Max Modic  |  foto: Borut Krajnc

 |  Kultura

Severina / »Politiki so ljudje brez čustev. Če jih slučajno imajo, potem jih skrivajo.«

Hrvaška pevka je te dni javno podprla evropsko državljansko pobudo za varen in dostopen splav My Voice, My Choice

© Borut Krajnc

Hrvaška pevka Severina je te dni javno podprla evropsko državljansko pobudo za varen in dostopen splav My Voice, My Choice, ki jo je podpisalo že več kot 200 tisoč ljudi. "Pobudo so začele ženske iz Slovenije, iz srca jim hvala. In to srce je zanje in za več kot 20 milijonov žensk v Evropi, ki trenutno nimajo dostopa do splava," je dejala med drugim in se tako zahvalila Inštitutu 8. marec. Ob tem spodaj v celoti ponovno objavljamo intervju, ki ga je leta 2011 s hrvaško pevko za posebno izdajo Mladine pripravil pokojni novinar Max Modic.

***

Intervju s Severino (Mladina Intervju, 2011)

Ena in edina. Pevka, estradnica, manekenka in igralka. Dekle iz splitske delavske družine, ki se je po trnju povzpelo do zvezd in postalo (nad) nacionalna ikona.

Espresso: 3 evre. Veliko točeno ožujsko pivo: 6 evrov. 62 minut na štiri oči s Severino: neprecenljivo. Še posebej zato, ker je njen menedžer rekel, da imava na voljo 40 minut. Ko se je pojavila v lobiju luksuznega zagrebškega hotela, mi je takoj postalo jasno, kako se je počutil Gajaš iz Petelinjega zajtrka, ko je prvič uzrl najbolj seksi bitje na hrvaški estradi in slišal Gardelin, tisto pesem, ki zlepa ne pride izpod kože, ko enkrat tja zleze.

Ker sva s foto Krajncem zaprisežena ljubitelja ženskega motiva, sva za trenutek kar pozabila dihati. Tokrat namreč ni prišla kot dekle z naslovnice novega albuma. Niti kot manekenka z glamuroznih strani modnih revij. Še manj kot igralka iz kake razvpite gledališke predstave ali filmske uspešnice. Prišla je kot Severina Vučković. Naravna, spontana, duhovita in tudi brez glamurozne oprave tako iskreno lepa. Malodane nedolžna. Ampak tega ne bom rekel. Nedolžnost nima kaj iskati na estradi, kjer se Severina od svojega dvanajstega leta počuti kot doma. Izmaknila se je vsem polenom, ki so ji jih pod noge zmetali zavistneži in konkurenca. Preživela je sužnjelastniške pogodbe in porazila fevdalne menedžerje. In triumfirala tudi potem, ko je njen zasebni film postal javna last.

»Zato tudi je ikona, ena od redkih avtentičnih, tistih, ki niso proizvod naših verskih, intelektualnih in ideoloških izmišljij; avtentična Marija vseh hrvaških profanih in svetovljanskih prepričanj. Moško hrepenenje in ženski ideal. Pred njene noge padejo vse politične in ideološke razlike, pred njo so enaki levičarji in desničarji, kozmopoliti in nacionalisti. Samo njeno kraljestvo je zemeljsko,« je o Severini zapisal Miljenko Jergović.

Podpišem.

Vsako besedo.

Goran Bregović je v intervjuju povedal, da zelo rad sodeluje z vami, ker imate nekega vraga v sebi. Kakšen vrag je to? 

Goran je zelo duhovit. Ne vem, verjetno tak vrag, kakršnega tudi on skriva v sebi. Zato sva se tudi tako ujela, čeprav ne vem, kakšne vrste vrag bi to bil. Goran je res neverjetna oseba. Sodelovati sva začela s pesmijo Moja štikla. Poklicala sem ga in vprašala, ali bi se dalo kaj narediti s to pesmijo. Goran je naredil nov aranžma, pesem je nato leta 2006 zmagala na Dori in uvrstila sem se na tekmovanje za pesem Evrovizije. Najino sodelovanje še zmeraj traja. Čeprav sem na naslednjem albumu začela delati brez njega, me je vseeno prosil, ali lahko preposluša material. Na nadaljevanju albuma Zdravo Marijo bova začela sodelovati konec tega leta ali pa v začetku naslednjega, kar me resnično veseli, saj je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim od njega. Z njim je užitek delati.

