Omejimo bogate!

Gotovo poznate apokaliptično napoved, da bo umetna inteligenca uničila človeštvo. In to dobesedno: umetna inteligenca bo sprožila izumrtje človeštva. Milijarderji in multimilijarderji, ki bogatijo z umetno inteligenco in novimi tehnologijami, nimajo nič proti temu – naj se zgodi! Človeštvo je mimo, zastarelo, anahronizem, sploh pa – človeštvo ni zadnja oblika inteligentnega življenja. Ali to pomeni, da si človeštvo zasluži, da izumre? Zakaj? Ključ so sami milijarderji in multimilijarderji.

Larry Page, multimilijarder, soustanovitelj Googla in deveti najbogatejši človek, pravi, da je umetna inteligenca le »naslednja faza v evoluciji« in da je s človeštvom konec, da bo torej umetna inteligenca odpravila človeštvo in da so vsi poskusi, da bi to preprečili, le »sentimentalni nesmisel«. Umetna inteligenca je znak, da je človeštvo odpisano – zakaj bi se še ukvarjali z njim? Zakaj bi še mislili nanj? Zakaj bi še sočustvovali z njim? Zakaj bi bili še solidarni z njim? Prav res – zakaj bi se še naprej emocionalno vezali na človeško vrsto, če pa je jasno, da nas bo neizbežno in nedvomno nasledila umetna inteligenca?

Ni človeštva – ni problema.

Zakaj si multimilijarderji, kot je Larry Page, tako »profetsko« želijo, da bi človeštvo zamenjala umetna inteligenca? Zakaj tako uživajo v tej tehnološki verziji »velike zamenjave«? Zakaj človeštvu odpovedujejo prihodnost? Zakaj se tako zlahka odpovedujejo našemu »mesu«? In zakaj pravijo, da je vsak odpor zaman, nepotreben in nesmiseln?

Umetna inteligenca je znak, da je človeštvo odpisano – zakaj bi se še ukvarjali z njim? Zakaj bi še mislili nanj? Zakaj bi še sočustvovali z njim? Zakaj bi bili še solidarni z njim?

Odgovor na ta vprašanja dobite, če odgovorite na vprašanje: zakaj je človeštvo tako moteče? In vsi prekleto dobro vemo, da je to vprašanje retorično. Vsi namreč vemo, zakaj je človeštvo za milijarderje in njihovo vizijo tehnofevdalnega kapitalizma tako blazno in že kar neznosno moteče. Zaradi preprostega razloga: človeštvo hoče dostojno plačo, človeštvo hoče dopust, človeštvo hoče bolniško, človeštvo hoče čas za malico ali kosilo, človeštvo hoče pokojnino, človeštvo hoče socialno državo, človeštvo hoče biti sindikalno organizirano, človeštvo hoče čas zase, človeštvo noče biti stalno prižgano, človeštvo noče biti stalno na voljo. Človeštvo nabija davke. Človeštvo nabija regulacije. Človeštvo je kruto in nečloveško – milijarderjem in multimilijarderjem ne dopušča in omogoča neskončne rasti in brezmejnega bogatenja. Larry Page ima po štetju Bloombergovega indeksa milijarderjev sto petindvajset milijard – le kako ne bi sovražil človeštva, ki mu z davki in regulacijami in preobremenjenimi plačami in sindikati in socialno državo preprečuje, da bi zaslužil še stošestindvajseto milijardo? Človeštvo je res zoprno. In naporno. In nesprejemljivo. Človeštvo je le motnja. Nebodigatreba. Parazit. Zato naj izgine. Spoka. Sprhni.

Svet brez človeka

Umetna inteligenca je kul – ne potrebuje ne plače, ne dopusta, ne bolniške, ne časa za malico ali kosilo, ne pokojnine, ne socialne države, ne sindikalne organiziranosti, ne časa zase, ne davkov, ne regulacij. Stalno je na voljo. Stalno je prižgana. Nikoli ne stavka. Nikoli ne teži. In vemo, da je prava stahanovka – strašno storilna in produktivna, učinkovita in motivirana, neutrudna in neutrudljiva. Ne, nikoli ne omaga. Nikoli ne opeša. In seveda – ne kaže nobenih emocij. V njenem srcu ni niti trohice sentimentalnega nesmisla.

