Muke skrajnih desničarjev

V teoriji iger je znan koncept »zapornikove dileme«. Gre za namišljeno situacijo, v kateri policisti ločeno zaslišujejo dva osumljenca, ki se morata odločiti, ali bosta sodelovala s policijo ali pa bosta izdala drug drugega. Če nihče od njiju ne prizna zločina, potem oba dobita eno leto zapora. Vendar policisti vsakemu od njiju ponudijo nagrado: če bo izdal kolega, bo odšel na prostost, izdani pa bo dobil tri leta zapora. Prvi lahko prime za to vabo, a je v ozadju past: če bo za vabo prijel tudi drugi osumljenec, bosta oba dobila dve leti zapora. Nauk te namišljene igre je enostaven: kriminalci med seboj ne sodelujejo, pri njih je varanje tudi takrat, ko jih zaslišuje policija, najboljša strategija.

Primer zapornikove dileme v politiki je položaj skrajno desnih strank, ki pred volitvami pridobivajo glasove z raznimi populizmi. Ko se pri kakšnem vprašanju pojavi relativna enotnost, bo prvi, ki bo to enotnost uničil, izstopal, postal bo bolj viden in s tem pri volivcih pobral dodatne dobičke. Skrajno desne stranke izkoriščajo ta položaj z vnašanjem nemira. Po malem si kradejo glasove. A problem je, da njihovo stališče ne more postati prevladujoče, večinsko, takšno, ki bi ga prevzele vse stranke – saj je strategija populističnih strank prav v tem, da povzročajo nemir in izstopajo.

Posledica desne strategije je, da takšne stranke po vzoru nekdanje Kominterne ne zmorejo sestaviti širše, večnacionalne koalicije. Populistična stranka je lahko doma, v svoji državi, priljubljena, toda neki nacionalist, ki ščuva državljane države A proti državi B, ne more javno sodelovati z nacionalistom iz države B, ki ščuva svoje državljane zoper državo A. Strateška nezmožnost skrajno desnih strank, da bi sklenile širšo koalicijo, je najbolj očitna v evropskem parlamentu, kjer kljub zmagam populisti ne morejo iz svoje kože in za isto evropsko mizo sedijo ločeno.

Zadnji tak primer je veliko združenje desnih in skrajno desnih strank, ki jih je pretekli teden že tretje leto zapored v Budimpešti mukoma zbral madžarski premier Viktor Orbán. Na evropski konferenci Konservativnega odbora za politično akcijo (CPAC) naj bi sodelovali vsi skrajni desničarji, ki v svetu kaj pomenijo. Zbrane je po videopovezavi nagovoril Donald Trump, a tudi letos je bilo vsem sodelujočim v dvorani nerodno. Med glavnimi govorniki je bil Orbán, ki je bil ob najbolj aktualnem vprašanju glede vojne v Ukrajini razumevajoč do ruskega pogleda, a tam je bil tudi Janez Janša, ki je bil vendarle bistveno bolj razumevajoč do Ukrajincev. Premier Gruzije Irakli Kobakhidze je prepričan, da želi »Zahod« njegovo državo potisniti v vojno, zato je na strani Rusije, vrsta predstavnikov bivše poljske vlade pa je spet bolj na strani Ukrajine kot Rusije.

Desničarski šov je tako podoben nekonsistentni komediji. Janez Janša je v svojem govoru poudaril velik pomen suverenosti, a kaj ko je njegov gostitelj, pa tudi mecen in financer Orbán tisti, ki je Janši to suverenost vzel. Nastopil je tudi zmagovalec nizozemskih volitev Geert Wilders, ki je še pred leti politične točke nabiral z omenjanjem »poljskih vodoinštalaterjev« in drugih priseljencev iz Vzhodne Evrope – katerih predstavniki so prav tako sedeli v dvorani. In kako se je pri vsem tem počutil belgijski populist Tom Van Grieken, ko pa je gostitelj srečanja Orbán še pred nekaj meseci grozil, da (mu) bo kar okupiral Bruselj?

Mnogih zaradi teh napetosti ni bilo v Budimpešto. Najbolj očitno je manjkala Giorgia Meloni, s katero je Orbán nekoč že gradil koalicijo. Očitno Melonijeva kot nova zvezda evropskih populistov zdaj namerava svojo koalicijo zgraditi kar po lastnih pravilih. Skrajno desnim politikom na novem svetovnem konservativnem kongresu tako znova ni preostalo drugega, kot da so se poenotili okoli najbolj varnih tem. To so migrantske grožnje in pomen prave moškosti.