Kaj je največja neumnost, ki ste jo slišali o sebi? 

Da sem lepa in pametna, ha ha.

Ee ... okej, bom vprašal raje, na katera vprašanja nikoli ne odgovarjate. 

Običajno mi ni tako zelo nerodno zaradi vprašanj, kot mi je zaradi tistih, ki jih zastavljajo. Takrat se počutim neprijetno zaradi njihovih vprašanj, ne pa zaradi svojih odgovorov. Drugače pa ni vprašanj, na katera se ne bi dalo odgovoriti.

Ste kdaj razmišljali, da bi šli v politiko? 

Nikoli nisem razmišljala o politiki. Izbrala sem umetnost v najširšem pomenu. Politiki so ljudje brez čustev. Če jih slučajno imajo, potem jih skrivajo. Če pa jih ne skrivajo, potem z njimi kalkulirajo.

Taka je bila moja mati. Moj oče jo je varal, vendar jo je kljub temu še vedno privlačil. In kljub vsemu ji je bilo z njim lepo. Kljub vsemu je vedno mislila, saj se bo vrnil, saj bo prišel domov. Meni se je to zdelo nepojmljivo.

Na levi in na desni? 

Vsi. V tem se razlikujejo od nas umetnikov, ki od čustev živimo. Ne morem si predstavljati, da bi bila ena od njih. Največ naredijo ljudje, ki so svobodni in niso v politiki. Politika ima pač moč in ti lahko nakoplje težave, če se izpostavljaš in preveč posegaš na njeno področje. Ampak včasih se splača. Za lastno zadovoljstvo.

Kaj bi denimo sporočili Jadranki Kosor? 

Nič. Ker nič ne posluša. Ljudje ji sporočajo marsikaj, in to glasneje kot jaz, pa nikogar ne sliši.

Kaj pa bi sporočili tistim, ki so med parado ponosa na splitskih ulicah vpili »Ubij, ubij pedra«?

Zelo mi je žal, ker nisem bila v sprevodu. Žalosti me, ker to ni več Split moje mladosti. To ni več mesto, v katerem sem odraščala. Split nikoli ni bil mesto sovraštva. Split je vedno slovel po svoji prijaznosti, prijateljstvu, odkritosrčnosti in duhovitosti. Split je bil 'naše malo misto'. Ne vem, kaj se mu je zgodilo. Tisto, kar smo lahko videli, je bil izraz neverjetne nestrpnosti in nezadovoljstva, ki samo čakata, da nekje eksplodirata. Tokrat je bila to parada ponosa, prihodnjič bo nekaj drugega. Potem so se izgovarjali, da so jih ti ljudje prišli provocirat. Ti ljudje niso prišli nikogar provocirat, prišli so izrazit svoje stališče. Tako kot so ga, niti ne tako dolgo nazaj, v ZDA morali izraziti Afroameričani. Župan Splita naj bi celo rekel, da so jo še dobro odnesli. To se mi zdi nedopustno, tudi če je jasno, da kalkulira z glasovi volivcev. Tega ne bi smel izjaviti. Ampak politika, ki je trenutno na oblasti, je pač taka.

Homoseksualnost imajo torej tudi še marsikje na Hrvaškem za bolezen ... 

To se pogosto sliši že v šoli in v vzgojno-izobraževalnem procesu nasploh. Ni osnovne logike: če so po njihovem ti ljudje bolni, zakaj potem vanje mečejo kamenje, namesto da bi jim poskušali pomagati? Kje ste videli, da se bolne ljudi pretepa? In to v 21. stoletju?

Kaj menite, kdo koga bolj potrebuje - Evropa Hrvaško ali Hrvaška Evropo? 

Hrvaška Evropo.

Zakaj? 

Mislim, da se bo z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo marsikaj popravilo na bolje, morda se nam bo celo dvignil standard, kdo bi vedel ... Vi mi povejte, vi ste v Evropi.

Hmmmm ... 

No, upam vsaj, da bo potem manj takih neprijetnosti, kot je bil ta eksces v Splitu. Ker nam bo nerodno, če se bomo v neki urejeni skupnosti še naprej tako obnašali.

Za katero stranko ne bi nikoli nastopali? 