Ja, svet brez davkov, brez regulacij, brez dopustov in brez socialne države je svet brez človeka – to pa je ideal vseh novokomponiranih multimilijarderjev. Svet brez človeka! Popolna deregulacija. Popolna davčna reforma. Konec bolniških. Konec sindikalnih pogajanj. Idealen svet! Ekonomska neenakost je danes rekordna – to vemo. Multimilijarderji pa hočejo ekonomsko neenakost s pomočjo umetne inteligence preleviti v evgenični, genocidni stroj, ki bo odpravil človeštvo. Totalna utopija! Svet, v katerem bo umetna inteligenca odpravila človeštvo, bo svet, v katerem bo zmagovalec dobil vse. Čisto vse. Svet, v katerem bo umetna inteligenca odpravila človeštvo, bo svet, ki bo omogočal še večjo in obscenejšo koncentracijo kapitala. Bistveno večjo in bistveno obscenejšo, ekstremnejšo kot kadarkoli. 

Svet, v katerem bo umetna inteligenca odpravila človeštvo, bo svet, ki bo omogočal neskončno rast in brezmejno bogatenje. Res neskončno in res brezmejno rast, ekstremnejšo kot kadarkoli. Milijarderjev ne bo več nihče oviral. Človeštva ne bo več. Strošek dela bo nič.

Doba čudne »solidarnosti« z bogataši in superbogataši se končuje. Kapitalizem si ekstremnih bogatašev ne more več privoščiti.

»Delodajalci umetno inteligenco že itak uporabljajo za nadzorovanje, obvladovanje in izkoriščanje delavcev. Toda zares sanjajo o tem, da bi ljudi preprosto odsekali,« pravi Garrison Lovely (Jacobin), ki mu je Markus Anderljung, eden izmed vodij GovAI, mislišča za varnost umetne inteligence, rekel: »Če vas skrbi sedanja oblika kapitalizma, potem bi vas moral še toliko bolj skrbeti svet, v katerem z velikanskimi deli ekonomije upravljajo sistemi umetne inteligence, ki so eksplicitno izurjeni za maksimiranje dobičkov.«

Multimilijarderji očitno sanjajo o svetu, ki bo dal dereguliranemu, neobdavčenemu in brezmejnemu bogatenju prednost pred človekom. Človek – človeštvo, ta gnusna vrsta – ovira brezmejno bogatenje. Zato ga hočejo odrezati. Odsekati. Zato hočejo ustvariti svet, ki ne bo varen za človeštvo, temveč le še za umetno inteligenco. In ko bo umetna inteligenca zamenjala človeštvo, se bo začela zlata doba kapitalizma. Vse bo bolje. Vsega bo več. Končno bo nastopila prava doba razcveta, dobičkov, izobilja, prosperitete – brez človeštva. In vsega tega bogastva milijarderjem končno enkrat ne bo treba več z nikomer deliti. Končno bo vse njihovo. Povsem in scela njihovo. Umetna inteligenca jim obljublja najboljšega izmed vseh svetov – najekstremnejšega izmed vseh kapitalizmov: neofevdalni svet, v katerem se bo družbeno bogastvo prerazporejalo le še k njim. Nihče jih ni nič vprašal. Nihče jih ni izvolil. Nihče jim ni dal mandata, da se igrajo s prihodnostjo človeštva.

Zdaj lažje razumete, zakaj si človeštvo v očeh multimilijarderjev zasluži, da izumre – ker jim ovira neskončno rast, ker jim preprečuje brezmejno bogatenje, ker jim nabija davke in ker jih regulira. Človeštvo si zasluži izumrtje, ker ovira kapitalizem.

In tu je problem: multimilijarderji so pripravljeni v imenu svojega pohlepa odpraviti človeštvo. V imenu sle po brezmejnem bogatenju so voljni žrtvovati človeštvo. Grozljivo, ne? Absolutno – srhljivo. So prekruti? So preveč brezobzirni? So preveč ekstremni? So preveč nečloveški? Si lažje predstavljajo konec človeštva kot konec kapitalizma? Kaj če so prebogati? Ja, brezobzirni so in kruti, grozljivi in ekstremni, nečloveški – radikaliziralo, ekstremiziralo in dehumaniziralo pa jih je očitno prav bogastvo. Preveč so bogati. Zato ogrožajo človeštvo.

