TV komentar / Evrovizija je postala žalosten trenutek Evrope, dan, ko smo plesali na truplih in glasovali na ranjenih

Velja čestitati Evropski radiodifuzni zvezi. Toliko slabega je namreč težko sproducirati v dveh tednih. Začnimo torej s prvo čestitko! Čestitamo za izjemne prihodke, ki jih je v proračun dogodka prinesel glavni sponzor Moroccanoil, izraelsko podjetje za proizvodnjo osebne kozmetike. Ne dvomimo, da so bila usklajevanja s sponzorjem težka, da je bilo težko obdržati ves denar na kupu, da so se morali torej odločevalci v Evropski radiodifuzni zvezi res plaziti okoli mošnjička, ki jih tako osrečuje. Ampak denar ne smrdi, pa čeprav je zdaj usmradil celotno Evropo. A to je šele začetek tega bednega trikotnika žalosti.

Čestitamo Evropski radiodifuzni zvezi, ker je tako uravnoteženo zlorabila Pesem Evrovizije. Čestitamo tudi za posnetek aplavza ob nastopu izraelske predstavnice, s katero so prekrili glasove neodobravanja in odsotni aplavz publike v dvorani. Res izjemna poteza. Čestitamo tudi za prepoved vseh zastav, celo evropskih. Je bila tudi to zahteva izraelskega sponzorja? Še dobro, da smo lani lahko gledali ukrajinske zastave in tako simbolno poslali sporočilo Ukrajincem, da jim stojimo ob strani. Ker Palestincem tega nismo smeli. Oni pač niso ljudje. Niso beli. Oni so muslimani. In muslimani gredo dobremu delu Evropejcev odkrito na živce. Saj tudi Judje niso ok, kajne Evropa, ampak zdaj smo na isti strani. Skupnega tretjega imamo. Skupnega, ki nas moti. Muslimane. Potem so še Judje ok, kajne? Vse to je napisal že Breivik v svojem manifestu. In vse to javno govorijo predstavniki skrajne desnice po vsej Evropi.

Ker to je tisto, kar se je zgodilo. Evropski skrajni desničarji, da, tudi politične stranke, so se na tokratni pesmi Evrovizije aktivirali – in množično pozivali, naj njihovi podporniki tokrat gledajo in glasujejo na Pesmi Evrovizije – seveda za izraelsko predstavnico. Kako noro. Evropska skrajna desnica je gledala dogodek, ki ga najbolj prezira, ker je to najbolj LGBT-dogodek na svetu, hudičeva zabava, praznik različnosti, praznik sprejemanja, torej dogodek, zaradi katerega se skrajnežem po vsej Evropi dejansko obrača želodec. A letos je bil cilj drug. In zato so skrajni desničarji gledali. Gledali so zmago nebinarne osebe iz Švice. Saj so trpeli. O, zelo so trpeli. Šok in solze. Ampak so gledali. In glasovali. Ker gre za več. Za visoke rasistične cilje z dvojno zanko. Ne marajo muslimanov, ne marajo Judov, prezirajo geje in lezbijke, trans osebe so zanje nočna mora – ampak za višje cilje so pripravljeni gledati nastope gejev in trans oseb in še podpirati Jude.

Pesem Evrovizije še nikoli ni bila tako političen dogodek. Še nikoli nismo videli takega poraza evropske razsvetljenosti in demokratičnosti kot tokrat. Poraženci so vsi, tudi skupnost LGBT, ki si ni dala vzeti svojega praznika, komu mar mrtvi in ranjeni. Saj malo zadoščenja imamo, ker je zmagala ravno nebinarna oseba Nemo, kar še danes povzroča tresavico pri vseh Evropejcih skrajnih stališč, ampak še bolje bi bilo, če ne bi nihče zmagal in bi Pesem Evrovizije dali, torej utišali za to leto, za mir in za žive v Gazi.