Je to neke vrste moralno vprašanje? Čeprav vemo, da politika in morala ne gresta najbolje skupaj? Ne vem, za poklic, ki se ga trudim opravljati karseda profesionalno, sem si izbrala petje in nastopanje, to pa pomeni, da lahko brez slabe vesti nastopam za vsako opcijo, ki je izbrana na legalnih in legitimnih volitvah pri nas ali v tujini. To bi bil najbolj pošten odgovor. Poglejte na primer cerkev na Hrvaškem, ki se, kot je znano, odkrito spogleduje s HDZ, to pa še ne pomeni, da pripadnikov drugih strank, vključno z levičarji, ne bodo spovedali, če slučajno stopijo v spovednico. To je pač posel. Zanimivo, da se ta moralna vprašanja v smislu, za katero stranko pa ti nastopaš, najpogosteje zastavljajo prav nam, javnim izvajalcem. Jaz recimo zagotovo ne bom nastopala za HDZ. Vsaj še nekaj naslednjih let ne (nasmešek). Dokler se stvari korenito ne spremenijo.

So vam kdaj ponujali plačilo, da za neko stranko ne bi nastopali?

Ne, to pa še ne. Čeprav moj menedžer pravi, da bi tako plačilo kar sprejel, ha ha.

Za estrado se načelno meni, da je to lahkoten poklic ...

Potem ne govorimo o isti estradi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da gre za dokaj trdo delo, v katerem smo ženske še toliko bolj izpostavljene.

© Borut Krajnc

Kaj je po vašem najtežje in kaj najlažje? 

Najlažji in najlepši del je tisti koncertni del, ko prideš na oder in zapoješ. To je čudovit občutek. Vse ostalo je težje. Marsikaj tudi zoprno. Vendar ljubezen do nastopanja odtehta vse napore, tudi fizične, in logistiko, ki je včasih zelo zahtevna.

Koliko koncertov imate na leto? 

Okoli sto.

Ali drži informacija, da ste na začetku kariere imeli v pogodbi zapisano tudi to, koliko se lahko največ zredite? 

Res je. To je bil čas sužnjelastniških pogodb. In sužnjelastniških odnosov med mlado, neizkušeno in nebogljeno pevko ter domnevnimi velikimi poznavalci glasbenega šovbiznisa. Srečna sem, da je to za mano. Nasmeh je na srečo ostal. Pogosto se zgodi, da izgine tudi ta. Skupaj s tistimi, ki jim zaupaš, da ti bodo pomagali. Takrat pač ni bilo možnosti, da bi si vzela čas in nekatere stvari premislila.

Morajo nadobudne začetnice še vedno podpisovati take sužnjelastniške pogodbe, če želijo napredovati? 

Po mojem da, ni pa nujno. Če pogledate pogodbe, ki jih podpisujejo denimo udeleženci resničnostnih šovov, boste videli, da je to sužnjelastništvo postalo bolj prefinjeno. Še vedno pa ti dajo jasno vedeti, da si brez njih 'niko i ništa'. Morda je bilo meni kljub vsemu lažje. Z dvanajstimi leti sem postala najmlajša članica splitskega združenja glasbenikov. S štirinajstimi leti sem začela nastopati po hotelskih terasah, hodila sem na tekmovanja, nabirala prve aplavze, osvajala nagrade, spoznavala različne odre. Imela sem veliko možnosti za koncertiranje. Dandanes mladi tega nimajo več. Terase so izumrle, živa glasba je - vsaj na Hrvaškem - postala redkost. Preostanejo jim resničnostni šovi, na katerih dobijo svojih petnajst minut slave, in potem večinoma poniknejo nazaj v anonimnost. Mnogi so odkrito zmedeni, celo šokirani, ker se jim takoj zgodi vse naenkrat, ne vejo pa, da so samo del programa, ki je aktualen eno samo sezono.

Je za uspeh na estradi pomembnejši glas ali stas? 

Hmmm ... (skrivnosten nasmeh). Težka vprašanja so to. Mislim, da je najpomembnejša osebnost. Pod pogojem, da imate nekaj talenta, da premorete nekaj glasu in da niste ravno največja grdoba na svetu.

Kakšna pa je po vašem razlika med lepoto in seksapilom? 

Po mojem se to dvoje ne izključuje. Lepa ženska je lahko tudi zelo seksapilna, ni pa nujno. Sicer pa je z osebnim šarmom mogoče nadoknaditi marsikatero pomanjkljivost tako glede lepote kot seksapila.