Boj proti ekstremnemu bogastvu

Ingrid Robeyns, nizozemska politična filozofinja in ekonomistka, profesorica institucionalne etike na univerzi Utrecht, avtorica knjige Limitarianizem: boj proti ekstremnemu bogastvu, že leta poudarja, da bi bilo treba bogastvo omejiti, da bi mu bilo treba določiti zgornjo mejo. Glede ekstremnega bogastva nima nobenih iluzij: ekstremno bogastvo ogroža podnebje, planet, demokracijo, naše interese, potemtakem interese človeštva, naše življenje, našo blaginjo. Jasno, ogroža tudi same bogataše. In ogroža demokracijo, pa tudi pravno državo in človekove pravice. Še več: ekstremno bogastvo je nezdružljivo s človekovimi pravicami, pravno državo in demokracijo. Nezdružljivo je z našimi interesi in našo blaginjo. Nezdružljivo je s podnebjem. Nezdružljivo je s planetom. Navsezadnje, bogataši – milijarderji in multimilijarderji – imajo zelo, zelo, zelo masten ogljični odtis.

Bogastvo potrebuje mejo, kapico, prag. »Tako kot ima prag revščina,« pravi Ingrid Robeyns, ki to prizadevanje za določitev zgornje meje bogastva imenuje limitarianizem. Kje naj bo ta zgornja meja? Kam jo je treba postaviti? Koliko je preveč? Stvar je v resnici vsaj na videz preprosta: pri kolikšnem bogastvu dodatno bogastvo v mojem življenju ničesar več ne spremeni? Pri kolikšnem bogastvu dodatno bogastvo ničesar več ne doda h kakovosti mojega življenja? Kdaj – na kateri točki, pri katerem milijonu – je dovolj, če pomislimo, da nam že sam zakon padajoče mejne koristnosti povsem jasno govori, da se mejna koristnost dobrine zmanjšuje, ko narašča potrošena količina te dobrine, da torej dodatna količina dobrine po neki točki ne prinaša nobene koristi več? Dodatno bogastvo na neki točki postane nesmiselno – služi le še adiktivnemu in asocialnemu kopičenju bogastva.

Kapitalizem je pred veliko renovacijo – ali pa ga ne bo več. Kapitalizem je pred veliko resocializacijo – ali pa ga ne bo več.

Kje naj torej začrtamo mejo – pri katerem milijonu? Robeyns pravi, da pri desetem – deset milijonov evrov je dovolj. »To je politična meja, strop bogastva, ki bi ga moral ciljati sistem.« A to je le približek. »Ta znesek velja za Nizozemsko. In predstavljam si, da bi moral biti višji, če živiš v New Yorku in nimaš pokojnine.« Sami Nizozemci bi zgornjo mejo bogastva postavili na 2,2 milijona evrov – toliko je več kot dovolj, pravijo. Vsaj tako kažejo raziskave.

Robeyns, ki pravi, da mora pri kopičenju bogastva obstajati neka »moralna meja« (»Lepo je biti preskrbljen, toda na neki točki je dovolj«), in da limitarianizem ni kak nov komunizem ali socializem (določeno stopnjo ekonomske neenakosti dopušča, češ da nekateri delajo in tvegajo več kot drugi ipd.), pa omenja še eno »osebno, etično mejo. In to je milijon evrov. Kar pomeni, da bi družina imela dva ali štiri milijone – dovolj za dobro življenje. Zakaj bi človek moral imeti več? Svet gori in potrebuje veliko denarja, da bi pogasil ta požar. Najbogatejši posedujejo veliko denarja, ki ga sploh ne potrebujejo. Denar za gašenje požara moramo najprej dobiti pri superbogataših, šele potem pri srednjem razredu, zagotovo pa ne pri revnih.« Na dveh ali desetih milijonih bi se morala preprosto oglasiti davkarija in presežke preusmeriti za potrebe skupnega dobrega.

Ingrid Robeyns, ki so jo očitno navdihnili starogrški filozofi, recimo Platon, ki je trdil, da imajo lahko najbogatejši ljudje le štirikrat več premoženja kot najrevnejši, ali Aristotel in stoiki, ki so trdili, da ima lahko človek le toliko premoženja, kot ga potrebuje za krepostno življenje, ne goji kakih posebnih emocij – ali pa »sentimentalnih nesmislov« – do ekstremnega bogastva. Zaradi več razlogov.

