Lina Akif / Igralka, ki na odrih pogreša večjo raznolikost vsebin in ustvarjalcev

Na svoj igralski razpon je opozorila že v prvih projektih v poklicnih gledališčih, za katere je leta 2022 prejela nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju. Zadnje čase pa navdušuje predvsem na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Denimo v dveh od petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, Zmožnost in Igre (v produkciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča), kjer obravnava seksualni užitek žensk s hendikepom ter nekonvencionalne spolne prakse. Z režiserko sta skupaj hodili na teren, iskali in intervjuvali sogovornice. Na neki način sta opravljali novinarsko delo, kar ji je bilo neizmerno vznemirljivo, saj jo je »popeljalo na kraje, ki jih nisem pričakovala, v svetove ljudi, ki jih prej nisem poznala. Pa je nujno, da imajo svoj glas«.

Lina Akif (1995), hči sudanskega očeta in mame iz Lendave, je bila »tipičen otrok, ki je nenehno nastopal in se udeleževal vseh možnih krožkov«, na Prvi gimnaziji Maribor ji je bila najljubša prav gledališka skupina Prvi oder. Nato je, skoraj logično, sledil študij dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Zanjo so bile prelomne predstave, ki jih je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral priznani hrvaški gledališki režiser Oliver Frljić. »Zlasti predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki tematizira begunsko krizo, je v mojem jedru nekaj premaknila,« pravi igralka. »Dojela sem, da je to tip predstave, ki me nagovarja, to so teme, s katerimi bi se rada ukvarjala. To je zame teater. Prvič se mi je zgodilo, da sem si želela steči na oder in nastopiti s temi ustvarjalci.«

Za magistrsko nalogo se je želela lotiti performansa, predvsem pa je vedela, da se bo ukvarjala z nečim, kar je zanjo žgoče, osebno, kar jo boli. V tistem obdobju je začela iskati načine, kako razčistiti svojo identiteto v povezavi s svojo raso in nacionalno identiteto. »Takrat sem tudi iz nekega varnega mehurčka vstopila na trg dela in dobila prve povratne informacije, povezane z mojim videzom oziroma raso. In morala sem najti načine, kako o tem razmišljati, kako komunicirati, kdo sploh sem jaz. Kako so vse moje izkušnje do tedaj vplivale na to, kako dojemam svet.« In nastal je performans Slovenski pasijon, kjer se je s kurentovo glavo povzpela na Triglav, »oltar slovenstva«. Zanjo je bil izredno prelomen in med drugim razstavljen že v štirih galerijah, nedavno v Moderni galeriji na feministični razstavi Vedno na voljo.

Po študiju se je za nekaj mesecev zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, nato pa se odločila za pot svobodne ustvarjalke. Čutila je namreč, da jo vedno močneje vleče v avtorsko, družbenokritično in politično gledališče, pa v performativne vode in neodvisno sceno. Intenzivneje je začela sodelovati s Slovenskim mladinskim gledališčem, kjer je nastopila v odmevni koprodukciji s Kinom Šiška Strah in beda tretjega rajha po besedilu Bertolta Brechta in v režiji Sebastijana Horvata. Sodelovala je z Zavodom Maska in neodvisno sceno, nato pa se je letos pridružila ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča.

Znotraj gledališča jo najbolj zanimajo marginalni glasovi. Pogreša raznolikost vsebin, raznolikost ustvarjalcev in performerjev, »širši diapazon tega, katere teme se obravnavajo in kdo govori te zgodbe, kakšna telesa vidimo na odru«. »Mislim, da je bistveno premalo rasne in kvir reprezentacije, hendikepiranih ustvarjalcev, romskih umetnikov. Čutim, da bi o teh stvareh rada spregovorila in iskala načine, kako dati glas marginaliziranim skupinam, oziroma še raje, kako jih vključiti v same ustvarjalne procese.«

Zlasti jo zanima migrantska problematika kot posledica vojne, tema, ki je zanjo ta trenutek izredno pereča. Zadnje čase veliko razmišlja o svoji razširjeni družini iz Sudana, svojih tetah, stricih, bratrancih in sestričnah, ki so zaradi že leto dni trajajoče vojne prebegnili iz Kartuma. Prvič doživlja zapletena čustva, ki jih še sama ne zna razvozlati. Na neki način čuti krivdo, da je sama rojena v Evropi, v razmeroma varni državi, njeni sorodniki pa so sredi vojnega območja in ene najhujših humanitarnih kriz v nedavni zgodovini. »Počutim se nemočno in iščem načine, kako se s tem čustveno spopadati, in, v drugi vrsti, kako o tem razmišljati, govoriti in uprizarjati skozi umetnost. Rada bi raziskovala kompleksnost vsega tega, saj se mi zdi, da vse to pomembno preizprašuje moj obstoj. Mene tu, sredi varne Slovenije, ki me je povsem drugače determinirala, zgolj zato, ker je moj oče zaradi Titove štipendije po naključju prišel študirat v Jugoslavijo.«

V svojem poklicu je neskončno srečna, saj ji je ta način izražanja daleč najbližji. »Pravzaprav lahko znotraj polja igre – zlasti, če se ukvarjam z avtorskim gledališčem – počnem ogromno stvari: kreiram svoj lik in sem poleg tega lahko še novinarka, aktivistka, avtorica, celo dramaturginja. In ta celoten spekter umetnosti me izredno izpopolnjuje.«

* Luč: Branko Čeak