Nietzsche je nekoč zapisal, da nas tisto, kar nas ne ubije, okrepi ...

Tu se z Nietzschejem ne strinjava.

Ne? Zakaj? 

Verjetno je hotel gospod filozof povedati nekaj zelo pametnega, ampak v resnici nas tisto, kar nas ne ubije, večinoma naredi zelo šibke in negotove.

Priročno orožje, specializirano za ubijanje uspešnih karier, so v zadnjem času postali ukradeni domači videoposnetki. Vendar se pogosto zgodi, da svoj cilj zgrešijo, in tisti, čigar kariero bi morali ubiti, postane še slavnejši in bolj priljubljen. Upal bi si trditi, da se je to zgodilo tudi v vašem primeru. 

Težko govorim o drugih primerih - raje bi videla, da mi tudi o svojem ne bi bilo treba -, ker jih ne poznam in mislim, da sem edina, ki se ji je to zgodilo pri nas. Slišala sva se z Goranom Bregovićem, ki se mu je zgodilo nekaj podobnega, toda on je moški in zlahka je zamahnil z roko, češ, glejte, kaj me briga. Dobro je vedel, kaj pomeni, če se na Balkanu nekaj takega zgodi ženski, in me poskušal tolažiti. Čas resnično ni mogel biti manj primeren. Leta 2001 sem bila na 'vsejugoslovanski' turneji (z izjemo Srbije), ki jo je podprlo pet sponzorjev. Naslednje leto sta izšla hit album Pogled ispod obrva ter Virujen u te, album z največjimi uspešnicami v živo. Leto kasneje sem dobila vlogo v gledališki predstavi Karolina Riječka. Skratka, bilo je super, potem pa na lepem moj zasebni film postane javna last. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. V mojem stanovanju smo postavili nekakšen krizni štab in razpravljali o možnostih. Nehala sem dajati intervjuje in kakih pet mesecev sploh nisem šla v javnost. V Supetru na Braču sem hranila ribice, kuhala in gospodinjila, česar že res dolgo nisem počela. Morala sem nekako preboleti to obdobje. Prihajale so ponudbe za organizacijo koncerta podpore na Poljudu in podobne pobude, vendar se mi je v tistem trenutku zdelo najpametneje, da se umaknem in počakam, da nevihta mine. Upanje, da še obstajajo ljudje, ki razmišljajo normalno, mi je povrnil Miljenko Jergović. Dejal je, da se je odrekel vsem, tudi prijateljem, ki so čutili potrebo o tej zadevi govoriti grdo ali zaničevalno. Potem smo šli na sodišče in poskušali ustaviti ta plaz, predvsem pa pojasniti, da sama pri vsem skupaj nimam čisto nič. Vse to mi je požrlo ogromno energije in me resnično ošibilo. Kakega pol leta po vsem tem je izšel album Severgreen, ki mi je še zdaj tako tuj, da praktično nobene od pesmi, ki so na njem, ne izvajam v živo. Takrat me je bolj kot koncertiranje privlačilo nastopanje na gledaliških odrih in ta faza je trajala še najmanj pol leta, dokler me ni poklical Goran Bregović, češ, gremo v studio snemat plošče, proti težavam se je treba boriti z orožjem, ki ga najbolje obvladaš.

Nikoli v življenju nisem načrtovala, da bo mojo golo rit nekoč videla tudi moja učiteljica matematike. Evo, tudi to se ti lahko zgodi. In zgodilo se je. Tako nepopisno neumno sem se počutila.

V takih situacijah je radovednost pričakovana, naravna in razumljiva. Tisto, kar me je šokiralo, je bilo vsesplošno moralistično in pokroviteljsko zgražanje nad posnetkom, ki je po moji oceni zelo seksi. Kot da se ljudje ne bi mogli sprijazniti z dejstvom, da ženska, ki poka od seksapila, tudi v resnici seksa ... 

Ampak vseeno nikoli v življenju nisem načrtovala, da bo mojo golo rit nekoč videla tudi moja učiteljica matematike. Evo, tudi to se ti lahko zgodi. In zgodilo se je. Tako nepopisno neumno sem se počutila. Predrag Ličina, avtor mojih videospotov, pa se je šalil, da je posnetek slabo kadriran. Bili smo pri meni v štabu in vsem ga je bilo nerodno gledati. Treba je bilo namreč pričati, ali sem na posnetku res jaz. Takrat me pokliče Predrag in pravi: »Poslušaj, stara moja, to ne gre tako. Morala bi bolje kadrirati, razumeš?«

Menite, da mora imeti oseba, ki nastopa na estradi, v sebi nekaj ekshibicionističnega? Vam je všeč občutek, da nekoga ne privlačite samo s pesmijo in z glasom? 