Za začetek: ekstremno bogastvo je skoraj vedno nezasluženo, pravi. »Pri velikem bogastvu je pogosto veliko vlogo odigrala sreča, zato je vprašljivo, do katere mere je nekdo moralno upravičen do vseh tistih milijonov. Poleg tega nihče ne postane superbogat po svoji zaslugi, brez pomoči in podpore družbe.«

Dalje, z omejitvijo bogastva bi lahko reformirali ekonomski sistem in zmanjšali ekonomsko neenakost, ki se vztrajno poglablja in ki čedalje bolj ogroža družbo. Študija humanitarne organizacije Oxfam, velike borke proti revščini in neenakosti, kaže, da ni še nikoli v zgodovini tako malo ljudi posedovalo takšnega bogastva (najbogatejši odstotek prebivalstva poseduje 43 odstotkov globalnega finančnega premoženja; najbogatejši odstotek v Evropi poseduje 47 odstotkov finančnega premoženja, najbogatejši odstotek na Bližnjem vzhodu 48 odstotkov, najbogatejši odstotek v Aziji pa 50 odstotkov), da ni še nikoli v zgodovini obstajala takšna neenakost (če bi vsak izmed petih najbogatejših ljudi na svetu vsak dan zapravil milijon dolarjev, bi skupaj potrebovali 476 let, da bi potrošili svoje bogastvo) in da je pet najbogatejših oseb na svetu po letu 2020 podvojilo svoje bogastvo (številni megabogataši so svoje bogastvo v tem času celo potrojili), pet milijard ljudi – šestdeset odstotkov človeštva – pa je v tem času postalo revnejših.

V tem tempu lahko v desetih letih pričakujemo prvega bilijonarja.

Logično – nezadovoljstvo se zaradi vsega tega povečuje, stopnjuje, radikalizira. Podnebne spremembe, demokratični deficit in ekonomska neenakost se stopnjujejo premosorazmerno s stopnjevanjem ekstremnega bogastva. Prej ko omejimo ekstremno bogatenje, prej bomo sanirali ekonomsko neenakost, demokratični deficit in podnebje.

Naravne sile

Zakaj bogastvo – kaj šele superbogastvo – ogroža demokracijo, pa itak dobro vemo: ker bogataši svoje bogastvo spreminjajo v politično orožje. Recimo: v Ameriki lahko financirajo politike, tako kongresne kot predsedniške kandidate. Ker so bogati, lahko lobirajo. Lahko financirajo univerze, raziskovalne centre in think tanke, s pomočjo katerih potem oblikujejo javno razpravo.

Če namreč hočeš, da bogastvo zares in definitivno pronikne navzdol, lahko to zlahka dosežeš: le obdavčiš ga! Obdavčiš ga, pa pronikne! V trenutku! Brez odlašanja!

Steve Schwarzman, direktor megakorporacije Blackstone Inc., je leta 2023 zaslužil skoraj 900 milijonov dolarjev, tako da trenutno premore več kot 42 milijard dolarjev. Res bajno. Toda pozor: leta 2020 je različnim politikom, ki so kandidirali na ameriških predsedniških, guvernerskih in kongresnih volitvah, doniral 27 milijonov dolarjev, petkrat več kot štiri leta prej – in glej, v naslednjih štirih letih se je njegovo bogastvo več kot podvojilo.

Nič, multimilijarderji so močnejši od demokracije. Včasih postanejo premierji. Ali predsedniki. Ali župani. Premoženje magnata Michaela Bloomberga se je v času, ko je bil newyorški župan, podvojilo. V času, ko bi bil predsednik, bi se verjetno potrojilo ali podeseterilo. Donald Trump je – še preden je postal predsednik in se s predsedniško funkcijo finančno okoristil – predvolilni denar doniral obema stranema, demokratski in republikanski. Ko so ga vprašali, zakaj, je odvrnil: »Ne glede na to, kdo bo na oblasti, bom imel koga poklicati – in naredil bo, kar mu bom rekel!« Ko skušajo pri nas uvesti kak davek (ali kako usodnejšo regulacijo), se takoj oglasijo slovenski multimilijonarji – in davek odpade ( ja, regulacija tudi). Če imajo takšno politično moč slovenski multimilijonarji, potem si lahko živo predstavljate, kakšno politično moč imajo šele multimilijarderji. Kot ugotavlja Oxfam: bogataši niso imeli še nikoli v zgodovini takšne politične moči.

