O čem bomo odločali 9. junija

Bo na prihajajočih EU-volitvah evroskeptikom in populistom uspelo zlomiti os Pariz– Berlin?

Čez mesec dni, v nedeljo, 9. junija, bodo v Sloveniji in v večini ostalih članic volitve v evropski parlament. Za zdaj kaže, da bomo devet evroposlancev izbirali med vsaj 13 listami. Na volitve se bodo odpravile vse parlamentarne stranke in tudi številne zunajparlamentarne, kot so Vesna, Pirati, SLS, Zeleni Slovenije, Resnica, Dobra država s stranko DeSUS in stranka Nič od tega. Za EU-volitve je v Sloveniji značilna nizka udeležba: leta 2019 se jih je udeležilo zgolj 28 odstotkov upravičencev, kar je le polovica povprečja EU. Posledica nizke udeležbe je, da na teh volitvah v Sloveniji že tradicionalno slavijo stranke z najzvestejšo bazo, kot je evrokritična SDS. Še ena značilnost evropskih volitev pa je tudi precejšnja zmeda o tem, za kaj pri njih dejansko gre. Mnogi politiki se namreč na evropske volitve odpravljajo z obljubami, ki z EU nimajo veliko skupnega.

Že ideološko je zmešnjava velika. V oddaljenem Bruslju se poslanci iz več kot 170 nacionalnih strank združujejo v sedem političnih skupin na ne takoj doumljive načine. Socialisti iz enih držav si lahko delijo politična prepričanja s konservativci iz drugih: bivši angleški laburisti so se na primer vsaj na nekaterih področjih najbolje razumeli z nemškimi krščanskimi demokrati iz CDU. Tudi danes pogosto ni povsem jasno, kateri politik kaj zagovarja v Evropski uniji. Ljudmila Novak, ki za stranko NSi kandidira znotraj Evropske ljudske stranke (EPP) omenja dvolično vlogo slovenskih poslancev iz vrst SDS, ki »dejansko glasujejo po protievropski Orbánovi liniji, hkrati pa sedijo v klopeh EPP«. »Bilo bi prav, da se končno odločijo, v katero skupino sodijo,« pravi. Meni, da sta na koncu glavni skupini le dve: v eni se poslanci zavzemajo za Evropo – poleg njene EPP v ta blok spadajo še socialisti (SD), liberalci (Renew) in Zeleni. Obstaja pa še evroskeptična ali celo protievropska skupina, v katero spadajo tudi različni »plačanci«, pravi Ljudmila Novak, in so združeni v političnih skupinah ECR, ID in Levica.

Evroposlanka iz Gibanja Svoboda Irena Joveva, članica liberalne skupine Renew, pri ponazarjanju te zmede ravno tako omenja položaj slovenskih poslancev iz vrst SDS, ki v zadnjem mandatu pogosto niso glasovali enako kot zmerna večina njihovih kolegov znotraj EPP, ampak kot »skrajneži« v protievropsko usmerjenih skupinah. »Niso glasovali za akt o svobodi medijev, niso za varni splav, glasovali so celo za hrvaškega vojnega zločinca, pri čemer naj bi se zmotili,« našteva. A ideološka zmeda vlada tudi znotraj njenega tabora, priznava. Znotraj liberalne skupine sedijo namreč vzhodnoevropski (neo)liberalci, med njimi člani stranke ANO češkega oligarha Andreja Babiša, ki si prizadevajo za minimalno vlogo držav, skupaj z liberalci iz zahodnih držav, na primer iz Francije, kot so člani stranke Preporod francoskega predsednika države Emmanuela Macrona, ki se zavzemajo za okrepljeno vlogo držav. »Sama sem bila velikokrat črna ovca, na primer pri glasovanjih o delavskih pravicah,« se spominja. Takšno izkušnjo ima tudi Milan Brglez, sicer član Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov: »Ko smo se tolkli za socialne pravice, smo pri mnogih vprašanjih morali najti kompromis s skrajno desnico, to je s člani skupine ECR, da smo prišli mimo liberalcev.«

Največja nevarnost krepitve populistov, evroskeptikov, suverenistov in drugih nacionalistov je, da lahko razdrejo že tako ali tako načeto vez med Nemčijo in Francijo.