Konec koncev - da. Čeprav o tem nisem nikoli razmišljala na tak način. Uživam, ko je z mano moja zvesta publika, rada se zabavam na svojih koncertih. Če je to ekshibicionizem, potem naj kar bo.

»Naučila sem se, da se dva najiskrenejša komplimenta v javnem življenju imenujeta zavist in drkanje. Zdi se mi, da v obeh kategorijah kotiram visoko, zelo visoko,« je povedala Lucija Šerbedžija, ko se je razgalila za prvo številko hrvaškega Playboya. Vaš komentar? 

Ha ha, popolnoma se strinjam z Lucijo.

Tudi vam naj bi večkrat ponujali, da pozirate za Playboy. Zakaj nikoli niste sprejeli njihove ponudbe? 

Težko rečem. Playboy nikoli ni bil moja najljubša revija. Bolj so me privlačile tiste, ki se ukvarjajo z modo, zato sem si najprej želela priti na njihove strani. Če bi me tako privlačil tudi Playboyev koncept, bi zagotovo gostovala tudi tam. Sem pač drugačne šole.

To stališče ste med vrsticami nakazali že v simpatičnem tekstu z naslovom Uzalud vam trud, svirači (Zaman se trudite, godci), ki ste ga pred desetimi leti napisali za hrvaško izdajo Playboya in kjer med drugim zapišete: »Punce, materialno nadomestilo ne bo prikrilo mentalne in duševne izropanosti.« Mislite, da je puncam, ki slepo stremijo k uspehu, mar za to? 

To sem jaz napisala? Zelo pametno. Mlade pripravnice so povsod, ne samo na estradi, in povsod so lahko izkoriščane, če se ne postavijo zase. Dekletom, s katerimi se jaz družim, je še kako mar. Ni jim vseeno, kaj žrtvujejo za uspeh in kariero. Čeprav še vedno verjamejo v ideale, upoštevajo pametne nasvete.

Ne bi nastopile v resničnostnem šovu? 

Ne bi. Resničnostni šovi so s psihološkega vidika izredno zanimive in terapevtske oddaje. Mislim, da v resničnostnih šovih na površje priplava tisto najslabše in najboljše, kar je v ljudeh. Kdor se prijavi na resničnostni šov, je v sebi iskreno nedolžen, tisti, ki poskuša tam pametovati, pa iskreno naiven, ker se ne zaveda, da je zgolj figura v televizijski manipulaciji. Nihče pa nima pojma, kaj jih čaka, ko bodo prišli ven.

Ste verni? 

Hmm. V okviru pobožnosti sem bolj kot religioznosti naklonjena duhovnosti. Religioznost v smislu prakticiranja vere po nekem vnaprej zapisanem programu mi ni ravno blizu. Imam svoj notranji mir, cenim ljubezen in prijateljstvo in poskušam čim več dajati, da bi čim več dobila nazaj. Sem zato sebična?

V eni od svojih najboljših pesmi Virujen u te (Verjamem vate) imate verz: »I kad me varaš, s tobom lipo mi je.« (Tudi ko me varaš, mi je s teboj lepo, op. p.). Kako naj razumemo ta verz? 

Poznati morate okolje, v katerem sem odraščala. Pesem govori o ženski, ki prenese in zmore marsikaj. Taka je bila moja mati. Moj oče jo je varal, vendar jo je kljub temu še vedno privlačil. In kljub vsemu ji je bilo z njim lepo. Kljub vsemu je vedno mislila, saj se bo vrnil, saj bo prišel domov. Meni se je to zdelo nepojmljivo. Bila sem še otrok in otroci o čustvih naših staršev nismo kaj dosti spraševali. Kasneje mi je neka starejša gospa, moja dobra prijateljica in žena znanega splitskega književnika, povedala podobno zgodbo. Nekega dne je njen mož pritekel po stopnicah in začel butati po vratih, češ, žena, pomagaj mi. Žena ga je spustila noter in tri minute potem, ko je za možem zaprla vrata, je po stopnicah pritekla neka mična plavolaska in začela trkati. Žena ji je odprla in plavolaska jo je vprašala, ali je ta pa ta tukaj. Ni, je odvrnila njegova žena in povedala, da ga že tri dni ni videla. Kako ne, če pa sem ga pravkar videla, kako je vstopil, je vztrajala plavolaska, žena pa je še naprej trdila, da ga ni videla. Plavolaska je nato odnehala in odšla, žena je zaklenila vrata, iz hladilnika vzela steklenico vina in rekla: »Stari, boš kaj popil, verjetno si žejen?«

Zgodba o ljubezni. 

