Marija Mojca Pungerčar / Vizualna umetnica, ki ji obleka pomeni neizčrpen vir navdiha

Konec lanskega leta je pri KUD Trivia izšla knjiga Osebna koda obleke: Zgodbe, ki so pospremile stare obleke v novo življenje. V njej je vizualna umetnica in urednica Marija Mojca Pungerčar (1964) objavila 42 zanimivih zgodb oblačil, ki so jih ljudje podarili, da bi dom našle pri novih lastnikih. Denimo jakna Zore Stančič, vintage obleka Petre Varl, pa »amsterdamske hlače« Primoža Ekarta in rdeči čevlji, od katerih se je poslovil Tao G. Vrhovec Sambolec.

Zbrane zgodbe so del umetniških projektov Dresscode iz leta 2002 ter njegove posodobljene različice Osebna koda obleke iz let 2021 in 2022. Pred dobrima dvema desetletjema sta namreč s prezgodaj preminulo ustvarjalko Veroniko Klančnik ljudi povabili, naj prispevajo kos oblačila, ki ga ne nosijo več, zgodbe, ki so spremljale oblačila, pa vnesli v podatkovno bazo in generirali črtne kode. Nato sta v okviru performansa obleke oddajali novim lastnikom, ob skeniranju črtne kode na oblačilu pa se je kupcu namesto računa izpisala zgodba. Marija Mojca Pungerčar je nato v času koronske krize, ugasnjenega javnega življenja in vsesplošne otopelosti projekt obudila, odzivi pa so presegli njena pričakovanja.

Težko jo je stlačiti v eno samo kategorijo. Ustvarja v različnih medijih, od tekstila do videa, fotografije in zvoka, pri svojem ustvarjanju pa se zanima za žgoče družbene tematike, kot so vprašanja trajnostnosti, položaja kulturnih delavcev, neenakosti in marginalizacije, ki jih pogosto zrcali skozi intimno lečo. Skozi njeno dolgoletno ustvarjanje pa bi vseeno lahko potegnili rdečo nit: zanimanje za obleko v različnih družbenopolitičnih kontekstih, ki pogosto prinaša dlje trajajoče, večletne projekte. »Če ugotovim, da je neki moj projekt še aktualen, se mi zdi res škoda, da bi utonil v pozabo,« pravi. »Učinkovito lahko zaživi v novi preobleki v drugem času, s sodelujočimi iz drugih generacij.«

Izvira iz Mirne Peči na Dolenjskem in že vrsto let živi in ustvarja v Ljubljani, kjer je obiskovala srednjo oblikovno šolo, nato pa študirala slikarstvo. Vmes je dve leti delala kot modna oblikovalka v novomeški tekstilni industriji, v tem času pa že bila članica konceptualne umetniške skupine Linije sile, ki je delovala na presečišču oblikovanja oblačil in performativne umetnosti.

Vedno bolj pa je spoznavala, da je slika in podoba v klasičnem smislu ne zanimata. S pomočjo Fulbrightove štipendije se je leta 1999 odpravila v San Francisco, ki je bil že v zreli fazi svoje tehnološke ere Silikonske doline. Na San Francisco Art Institutu, kjer je opravljala magisterij iz novih žanrov, je imela dostop do najnovejše tehnologije ter ogromne količine znanja. »Zavestno sem se učila novih stvari. Digitalni mediji so postajali tudi za umetnike vse večja nuja, začeli so spreminjati naše dojemanje umetnosti in družbe.«

Ob vrnitvi v Ljubljano je na temelju videa in fotografije razvijala projekte, ki so se odzivali na tedanji prostor in čas, ter dokumentirala spremembe v mestnem in podeželskem okolju, pri tem pa v svoje projekte ves čas vključevala tekstil, pogosto skozi angažirano držo. Posledice globalizacije na domačo tekstilno industrijo in izginevanje rokodelskega znanja so bili gonilo njenega deset let trajajočega projekta Socialdress. Ta je – kot mnogo njenih projektov – temeljil tudi na vključevanju skupnosti, z delavnicami je promovirala domačo izdelavo oblačil, predvsem pa izmenjavo znanj in izkušenj.

»Ne mislim, da se mora vsaka umetnost odzivati na družbo, v mojih projektih se to pogosto zgodi spontano,« pravi. Na svoji pregledni razstavi v novomeški galeriji Simulaker je lani združila več opusov, ki jih je pred tem razstavila samostojno. »Gre za intimne zgodbe, ki pa kljub temu govorijo o družbi in situaciji posameznika, ki doživlja spremembe in se sooča z življenjskimi prelomnicami ter preizkušnjami. Mislim, da so to globoko družbena vprašanja.«

Skrb za družbo pa prejemnica Jakopičevega priznanja že vrsto let izkazuje tudi s svojim aktivizmom in pomočjo samozaposlenim kulturnim delavcem. S tem se je začela ukvarjati kot urednica spletnega medija Artservis, nato pa v okviru društva KUD Trivia z Novičnikom za samozaposlene v kulturi, ki je še danes pomemben vir informiranja, svetovanja in podpore. Na primer pri svetovanju na področju administracije in računovodstva – to so znanja, ki jih kulturni delavci redko usvojijo znotraj izobraževalnega sistema.

»To, da sem že vrsto let tudi sama samozaposlena v kulturi, je zelo koristno, saj tako res lahko predajam informacije iz prve roke,« pravi. »Ves čas moram biti v stiku s tekočimi spremembami, marsikdaj je treba tudi opozoriti pristojne institucije, se potegovati za izboljšave, vztrajati. Predvsem pa so mi vezi, ki jih prek tega dela stkem z ustvarjalci, neprecenljive, saj tako ostajam v stiku s svojo generacijo in prihajam v stik tudi z mlajšimi.«

* Luč: Branko Čeak