kdaj je šlo za dopust ali bolniško odsotnost ali pa službeno pot, a to so osebni podatki, ki jih ne razkrivajo. Za preostale odsotnosti razloga sploh ne poznajo. Ustavnim sodnikom ni treba pojasnjevati, zakaj bodo na posamezni seji odsotni iz osebnih razlogov, le pričakuje se, da bodo odsotnost sporočili vnaprej. Podobno velja za predčasne odhode s seje.

Predčasno zapušča seje

Od ustavnega sodišča smo prejeli podatke za zadnjih šest let. Iz njih izhaja, da povprečni ustavni sodnik ali sodnica sedanje sestave na sejah manjka bolj ko ne izjemoma. Glede na število sej, ki so bile razpisane, odkar je ustavni sodnik Matej Accetto, zdaj predsednik ustavnega sodišča, je ta sodnik v celoti ali delno na sejah manjkal najmanjkrat. Odsoten je bil le na 3,5 odstotka sej oziroma le na vsaki 29. seji. Le nekoliko večji odstotek izostankov imajo recimo Marko Šorli (6,5), Rok Čeferin (7) in Rajko Knez (7,5), to pomeni, da so manjkali na vsaki 15., 14. in 13. seji. Na drugi strani pa močno izstopata dva ustavna sodnika, točneje sodnica in sodnik. To sta Katja Šugman Stubbs in Klemen Jaklič. Prva je v celoti ali delno manjkala na 23 odstotkih sej, drugi pa kar na 28 odstotkih sej oziroma več kot na vsaki četrti seji.

Kar se tiče odsotnosti s seje v celoti, je sicer na prvem mestu sodnica Šugman Stubbs, pri čemer naj bi bil razlog v več dalj časa trajajočih bolniških odsotnostih. Pri delni odsotnosti s sej pa gre v veliki večini za odsotnost, ko ustavni sodnik ali sodnica prej zapusti sejo. Tega ustavni sodniki tako rekoč ne počno, izjema je Jaklič, ki je to storil na 14 odstotkih sej oziroma skoraj na vsaki sedmi seji. Pustimo za zdaj Jakličeve izostanke s sej v celoti ob strani, lahko gre tudi za bolniško odsotnost, čeprav po naših podatkih ne gre za to. Kar pa se predčasnih odhodov s seje tiče, to ni ne bolniška odsotnost ne dopust in tudi ne kaka druga službena obveznost. Razloge za predčasne odhode s sej pozna le vsak sodnik sam. Kot rečeno, to se dogaja res redko, sodnice in sodniki tega ne počno, zgodi se jim enkrat, morda dvakrat na leto. Jaklič je v tem času predčasno zapustil 31 sej, torej skoraj za eno celo leto sej v šestih letih. Zakaj je ravno sodnik Jaklič tisti, ki to obveznost jemlje daleč najmanj resno in ali torej njegova »druga dela« motijo njegovo delo ustavnega sodnika, ve le on sam.

Ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki zagotavlja, da popoldanski s. p. ne vpliva na njegovo sodniško delo, je delno ali v celoti odsoten več kot na vsaki četrti seji.

Na Katoliškem inštitutu, kjer je kot samostojni podjetnik v času opravljanja funkcije ustavnega sodnika šest let predaval, zdaj pravijo, da ni več njihov sodelavec in da se je za vse druge informacije treba obrniti na ustavnega sodnika osebno. Takšno pojasnilo je vsaj nekoliko nenavadno. Jaklič je bil namreč pred leti na prvi pogled v nasprotju z vsemi uveljavljenimi postopki habilitiran, imenovan v naziv rednega profesorja ravno na Katoliškem inštitutu. Med drugim tudi tako, da je Katoliški inštitut v nasprotju z veljavnimi pravili v kvoto zahtevanih znanstvenih člankov štel ločena mnenja, ki jih je napisal kot sodnik. Prav zaradi te habilitacije je nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) leta 2022 na Katoliškem inštitutu opravila izredni nadzor oziroma izredno evalvacijo, kot se temu pravilneje reče.

Sporna habilitacija »zastarala«

NAKVIS bo sredi maja odločal o ponovnem izrednem nadzoru na Katoliškem inštitutu, tokrat glede načina zaposlovanja oziroma najemanja sodelavcev prek organizacijske oblike s. p., kar je po zakonu o visokem šolstvu in zakonu o delovnih razmerjih prepovedano. Svet agencije ob koncu postopka izredne evalvacije visokošolskega zavoda sicer lahko sprejme različne odločitve, pojasnjuje NAKVIS. Če večjih pomanjkljivosti ni, podaljša akreditacijo za obdobje petih let. Če ugotovi večje pomanjkljivosti oziroma neskladnosti, podaljša akreditacijo za krajše obdobje največ treh let. Če so večje pomanjkljivosti nepopravljive, lahko tudi odreče podaljšanje akreditacije.