Da. Njeni. To je verjetno tisto, čemur pravimo resnična ljubezen.

Verjetno je hotel gospod filozof povedati nekaj zelo pametnega, ampak v resnici nas tisto, kar nas ne ubije, večinoma naredi zelo šibke in negotove.

Kje na območju bivše skupne domovine imajo Severino najraje? 

Ma, povsod. Celo na Hrvaškem, ha ha. Na Hrvaškem prepevam že več kot dvajset let. Na koncertih, po klubih, vsepovsod, in moja zvesta publika še kar prihaja. Ne vem, ali bi Madonno še kdo poslušal, če bi tako dolgo in tako pogosto prepevala v tako določenem okolju oziroma mikrotržišču. To si jemljem kot veliko priznanje in imam za velik uspeh.

V vašem opusu je vse manj lahkotnih poskočnic in zmeraj več večplastnih skladb z zrelimi, realističnimi in pogosto provokativnimi besedili. Kaj odloča o tem, katero besedilo ali pesem boste izbrali in interpretirali? 

Na začetku mi je šlo pogosto na živce, kakšne pesmi mi nosijo, naj jih zapojem. Ko sem to omenila bivšemu menedžerju, je rekel, prav, pa ti piši besedila. Za album Trava zelena sem tako napisala prve tekste, ki niso bili bogve kaj, med njimi tudi naslovno pesem, na plošči Djevojka sa sela (Dekle z vasi, 1997) pa že polovico od desetih pesmi. Po sodelovanju z Đorđem Novkovićem na albumu Ja samo pjevam (Jaz samo pojem, 1999) sem nekako spoznala skrivnost njegovega rokopisa in dobre pesmi. Iz sodelovanja s Sašem Lošićem sem se naučila, da ne smem bežati od tistega, kar sem, in se skrivati sama pred sabo ter vedno znova iskati nekaj novega. Po drugi strani pa je tu Goran Bregović, ki vedno znova načrtno odkriva nove, drugačne glasbene svetove. Mislim, da je to prava pot. Moraš iti naprej, ne moremo se zdaj pri naših letih vrniti v vrtec ali osnovno šolo.

Kaj pa je potrebno, da - kot bi rekla Jadranka Kosor - 'djevojka sa sela' postane 'Seve Nacionale'? 

Joj, pojma nimam. Nikoli se nisem obremenjevala s tem. Meni se je preprosto zgodilo. Tako kot še marsikaj drugega, ha ha. Na albumu Djevojka sa sela, pri katerem sem zadnjič sodelovala s prejšnjim menedžerjem, sem morala poslušati očitke, da nisem nikakršna 'djevojka sa sela'. Nadiral me je, češ, komu misliš prodati to zgodbo in kdo misliš, da jo bo kupil. Branila sem se, da pesmi res ne gre jemati tako dobesedno, na koncu pa je bila publika tista, ki je odločila v moj prid.

In kdo je vaša ciljna publika? 

Vsi, ha ha.

© Borut Krajnc

In kakšni so vaši odnosi z glasbeno kritiko? 

Ne vem, če jih sploh imam. Z laskanjem se pri meni ne pride daleč, neargumentirano kritiziranje pa načrtno ignoriram.

Vaša najuspešnejša pesem je ... 

Če gre verjeti internetu, je to Gas Gas z zadnjega albuma Zdravo Marijo, toda pri tovrstnih statistikah se večinoma upoštevajo samo najnovejše stvari, ne pa tudi starejše pesmi. Med tistimi, ki so me najbolj zaznamovale kot izvajalko, so še Paloma nera, Dalmatinka, Trava zelena in Djevojka sa sela, pesem, ki je najbolj zaznamovala publiko, pa je po mojem zagotovo Virujen u te.