Zakaj bi komu pustili, da ima takšno moč?

Bogataši nočejo plačevati davkov, rekoč, da se bodo že sami odločili, komu bodo darovali svoj denar oz. kdo je vreden njihovih drobtin, in potem res filantropsko darujejo (vsak ima svojo fundacijo ipd.), toda s tem le nadomeščajo in izrivajo demokratični proces, pravi Robeyns, ki pa ne skriva, da so vlade tako skorumpirane, da jim to pustijo.

Nenehno so ustvarjali vtis, da je ekonomska neenakost nekaj naravnega, da je revščina nekaj naravnega, da je dirka navzdol nekaj naravnega.

V resnici je še huje: Slavoj Žižek je v knjigi Nasilje opozoril, kaj je narobe s takimi filantropskimi magnati: ti polovico časa posvetijo finančnim špekulacijam, drugo polovico pa »humanitarnim«, »filantropskim« dejavnostim, ki pa se borijo natanko zoper učinke njihovih lastnih finančnih špekulacij. Kar pomeni, da polovico časa uničujejo socialno varnost in delovna mesta, drugo polovico časa pa »filantropsko« financirajo boj proti revščini. To je nekoč počel magnat Andrew Carnegie: z zasebno vojsko je brutalno zatrl delavski štrajk v svojih jeklarnah, potem pa del bogastva »filantropsko« daroval za izobraževalne, umetniške in humanitarne namene. »Dobrodelnost je danes del igre,« pravi Žižek,« saj »se uporablja kot humanitarna maska, ki prikriva ekonomsko eksploatacijo.« Če hočeš svoje bogastvo »filantropsko« deliti, moraš najprej zlobirati tak sistem ( ja, »neoliberalni konsenz«), ki ti omogoča brezmejno in neregulirano kopičenje bogastva. Jasno, ta sistem – »neoliberalni konsenz« – omogoča prerazporejanje bogastva tistim, ki ga sploh ne potrebujejo: milijarderjem! In ta sistem, ki bogatih davčno ne obremenjuje in v katerem lahko milijarderji svoje osebno bogatenje prikazujejo kot bogatenje človeštva, je doslej veljal za nekaj normalnega in sprejemljivega – za nekaj samoumevnega in naravnega. Naravnega!

In v tem je bil trik: nenehno so ustvarjali vtis, da je ekonomska neenakost nekaj naravnega, da je revščina nekaj naravnega, da je dirka navzdol nekaj naravnega, da je logika zmagovalec-dobi-vse nekaj naravnega, da je privatizacija državnega bogastva, zdravstva in šolstva nekaj naravnega, da je deregulirani sistem, ki bogati bogate, nekaj naravnega in da so milijarderji nekaj naravnega.

Pa niso.

Zato tudi milijarderji »filantropsko« rešujejo planet in naravo. Izgledati hočejo čim bolj naravno. Kot prijatelji in rešitelji narave. Vse delajo, da bi bila v očeh ljudi ob pogledu nanje prva asociacija narava. Bolj naravno ko so videti, bolj naravno so videti njihove milijarde.

Ekstremno bogastvo hromi demokracijo, nanjo ima preprosto prevelik vpliv (o tem, kako globalne korporacije same pišejo zakonodajo, pišejo knjige, snemajo filme ipd.), obenem pa ubija solidarnost in trga družbo. In ja, trga jo tako kruto in brezobzirno, da se ljudem zdi, da imajo neoliberalci prav – da torej družba ne obstaja več. Nič čudnega: neoliberalne politike, ki temeljijo na zavračanju obdavčevanja bogastva in kapitala (pa na privatizaciji, deregulaciji, razbitju socialne države ipd.), so v zadnjih desetletjih naredile vse, da družba ne bi več obstajala – in da državljani ne bi bili več državljani, temveč le še konzumenti in klienti, le še pogonsko sredstvo za bogatenje bogatih.