Pri Katoliškem inštitutu je odkril večje nepravilnosti in »sprejel odločitev, da zavodu akreditacijo podaljša za (krajše) obdobje 3 let. Zavodu akreditacija poteče 30. 9. 2026.« Med evalvacijo so sicer preverjali vse mogoče, tudi sporno habilitacijo ustavnega sodnika Jakliča. Oziroma so jo vsaj poskušali preveriti.

V poročilu o opravljeni evalvaciji piše, da so bili izvajalci nadzora pri pregledu Jakličevega imenovanja ves čas pod pritiskom vodstvenih delavcev inštituta in od njih tudi »vnaprej večkratno ustno in pisno opozorjeni na zastaranje morebitnih nepravilnosti pri izvolitvah po treh letih glede na določbe zakona o upravnem postopku. Tudi pred ogledom dokumentacije, kjer sta po sklepu senata zavoda želela prisostvovati dva predstavnika sodelavcev zavoda, je bilo povedano, da je po zakonu o upravnem postopku zaradi očitne kršitve materialnopravnega predpisa v materialno pravnomočno in dokončno odločbo organu, ki je zavezan svoja merila presoje uporabljati v skladu z zakonom o upravnem postopku, mogoče vsebinsko posegati (evalvirati njeno vsebino) le v roku enega leta od njene dokončnosti, iz naslova nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa v roku 3 let.«

Komisija za preprečevanje korupcije je državni zbor kot pristojni organ pozvala, naj se opredeli do nezdružljivosti funkcije v primeru Klemna Jakliča.

Ocenjevalci so potem res ugotovili, da nadzor nad Jakličevim imenovanjem v naziv ni več mogoč, saj je ta možnost »zastarala«. »Po ogledu dokumentacije skupina strokovnjakov potrjuje, da je izpostavljena izvolitev dokončna in pravnomočna. Zato se skupina strokovnjakov do konkretnega imenovanja vsebinsko ne opredeljuje,« so zapisali v poročilu. Nadzorniki torej niso mogli preveriti, ali je bil ustavni sodnik protizakonito imenovan v naziv rednega profesorja, ker so nadzor opravili prepozno. Čeprav je očitno, da Jakličevo imenovanje v naziv nikakor ni bilo izpeljano po pravilih, ki veljajo za vse druge, bo ostalo v veljavi, Jaklič pa bo obdržal naziv.

Zgodba preveč spominja na povezano, aktualno zgodbo istega ustavnega sodnika, ki je bil hkrati dolga leta samostojni podjetnik. Čeprav to pomeni kršitev kopice zakonov – zakona o ustavnem sodišču, zakona o visokem šolstvu, zakona o delovnih razmerjih in verjetno tudi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – in se s tem strinja tudi prevladujoči del strokovne javnosti in odločevalcev, je Jaklič še vedno na najvišjem sodniškem položaju.

V ponedeljek se je sicer v sporni zgodbi zgodil premik. Kaže, da se je končno našel organ, pristojen za odločanje o nezdružljivosti funkcije v primeru ustavnih sodnikov. Komisija za preprečevanje korupcije ga je našla, in to na očitnem mestu – v državnem zboru. Odločanje o nezdružljivosti je odstopila državnemu zboru, češ da je to njegova naloga. Pri tem je opozorila na odločbo vrhovnega sodišča, ki je menda jasna, da je samostojno podjetništvo za sodnike nedopustno, in dodala, da naj »tudi za ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin veljajo enaka merila, še posebej z vidika vodenja z zgledom od zgoraj navzdol. Vsebinska ali postopkovna zakonska nedorečenost še ne pomeni, da je legalno hkrati tudi legitimno, kar se kaže tudi v konkretnem primeru.« Komisija bo delo v tem primeru nadaljevala v okviru svojih pristojnosti, in sicer z vidika »omejitev poslovanja in premoženjskega stanja«. Kar se »omejitev poslovanja« tiče, zdaj recimo na ustavnem sodišču preverjajo, ali je imel Jakličev s. p. določeno vsaj omejitev poslovanja z ustavnim sodiščem ali niti to ne.