Pregon gospodarskega kriminala dodatno otežen

Vlada je pred dnevi potrdila in v državni zbor poslala spremembo zakona o kazenskem postopku, s katero se zaostrujejo pogoji, ki jih morata izpolniti policija in tožilstvo v konkretnem primeru, če želita izvajati prikrite preiskovalne ukrepe, predvsem pridobivati podatke o elektronskih komunikacijah in bančnih transakcijah. Višja raven zaščite pred posegi državnega represivnega aparata je z vidika blaginje družbe težko kaj spornega, čeprav se v tem primeru s to trditvijo ne strinjajo vsi. Še posebej ne na tožilstvu, kjer opozarjajo na oteževanje, če ne celo onemogočanje pregona najhujših oblik kriminala, predvsem korupcije, gospodarskega in organiziranega kriminala.

Spomladi 2019 je tedanja vlada Marjana Šarca, ki so jo poleg njegove stranke sestavljali še Socialni demokrati, tedaj še Cerarjeva SMC, Stranka Alenke Bratušek in DeSUS, spreminjala zakon o kazenskem postopku. Poleg nujnih novosti, katerih namen je bilo dodatno varovanje žrtev kaznivih dejanj, je bilo v njem tudi nekaj sprememb, ki znižujejo ali utrjujejo nekatere že tako nizko postavljene standarde za posege policije in tožilstva v človekove pravice. Zakon je bil po oporekanju iz opozicije in koalicije nazadnje potrjen z dokaj nizko večino za tako pomemben zakon in tolikšne posege v človekove pravice, ki jih prinaša. Potrjen je bil s 46 glasovi, pri čemer so glasove prispevali tudi iz opozicijske SNS.

Na to so se odzvali v tedaj nehomogeni opoziciji, kjer sta se združili SDS in Levica, kar je zelo redko videno, in tako zadostili pogoju tretjine poslancev, ki lahko vložijo zahtevo za oceno ustavnosti zakona. To sta stranki storili maja tistega leta, potem pa je ustavno sodišče zadevo presojalo daljši čas in izdalo več delnih odločitev, zadnjo in morda najpomembnejšo avgusta lani. Tedaj je ustavno sodišče odločilo, da najnižji mogoči standardi za nekatere izmed večjih policijskih posegov v zasebnost niso skladni z ustavo. Zdaj Golobova vlada s spremembami zakona o kazenskem postopku uresničuje to odločbo ustavnega sodišča.

Kar se tiče dokaznih standardov, ki jih morata doseči policija in tožilstvo, če želita pridobiti soglasje sodišča za nekatere posege v človekove pravice, si sledijo nekako takole. Najnižji standard so »razlogi za sum«, nekakšna osnovna informacija, da bi bila neka oseba lahko storila kaznivo dejanje. To je dokazni standard, ki ga potrebuje policija, da opravlja začetno delo. Sledijo »utemeljeni razlogi za sum«, za katere se zahtevajo obrazloženi, utemeljeni razlogi, ki kažejo verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ta dokazni standard se zahteva za najhujše posege v človekove pravice v predkazenskem postopku, ko policija in tožilstvo skušata zbrati dovolj dokazov za »utemeljeni sum«, da je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno. Utemeljeni sum, ki je tretji, še strožji dokazni standard, že pomeni, da je večja verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot da ni bilo. Hkrati je to tudi pogoj za uvedbo sodne preiskave, ki potem teče pod vodstvom sodišča do morebitne vložitve obtožnice, osumljenec pa ima pravico biti seznanjen s podrobnostmi preiskave.

S tokratnim zviševanjem dokaznih standardov v predkazenskem postopku torej ne pridobimo vsi, pač pa le posamezniki, ki so za družbo zelo škodljivi?

In kateri so največji posegi v človekove pravice v času predkazenskega postopka, ko preiskovanec ne ve, da ga policija preiskuje, če pa ve, nima pravice izvedeti, kaj preiskuje, saj gre za tajen postopek? To so prikriti preiskovalni ukrepi – recimo tajno sledenje, prisluškovanje in snemanje različnih oblik komunikacije, nadzor nad pisemskimi in drugimi pošiljkami, nadzor računalniških sistemov bank in drugih pravnih oseb. Poleg izpolnitve nekaterih drugih pogojev morajo biti utemeljeni razlogi za sum podani tudi za hišno in osebno preiskavo, pridržanje in začasno zavarovanje domnevno protipravno pridobljenih sredstev.