Še bolj zapleten pa je proces odločanja v EU, ki mu s komisijo in svetom EU (da ne omenjamo še ločenega evropskega sveta) le stežka potegnemo domače vzporednice. Čeprav se na videz vsi spoznamo na EU, te postopke pozna le peščica strokovnjakov. Ena izmed njih je Sabina Lange, sicer profesorica mednarodnih odnosov s Fakultete za družbene vede, ki pa je zadnjih 15 let na Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA) v Maastrichtu svetovala vladam in drugim zainteresiranim o podrobnostih odločevalskih procesov v EU. Na vprašanje, kako dejansko deluje EU in kako se kažejo posamezne ideologije, nas Sabina Lange takoj ustavi: »Pri evropskem parlamentu so ideološke razlike vidne pri njihovih lastnih pobudah, dosti manj v zakonodajnem delu. V zakonodajnem delu EP sprejme kompromis s 27 državami članicami.« Evropska unija je na eni strani sila kompleksno združenje politik in interesov, kjer nastajajo tudi predpisi o razvoju in uporabi umetne inteligence. A o tem na prihajajočih volitvah seveda ne bomo odločali. O čem pa bomo?

V grobem, pravi Sabina Lange, je EU-zgodba zelo preprosta: »V Evropi lahko danes vidite le enega politika, ki daje predloge, ki je aktiven. In to je francoski predsednik Emmanuel Macron. A Macron ni viden po naključju. Viden je, ker je francoski predsednik in ker je Francija postala močnejša po odhodu Velike Britanije. Macron danes daje vsebino in ima pobude, celino potiska naprej, je eden glavnih zagovornikov tesnejše in močnejše EU. Drugi aktivni politiki imajo zelo malo idej in morda bolj zapleteno domačo politično situacijo. Ste v zadnjem času kaj slišali španskega premiera Sancheza, ki je predsedoval EU? Niste. In tudi ne rahlo paralizirane Nemčije, ki pazi tudi na to, da Francija ne bo postala premočna. Evropske volitve bodo odločale o tem, kako se bodo te silnice, morda to razmerje med Francijo, ki potiska naprej, in Nemčijo, ki jo stežka dohiteva, na novo vzpostavile,« pravi.

S tem se strinja tudi Brglez, sicer profesor mednarodnih odnosov. Sam v tem celo vidi razloge, zaradi katerih so se v EPP, kjer prevladujejo Nemci, v zadnjem času odločili za bolj evroskeptično, to je protimacronovsko držo. Glavna bruseljska novica minulega tedna je izjava predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, ki se poteguje za nov mandat. Von der Leynova v eni od debat ni izključila možnosti dogovora s skupino ECR, ki ji pripadajo skrajni desničarji in številni zadrti evroskeptiki. Evroposlanci ECR so danes predvsem člani bivše poljske stranke Zakon in pravičnost, zaradi katere je konec koncev evropska komisija proti Poljski sprožila postopke zaradi nespoštovanja temeljnih načel delovanja EU. Ljudmila Novak pravi, da ni s tem nič narobe, češ da v EPP z najbolj skrajnimi strankami ne sodelujejo, z ECR pa od primera do primera. Za socialiste in liberalce pa so takšne izjave nesprejemljive.

»To koketiranje s skrajno desnico je eden največjih problemov in za nas, socialiste, ena največjih groženj za prihodnost EU, zaradi česar smo se mi tudi odločili, da se s temi političnimi skupinami ne bomo dogovarjali. Sodelovanje s skrajno desnico pomeni, da razgrajujemo EU, da vračamo pristojnosti državam, da smo obupali pri sprejemanju skupnih dogovorov, v kar mi ne bomo privolili,« nam je povedal Brglez. V njegovi stranki so za močnejšo Evropo, celo takšno, ki bo sposobna obdavčiti velekapital, ne pa, da se bo EU krepila le s prispevki držav. Joveva ravno tako pravi, da jo je izjava von der Leynove presenetila: »Te volitve so prelomne, ker so stvari zelo resne. In populizem danes res ni na mestu, še manj pa kakršnokoli sodelovanje z ECR. Verjamem, kot pravi tudi Macron, da potrebujemo še več združevanja, če želimo biti močnejši in konkurenčnejši. ECR sicer ni najbolj skrajna skupina v EU-parlamentu, so pa njena stališča vseeno skrajna. In res zbuja skrb, ko dejansko že nekaj časa opazujemo najrazličnejša sklepanja kompromisov med EPP in ECR.«

Posledica nizke udeležbe je, da na volitvah v evropski parlament v Sloveniji že tradicionalno slavijo stranke z najzvestejšo bazo, kot je SDS.