Če ni davkov, družba ne more obstajati. Še več: družba ne obstaja, če davkov ne plačujejo prav tisti, ki se z njo najbolj okoriščajo. Z vsako davčno razbremenitvijo bogatih in bogastva ustvarijo nov val revščine – množico nemočnih posameznikov.

Kot je rekel nekdanji ameriški vrhovni sodnik Louis Brandeis: »Lahko imamo demokracijo ali pa veliko bogastvo, skoncentrirano v rokah peščice, toda ne moremo imeti obojega.« To, da bogastvo – kaj šele superbogastvo – ogroža podnebje, pa je sploh alarmantno. In ogroža ga dobesedno in neposredno: Oxfamova raziskava namreč kaže, da izpusti toplogrednih plinov najbogatejšega odstotka prebivalstva znašajo toliko kot izpusti toplogrednih plinov »spodnjih« šestinšestdesetih odstotkov prebivalstva. Bogati in superbogati, ki pobirajo levji delež tega, kar se ustvari, si domišljajo, da lahko onesnažujejo okolje, kolikor jih je volja.

Koncentracija superbogastva v rokah peščice je pogubna. »Absurdno je, da ljudje sedijo na milijonih in milijonih, ki služijo le kopičenju novih in novih milijonov. Ves ta denar, ki ga ljudje ne potrebujejo za svojo blaginjo, bi lahko uporabili za izpeljavo podnebnega prehoda,« pravi Ingrid Robeyns.

Spomnite se le, kaj se je zgodilo, ko je leta 2008 izbruhnila strašna, destruktivna, res pogubna, tako rekoč apokaliptična finančna kriza, plod strupene požrešnosti finančnih elit – zahodni voditelji so kar tekmovali v napovedih, kaj bodo naredili z bogataši in superbogataši. Na začetku leta 2009, kmalu po izbruhu krize, so se v Londonu zbrali voditelji držav G-20 in oznanili: davčne oaze bomo izobčili! Tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki se je celo fotografiral z Marxovim Kapitalom, je zmagoslavno dahnil: »Z davčnimi oazami je konec!« Ni bilo. Sestavili so celo črni spisek davčnih oaz, toda na koncu so ga vrgli v smeti – tako kot obljubo, da bodo uvedli globalni davek, s katerim bodo udarili bogate. Niso jih udarili.

Nikoli jih ne udarijo. Tudi zdaj, v času teh novih in novih kriz, jih ne udarijo, tako da se mirno in bajno okoriščajo z draginjo – tako kot so se malo prej mirno in bajno okoristili s pandemijo covida.

Nič se ne zgodi. Kot da bi se knjiga Kapital v 21. stoletju, v kateri je Thomas Piketty pokazal, kako je sodobni kapitalizem le še stroj za poglabljanje ekonomske neenakosti in bogatenje bogatih, nikoli ne zgodila. In kot da bi vsi pozabili, da so ameriški bogataši po II. svetovni vojni – in potem še dolga leta – na vse, kar je bilo več kot 400 tisoč dolarjev, plačevali 91-odstotni davek.

Države ne vedo, kje bi vzele denar za velike infrastrukturne, »zelene« in socialne projekte (dostopna stanovanja ipd.), s katerimi bi profitirali vsi, toda bogastva in superbogastva nočejo odločno – radikalno progresivno – obdavčiti. Kar je seveda ironično, absurdno, že kar groteskno. Še bolj ironično in groteskno: bogatih in superbogatih nočejo obdavčiti, pa čeravno sami bogataši in superbogataši pozivajo, naj jih zaboga že enkrat obdavčijo. V Davosu, na Svetovnem ekonomskem forumu, se vsako leto zberejo državniki in globalni superbogataši, a tudi protestniki, ki pozivajo k obdavčenju bogatih in superbogatih. Tax the rich, se glasi njihov bojni slogan. Vidite ga na transparentih. Toda pred dvema letoma so se jim pridružili tudi bogataši in superbogataši (samozvani »Patriotski milijonarji«), ki so dali pobudo za obdavčitev bogatih in superbogatih. Ali bolje rečeno: hočejo, da jih obdavčijo!