Če primerjate glasbeno sceno bivše Jugoslavije s tisto, ki se je razvila v novonastalih državah, kaj je tisto, kar se je po vašem najbolj spremenilo?

Rokenrola ni. Pogrešam rokenrol. Kdo ve, morda so zdaj narodnjaki novi rokenrol, toda rokenrola, kot ga pomnim jaz, je definitivno zmeraj manj. Ni več skupine Bijelo dugme. Nekoč smo imeli narodnjake in rokenrol v miroljubni koeksistenci. Glasbe je bilo dovolj za vse in odnos do nje je bil po mojem neprimerno bolj liberalen. Nihče te ni sodil po tistem, kar si poslušal. V Splitu sem šla na čisto vse koncerte. Prvi koncert, na katerem sem bila, so bili Idoli, šele potem Bijelo dugme.

Če so po njihovem mnenju homoseksualci bolni, zakaj potem vanje mečejo kamenje, namesto da bi jim poskušali pomagati? Kje ste videli, da se bolne ljudi pretepa? In to v 21. stoletju?

Kako blizu vam je turbofolk?

Turbofolk naj bi bil nekaj slabega, mar ne? Ampak tudi v turbofolku najdem precej dobrih pesmi, ki pa imajo pogosto obupne aranžmaje. Žal hitrost produkcije v tem žanru ubija njegovo kreativnost. Turbofolk – mislim, da je ta izraz prvi uporabil Rambo Amadeus – v bistvu označuje neki specifičen stil življenja, se pravi debele zlate verige okoli vratu, mečka (medvedka, v žargonu pa mercedes), v kateri bobni glasna glasba s poudarjenimi basi, punce v kratkih minicah. Kar v bistvu ni nič slabega, dokler glavni junak nima pištole v roki.

Ste jugonostalgični?

Pojma nimam, kaj naj bi ta izraz pomenil. Če to pomeni, da mi je bilo v osemdesetih lepo, potem naj bo. Ne spomnim se Tita, ne spomnim se socialističnega samoupravljanja, spomnim pa se, da nam je bilo takrat zelo lepo. Bili smo mularija, ki je imela brezskrbno mladost, hodila na koncerte in ekskurzije ter uživala v dobri glasbi. Denarja je bilo malo, a smo bili vseeno zadovoljni, ker nismo potrebovali veliko. In potem je prišla vojna ... Ne vem, verjetno bi morala tudi jugonostalgija pomeniti nekaj slabega. Zame pač ne.

Pokliče vas Thompson in reče, da pripravlja pesem, ki bo velik hit in bi jo rad zapel v duetu z vami. Kaj bi odgovorili?

Thompson ... Ne vem, ne glede na to, kaj se govori o njem, se mi zdi, da je odličen skladatelj, ki ima nekaj zelo dobrih pesmi. Čeprav sva iz istih krajev, se do sedaj še ni ponudila priložnost, da bi nastopala na istem odru. Sva pa že zapela skupaj. Leta 1999, na enem od slavnostnih večerov, ki jih je za izvajalce organiziral direktor Croatie Records. Izgubila sem neko stavo in za kazen sem morala stopiti na mizo ter zapeti Kad zamirišu jorgovani. Takoj za mano je vstal še Thompson in zapela sva ob spremljavi lokalnih tamburašev. Zelo lep večer je bil. Takrat se Thompson še ni tako nesrečno zapletel s politiko. Kdor se odloči živeti od domoljubja, se mora zavedati, da je to lahko zelo dvorezen meč.

Kakšna je razlika med dvajsetimi in tridesetimi?

Moja dvajseta so bila divja, srčna in precej brezglava, trideseta pa so bolj premišljena in ženstvena. Prepričana sem, da ženska šele v tridesetih postane ženska. Meje med zaljubljenostjo in ljubeznijo postajajo jasnejše, začneš se zavedati tistega, kar s seboj prinašajo izkušnje, bodisi lepe bodisi grde. Dvajseta so mi minila kot blisk, v tridesetih sem se naučila uživati.

Seks, droge, rokenrol ... kaj se da najlažje pogrešiti?

Droge, jasno.

Katera številka se sedaj nosi na broški?

Ha, ha, nobena več, ker broške niso več v modi, jaz pa srčno upam, da bodo šli iz mode tudi tisti, ki so jih naredili modne. 

PREBERITE TUDI:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.