Če je von der Leynova danes ena najmočnejših evropskih figur, ki ob šibki nemški vladi še bolj žari, pa je na drugi strani to tudi zaradi geopolitičnih razlogov Emmanuel Macron. Ta ima zadnje čase številne, zelo drzne ideje. Ena zadnjih in najbolj znanih je, da ne izključuje pošiljanja vojakov v Ukrajino. Njegov zadnji, že skoraj programski govor konec aprila na univerzi v Sorboni je bil dolg dve uri. V njem je dramatično zatrdil, da EU lahko umre. Da je EU razdeljena, počasna in nima ambicij. Zahteval je, da EU postane velesila, ki bo znala braniti svoje meje. V govoru se je zavzel za močno Evropo, za evropsko vojsko, celo za evropski nuklearni ščit in seveda za lastno industrijo EU, za evropski vesoljski program. Njegova sporočila so bila tudi zelo dramatična: EU lahko zaradi jeze, ki se kopiči v ljudeh in skrajno desnih strankah, zaradi nedelovanja njenih voditeljev celo propade. Eden od konceptov, ki jih Macron že dlje časa zagovarja, je strateška dvoumnost. Macron meni, da EU ne bi več smela delovati predvidljivo, z dajanjem zagotovil – kar je sicer predvsem značilnost nemške zunanje politike.

Ali želi s tem Macron res krepiti idejo EU ali predvsem vlogo Francije v njej in konec koncev njene obrambne industrije? Ima na drugi strani von der Leynova prav, da se povezuje s skrajnimi desničarji? V EPP pravijo, da je to Macronova predvolilna kampanja. »Njegovim liberalcem ne kaže najbolje in je zaradi tega precej glasen,« nam je dejala Ljudmila Novak. A številne od njegovih idej ali zahtev niso zgolj floskule. Po napadu Rusije na Ukrajino leta 2022 smo zaradi Macronove pobude dobili Evropsko politično skupnost, znotraj katere lahko vse evropske države, od Turčije do Armenije, razpravljajo o prihodnosti Evrope v najširšem smislu. Kritiki seveda pravijo, da je to ideja, ki je nadomestilo za širitev, ki ji je bila Francija do nedavnega zelo nenaklonjena, a velik vpliv Macrona ali Francije je viden tudi v njeni povečani vlogi v boju proti posledicam epidemije in energetske draginje. »Dolgo let je bila zvezda med komisarji komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager. Po novem jo je zasenčil evropski komisar za notranji trg Thierry Breton. Francoski vpliv je viden pri vzpostavitvi in delitvi evropskih sredstev, s katerimi Evropa krepi največja podjetja po pandemiji,« razlaga Sabina Lange.

Odnos med Francijo in Nemčijo je sicer že od vsega začetka veljal za gonilo povojne Evrope, a se v zadnjih letih napetosti in nesoglasja med obema državama povečujejo. Že pri energetskih vprašanjih državi ne najdeta konsenza, na različnih bregovih sta kljub vojni v Ukrajini in deklarativni enotnosti tudi na področju sodelovanja pri obrambi. Skrajno desna, evroskeptična in protievropska gibanja pa se ob tem krepijo. Okrepila so se tudi ob prejšnjih EU-volitvah leta 2019 in po najnovejših volilnih napovedih bodo te sile po junijskih volitvah še močnejše.

Te spremembe pa niso nedolžne. Kajti največja nevarnost krepitve populistov, evroskeptikov, suverenistov in drugih nacionalistov je v tem, da lahko ti razdrejo že tako ali tako načeto vez med Nemčijo in Francijo, kar lahko res vodi do, kot svari Macron, smrti EU. Te napovedi se morda zdaj zdijo prenagljene ali preveč dramatične, a dejansko je to tista vsebina, o kateri bodo tudi slovenski volivci odločali naslednji mesec.