Obdavčite nas! Mar ne vidite, kakšen prepad je med bogatimi in revnimi! Mar ne vidite draginje! Mar ne vidite strašnih cen energije! Mar ne vidite vse te ekstremne revščine! Mar ne vidite te grozljive in pogubne ekonomske neenakosti! Mar ne vidite, da svet razpada! Mi bogatimo, četrt milijarde ljudi pa bo do konca leta strmoglavilo v ekstremno revščino! Čas je, da ponovno uravnotežimo svet! Obdavčite nas – zdaj! Obdavčite vse, ki so na tem forumu!

Djaffar Shalchi, danski multimilijonar, je celo rekel: »Zaupanja ljudi si ne pridobiš tako, da prirejaš dogodke, na katerih se globalni bogataši in mogočneži zbirajo za zaprtimi vrati. Če si hočejo udeleženci Davosa pridobiti zaupanje ljudi, potem morajo priznati, da je bogastvo, ki ga predstavljajo in ščitijo, nezdružljivo s svetom, v katerem bi vsi živeli polno in srečno življenje.«

Konec dobe »solidarnosti« z magnati

S tem je kakopak le potrdil to, kar ponavlja Ingrid Robeyns: da je ekstremno bogastvo nezdružljivo s svetom. Da je nezdružljivo s človeštvom. Da povzroča strašljive neenakosti, ogorčenje, krize in resentiment, da sproža teorije zarote, dezinformacije in družbene polarizacije, da ubija pravno državo in demokracijo, da na oblast prinaša populiste, nacionaliste, rasiste in fašiste.

Toda bogatašev, ki terjajo obdavčitev bogastva (ekstremnega še toliko bolj), ne uslišijo. Zakaj? Ker vlade to zahtevo – in ne pozabite, da je tudi Warren Buffett, eden največjih bogatašev na svetu, pozval, naj ga že vendar bolj obdavčijo, saj da njegova tajnica plačuje višje davke kot on! – očitno razumejo kot ponudbo, ki pa jo morajo zavrniti. Ali natančneje: vlade so prepričane, da jim bogataši to ponujajo pod pogojem, da to – pač bogataško ponudbo – zavrnejo, ker to ni to.

In zakaj to ni to? Zakaj to ni rešitev? Zaradi preprostega razloga: zahodne vlade je očitno res povsem in do obisti okužila neoliberalna ideologija, ki temelji na mitu o tem, da bogastvo pronica navzdol (trickle-down effect oz. trickle-down economics), kar seveda pomeni, da bogastva ne smemo omejevati in brzdati, da ga torej ne smemo obdavčevati, ampak moramo bogatim in superbogatim pustiti, da čim bolj bogatijo, čim bolj ekstremno in brezmejno, saj bo le tako lahko njihovo bogastvo pronicalo navzdol, k nižjim slojem, k človeštvu. Zato je treba tudi bogataše ob vsaki krizi nujno reševati, pa naj stane, kar hoče – na vsak način jim je treba omogočiti, da ostanejo bogati, superbogati, ekstremno bogati, ker bo njihovo bogastvo le tako lahko pronicalo in kapljalo sem dol, k nam. Bogatejši ko bodo, tem bolje za nas! Bogatejši ko bodo, bolj bo njihovo bogastvo pronicalo! In prenicalo! In prenikalo! In pronikalo!

Živelo pronicanje, prenicanje, prenikanje in pronikanje bogastva!

A kot rečeno – to je le magični trik, le neoliberalni mit, ki so ga sfabricirali (ameriški predsednik Ronald Reagan ga je glorificiral!), da bi vnaprej diskreditirali in v kali zatrli kakršnekoli pobude za resno obdavčitev bogatih in bogastva. Če kam, potem bogastvo – ekstremno toliko bolj – pronica, prenica, prenika in pronika v davčne oaze. Kar so potrdili tudi Paradise Papers in Panama Papers.

Ko torej neoliberalci in vlade, ki jim že desetletja zvesto sledijo, rečejo, da bogastvo pronica navzdol, hočejo v resnici reči: davke na bogastvo in kapital je treba ukiniti! Ali pa jih zbiti na minimum! In tako tudi je.