Za nekatere druge prikrite preiskovalne ukrepe, za pridobivanje prometnih podatkov elektronskih komunikacij in za podatke o bančnih transakcijah, doslej niso bili zahtevani utemeljeni razlogi za sum, pač pa le razlogi za sum, torej osnovna informacija o domnevnem kaznivem dejanju. Gre za preiskovalne ukrepe, ki jih policija (in tožilstvo) redno uporablja, saj omogočajo začetno potrditev ali ovrženje suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Gre za podatke o partnerjih, času in trajanju komunikacije, telefonske številke, IP-naslove in podobno. Ti podatki ne omogočajo vpogleda v vsebino komunikacij, je pa iz njih mogoče izpeljati številne ugotovitve o marsikaterem vidiku zasebnega življenja obravnavanih oseb, kot so vsakodnevne navade, kraj prebivališča, vsakodnevne ali druge poti, dejavnosti, družbeni odnosi in okolja, ki jih obiskujejo, in podobno. Ustavno sodišče je lani avgusta presodilo, da gre za prehude posege v zasebnost, ki so poleg tega po zakonu mogoči le pri hujših kaznivih dejanjih z višjimi zagroženimi kaznimi, da bi zanje zadostoval najnižji dokazni standard. Da so torej tudi v teh primerih potrebni izkazani »utemeljeni razlogi za sum«.

Odločitev ustavnega sodišča se zdi pričakovana, smiselna in tudi dobrodošla. Vsakršno zviševanje dokaznih standardov za posege represivnega aparata v človekove pravice je smiselno, saj gre po navadi za nasproten proces, podkrepljen z zahtevami po učinkovitosti. Vsakič, ko se v represivni zakonodaji zviša kak tak standard, to neposredno ali pa posredno, konkretno ali pa vsaj v splošnem prispeva k nekoliko višji ravni človekovih pravic za vse. Prav tu pa se pojavi osnovni pomislek glede tokratnih sprememb. Ker gre za preiskovalne ukrepe, ki so mogoči le pri hujših kaznivih dejanjih – recimo pri korupciji, gospodarski kriminaliteti, organiziranem kriminalu – pridejo v poštev predvsem pri koruptivnih politikih, gospodarstvenikih, kapitalistih, narkokartelih, trgovcih z ljudmi in orožjem … Z zviševanjem dokaznega standarda torej tokrat ne pridobimo vsi, pač pa le posamezniki, ki so za družbo zelo škodljivi. In ker bo poslej pregon teh oblik kriminala dodatno otežen, bi to lahko pomenilo, da smo s tem vsi drugi, družba v celoti, celo na slabšem.

Prikriti preiskovalni ukrepi so posegi v posameznikovo zasebnost, ki jih policija in tožilstvo v predkazenskem postopku izvajata brez vednosti preiskovanca.

»Spremembe bodo nedvomno vplivale na delo tožilstva in izvajanje funkcij odkrivanja in pregona vseh kaznivih dejanj. Zaradi zagotovitve višjega dokaznega standarda bo treba (predhodno) zbrati več dokazov za pridobitev podatkov, ki so v obdobju vse večje digitalizacije in ’selitve’ na splet vse bolj bistveni. To pa bo podaljšalo predkazenski postopek in ogrozilo zavarovanje in pridobitev bistvenih dokazov, pa tudi odkritje storilcev. Navedeno bo vplivalo predvsem na začetne faze, ko je bistvenega pomena čim hitrejše reagiranje,« pojasnjujejo na specializiranem državnem tožilstvu, kjer preganjajo najzapletenejše oblike kaznivih dejanj, in dodajajo, da bo »sprememba 156. člena zakona o kazenskem postopku podaljšala preiskovanje (predvsem) gospodarskih kaznivih dejanj, saj bo treba pridobivati dodatne sodne odredbe tudi za podatke, ki se sicer vodijo v javnih evidencah, kar bo seveda še dodatno obremenilo policijo, tožilstvo, pa tudi sodišče ter s tem podaljšalo čas odkrivanja kaznivih dejanj«. Pri tem naj bi bila težava predvsem, da bo v prihodnje težje spremljati tokove denarja v primerih gospodarske kriminalitete in korupcije, pa tudi organiziranega kriminala, prek katerih je mogoče sklepati, da se izvaja oziroma se je že izvedlo kaznivo dejanje.

Po besedah nekaterih tožilcev, ki so želeli ostati anonimni, tožilci v številnih primerih že danes izpolnjujejo pogoj »utemeljenih razlogov za sum«, tudi kadar so zahtevani zgolj »razlogi za sum«. Do tega je pripeljalo ravnanje sodišč, ki so zahtevala vedno podrobnejše obrazložitve tudi pri najnižjem dokaznem standardu. Če bodo to tako razumela tudi sodišča, bo prilagoditev na oteženi pregon najhujših oblik kriminala lažja. Če pa bi sodišča po novem dejansko tudi v teh primerih zahtevala višji standard kot doslej, potem, pravijo, bo pregon takšnih oblik kriminala v še precej resnejših težavah, kot je bil doslej.

Oteženo preiskovanje najhujših oblik kriminala je vedno stranski produkt varovanja velike večine pred najbolj grobimi posegi države v človekove pravice. Ne gre si namreč želeti, da bi imeli (pre)nizko postavljene standarde za posege v človekove pravice in hkrati slabo usposobljen in kadrovsko podhranjen represivni aparat na čelu s policijo, ki je poleg tega v zadnjih letih dokončno postala predvsem orodje v rokah politike.