Kamasi Washington: Fearless Movement

+ + + +

Od zadnjega albuma Kamasija Washingtona – dvojnega Heaven and Earth – je minilo šest let. Ne nujno ogromno, a za izvajalca, ki je v polnem naletu, precej. Kalifornijski saksofonist in eden tistih, ki so jazz dostavili na plejliste nespecializiranega poslušalstva iz mlajših generacij, ni bil nikoli malenkosten (pred tem je izdal trojni album The Epic), tako da smo tudi tokrat pričakovali zajeten glasbeni izziv, ki se lupi počasi. Toda dobili smo nekaj malce drugačnega.

Fearless Movement je za Washingtona jedrnat izdelek – je komaj kaj več kot uro dolg enojni album in je, presenetljivo, načrtno prizemljen. Prejšnji izdelki so leteli visoko v duhovne višave, tokrat gre po njegovih besedah za »plesni album« – glasba je za Washingtona sredstvo povezovanja, na tem albumu telesnega. Poleg sčiščenih aranžmajev in manj avanturističnih ritmičnih vzorcev za profanost poskrbi kupček raperskih vložkov, ki so morda tudi najšibkejši člen celotnega projekta. Najpogosteje namreč spomnijo na čezmerno rabo raperskih začimb iz pesmarice acid jazza devetdesetih let, predvsem zaradi vsebinske neprepričljivosti nametavanja puhlic in šablonskega umeščanja brez domišljije. Poleg rimobrcačev (D-Smoke ...) ne zmanjka niti drugih gostov, od basista Thundercata do pevca Bj the Chicago Kida. Od staroste in eminence Georgea Clintona do hitro vzpenjajočega se pihalca v različne flavte Andreja 3000. Prispevek tega je precej prepričljivejši od prvega – počasna popevkarska fankijada s Clintonom Get Lit je pozabljivo generična glavozibačina, hipnotično repetitivna nežnost posnetka Dream State pa je eden od vrhuncev plošče, pri katerem je čar v podrobnostih in ki je hkrati tudi učna ura odmerjanja.

A čeprav nas Washington tokrat odpelje na ekskurzijo krajšega formata, epskih trenutkov vseeno ne manjka – kar nekaj posnetkov je dokaj dolgih, razvijajo se počasi in imajo veličastne vrhunce – pri teh na nekaj delih pride na vrsto prepoznavno zborovsko petje, ki je že prava Washingtonova znamka. Pompoznost je neizbežna, tudi zaradi orkestralnosti nabora instrumentov in samega aranžiranja.

Ne manjka pa niti osladnosti – popevkarskih in instrumentalnih jazz balad. Pri počasnejših delih se Washington izkaže slogovno žanrski, korekten, tudi staromoden. Lokacijo izvedbe posnetka ali dveh si tako zlahka zamislimo v zatemnjenem baru kakšnega petičnega hotela.

Fearless Movement še enkrat potrdi izvrstno in zunajserijsko Washingtonovo sposobnost počasnega grajenja zares mogočne glasbene predstave, ki na trenutke spoštljivo (in celo preveč dosledno) citira spomenike jazza, soula, funka in hiphopa in se jim klanja. Gibanje je neustrašno, a nikoli povsem ne uide s povodca in nikjer zares ne podivja.