Kar je seveda velik nateg. Če namreč hočeš, da bogastvo zares in definitivno pronikne navzdol, lahko to zlahka dosežeš: le obdavčiš ga! Obdavčiš ga, pa pronikne! V trenutku! Brez odlašanja! Brez komplikacij! Takoj! In ja, bolj ko ga obdavčiš, bolj pronica, prenica, prenika in pronika navzdol, k človeštvu. Le tako bo zanesljivo in zagotovo pronicalo. Le tako se bo smiselno in logično prerazporedilo in porazdelilo (če že ravno stvari delamo skupaj, če jih torej ustvarjamo in proizvajamo skupaj, kot je ugotovil že oče ekonomije Adam Smith, zakaj si jih ne bi skupaj tudi delili?). Le tako bo lahko začelo odpravljati ekstremno revščino, grozljivo ekonomsko neenakost, prazno retoriko in populizem.

Google, Amazon, Apple, Facebook in Twitter so v mogočnih rokah tehnofevdalne peščice – milijarderji niso imeli še nikoli takšne politične moči. Predstavljajte si, da bi le peščica megakorporacij tako monopolizirala hrano, vodo, elektriko in zdravstvo? Kar sploh ni nemogoče. To bi bil darvinizem v najčistejši obliki. A svet, v katerem bodo preživeli le najmočnejši, je naša prihodnost – no, antiprihodnost. Vse to, kar je skupno in kar je bilo pridobljeno in priborjeno z bojem, prepuščamo privatizaciji, peščici milijarderjev in multimilijarderjev, tehnofevdalistov, ki vsako obdavčitev razglasijo za vojno napoved, poskus socialističnega puča in uvod v sovjetizacijo in ki so povsem brez empatije. Ko grozijo, da bo človeštvo zamenjala umetna inteligenca, hočejo v resnici reči: tako smo bogati, da vas lahko zamenjamo!

Vsekakor: bogastvu, megabogastvu pa sploh, je treba omogočiti, da pronica – in pronikne. Zato mu je treba, kot pravi Ingrid Robeyns, določiti zgornjo mejo, ki bi jamčila, da ne bo več nihče ekstremno bogat, a tudi ne več ekstremno reven. Zakaj bi moral kdo imeti toliko denarja – in toliko lobistične, politične, destruktivne moči? Milijarderjev ne potrebujemo, pravi Bernie Sanders. Fatalizem – zelo nevarno in škodljivo vsesplošno prepričanje, da se nič ne da, da je vse že izgubljeno, da tako pač je, da kolektivna, skupnostna akcija nima več nobenega smisla, da nam preostanejo le individualni, podjetniški projekti – bo treba prebiti in zlomiti.

Milijarderji se ljudem ne zdijo več ne normalni ne sprejemljivi. Ekstremno, obsceno bogastvo se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo. To, da milijarderji plačujejo minimalne, zgolj simbolične davke (ali pa jih sploh ne plačujejo), se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo. Sistem, ki omogoča milijarderje, se jim ne zdi več ne normalen ne sprejemljiv.

Tudi prekarnost in nenehna dirka navzdol se jim ne zdita več ne normalni ne sprejemljivi. Vse hujša ekonomska neenakost se jim ne zdi več ne normalna ne sprejemljiva. Manični, nihilistični, distopični neoliberalni hiperkapitalizem se jim ne zdi več ne normalen ne sprejemljiv. In ja, tudi to, da milijarderji družbo brezdušno plenijo in pustošijo, potem pa ji filantropsko »vračajo«, se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo.

Ne, kapitalizem ni več tako samoumeven, kot je bil. Le zakaj bi bil? Videti je čedalje bolj iracionalno – in nelogično. Še celo milijarder Ray Dalio, šef investicijskega sklada Bridgewater Associates, svari, da bo treba nekaj ukreniti, ker je vse manj ljudi, ki jim ta kapitalizem koristi.

Kapitalizem je pred veliko renovacijo – ali pa ga ne bo več. Kapitalizem je pred veliko resocializacijo – ali pa ga ne bo več. Neprestano nam govorijo o reformah, ki jih moramo izpeljati. Saj veste – o zdravstveni reformi, pokojninski reformi in tako dalje. Vse to je le pesek v oči: reforma, ki jo zares potrebujemo, je reforma kapitalizma. Kapitalizem je pred veliko, tektonsko, radikalno reformo – ali pa ga ne bo več.

Doba čudne »solidarnosti« z bogataši in superbogataši se končuje. Kapitalizem si ekstremnih bogatašev ne more več privoščiti.